Cecilijanka je več kot samo revija

Posebej zadnje izvedbe revije Cecilijanka niso le klasični nastop goriških zborov in gostov iz Tržaške, Koroške, italijanskih krogov in Zveze slovenskih kulturnih društev. Člani Zveze slovenske katoliške prosvete (ZSKP), ki revijo organizira že 65 let, skušajo dogodek obogatiti na različnih področjih, da bo vsako leto privlačnejši za poslušalce, obenem pa zanimivejši za vse, ki skrbijo za uresničitev revije. To so dokazali tudi na letošnji izvedbi, ki je kot običajno potekala v dveh večerih.

Po lanski prenovi grafične podobe revije in izboru nove palete barv je bila letošnji vizualna novost projekcija nastopajočih v živo. Ob školjki, ki zborom omogoči petje v zelo suhi, fraziranju ne najbolj naklonjeni dvorani, so tudi letos postavili platni, na katerih se niso prikazovali le naslovi izvedenih skladb. Člani tehnične ekipe Dramske družine F. B. Sedej iz Števerjana so poskrbeli za dinamične grafične motive in predvajanje zborov.

Posebnost je vsako leto tudi napovedovanje, ki ni omejeno na klasično prebiranje življenjepisa zbora in seznama izbranih skladb. Podpredsednica ZSKP Ilaria Bergnach, ki je obenem avtorica scenosleda obeh koncertov 65. Cecilijanke, si je zamislila povsem različna in dinamična večera. V soboto sta mlada napovedovalca iz skupine O‘Klapa Ema Terpin in Marco Fior med nastopi zborov prebirala odgovore pevcev na vprašanje: Zakaj poješ in katera je dodana vrednost zborovskega petja? Iz izjav, ki jih je avtorica predhodno zbrala med člani različnih goriških zborov, je bilo razvidno, da so glavni razlogi sprostitev, užitek, veselje in podobni občutki, ki jih petje podarja tako pevcu kot poslušalcu. Marsikdo pa je ob tem izpostavil tudi pomen ohranjanja kulture, povezovanje ljudi, zbiranje izkušenj in podobno, ki pevcu prinašajo koristi tudi izven zborovskega sveta.

Letošnjo Cecilijanko so organizatorji posvetili vsestranskemu Pavletu Merkuju – skladatelju, slavistu, esejistu, etnomuzikologu, kritiku in uredniku – ob 10. obletnici njegove smrti. Nedeljski koncert so obogatile Merkujeve izjave, ki sta jih na odru prebrala Stefania Beretta in Matej Pintar, člana Dramske družine F. B. Sedej. Napovedovalski par je med nastopi polno zasedeni dvorani podaril tudi nekaj komičnih trenutkov, ki so razbremenili večer. Pred nastopom zadnjega zbora, Mešanega pevskega zbora Hrast iz Doberdoba, sta se igralca spomnila na letos preminulega dirigenta in skladatelja Hilarija Lavrenčiča, glasbeni poklon pa so mu podarili pevci doberdobskega zbora, ki ga je vodil več kot 30 let.

Pravi protagonisti večerov revije Cecilijanke so bili seveda zbori, ki so v soboto in nedeljo stopili na oder Kulturnega centra Lojze Bratuž. Štirinajst skupin je svoje nastope popestrilo z raznolikim programom. Zadonele so številne znane in vedno priljubljene ljudske skladbe, ob teh pa melodije iz Indije, dalmatinske pesmi, uglasbeni verzi Ljubke Šorli, Ferija Lainščka, Simona Gregorčiča, Srečka Kosovela, Franceta Prešerna, Svetlane Makarovič in Iztoka Mlakarja.

Slavnostni govor je med nedeljskim dogodkom imel Jakob Murovec, pevec iz vrst Mešanega mladinskega pevskega zbora Emil Komel, ki je prisotnim podal nekaj misli o petju in o zborovstvu. “Vsega, kar o njem vem, sem se naučil tu pri vas, v zamejstvu, v Gorici,” je na začetku podčrtal in pri tem omenil “vrhunske pedagoge”, ki so ga spremljali “od petja prvih otroških pesmic do izvajanja skladb iz svetovne zborovske zakladnice”. Razvoj in širok razpon repertoarja, ki je značilen za naš prostor, kjer je še vedno v vsaki vasi vsaj po en zbor, lahko po mnenju govornika doživimo na koncertih Cecilijanke in Male Cecilijanke, ki so “dokaz bogastva našega primorskega zborovstva”.

Zborovsko petje je, kot je povedal Murovec, zakoreninjeno v slovensko kulturno dediščino in identiteto našega naroda. Opozoril pa je, da “brez aktivnega dela in predanosti to postane mrtva stvar, ki se lahko postavi v muzeje ali pa zapiše v zgodovinske knjige”. Med aktivno in trdo delo je tako uvrstil ure in ure vaj, ponavljanja, teženja ter zahteve dirigentov, podčrtal pa je, da se s trdim delom “izboljšuješ kot pevec in kot človek”.

Med nagovorom je seveda omenil bogatenje, ki ga prinašajo odnosi s sopevci, posebej pa je izpostavil pomen, ki ga imajo vaški zbori pri povezovanju skupnosti. Po njegovem mnenju zbori skrbijo, da “sosedje niso tujci, kot je dandanes vedno bolj pogosto”. Med naštevanjem prednosti, ki jih prinaša zborovsko udejstvovanje, pa ni mogel mimo ohranjanja jezika, narečij, ljudskih pesmi in običajev.

Nato se je osredotočil tudi na težave, s katerimi se sooča zborovska dejavnost. Najprej je izpostavil vedno manj pogosto petje doma, v družinskih krogih, ker je po mnenju govorca za to vedno manj časa. Omenil je pandemsko obdobje, po katerem so morali “čisto vsi zborovski sestavi delati še posebej trdo, da so se vrnili na predhodno raven”.

Na koncu pa je poudaril še “pereč problem” pomanjkanja fantov v zborih. Krivdo pripisuje doktrini, ki fantom med mutacijo odsvetuje petje. “Mnenja o tem, ali je petje med mutacijo škodljivo, so deljena, rezultat pa je jasen. Iz sistema zborovstva izgubljamo fante in dečke, ki so z veseljem in zanosom peli v otroških sestavih in pridobili osnovno zborovsko izobrazbo. Nato smo jih iz zborovskega sistema zavrgli in jih po nekaj letih zaman poskušamo priklicati nazaj.”

“Največje poplačilo za trdo delo pevcev je magija, ki se ustvarja na koncertih.” Tako je poskusil odgovoriti na vprašanje: Zakaj poješ? Občinstvu je opisal anekdoto iz tekmovanja v Varni, ko so pevci Mešanega mladinskega pevskega zbora Emil Komel s skupino iz Hongkonga zapeli znano in priljubljeno priredbo ljudske Ta na Solbici. “Na odru sredi Bolgarije se je združila Rezija, Gorica in Hongkong.”

Mladi govornik je svoj poseg sklenil z vabilom pevcem, naj vztrajajo, prijatelje in znance pevcev pa je spodbudil, naj jih podpirajo, ker opravljajo “pomembno in častno delo”. Starše, stare starše in druge je vabil, naj spodbujajo otroke in jim vzbudijo zanimanje za petje, zborovodkinje in zborovodje pa spodbudil, naj bodo “pogumni in drzni”, organizacije pa naj podpirajo zbore, ki “kulturo in tradicijo širijo po regiji, državi in celem svetu”.

Oba dogodka sta se za nastopajoče sklenila v bližnji telovadnici Mirka Špacapana, kjer so ob kapljici vina in narezku nadaljevali s petjem, tokrat združeni v en sam zbor, katerega glasovi so še dolgo polnili veliko športno dvorano.

V soboto, 23. novembra, so nastopili MoPZ Mirko Filej iz Gorice (vodi David Bandelj), VS DiVox iz Solkana (umetniški vodja Jani Klančič), MePZ Jakob Petelin Gallus iz Celovca (vodi Katja Križnar), ŽeVS Danica z Vrha sv. Mihaela (vodi Jana Drassich), MePZ F. B. Sedej iz Števerjana (vodi Patrick Quaggiato), MoPZ Fantje izpod Grmade iz Devina (vodi Bogdan Kralj) in MeMlPZ Emil Komel iz Gorice (vodi David Bandelj).

V nedeljo, 24. novembra, so nastopili MoPZ Štmaver (vodi Nadja Kovic), MePZ Jože Srebrnič iz Deskel (vodi Minka Markič), VS Vihar iz Nabrežine (vodi Mirko Ferlan), MePZ Lojze Bratuž iz Gorice (vodi Igor Hodak), MlVS Emil Komel iz Gorice (vodi Mirko Ferlan), VS Bodeča Neža z Vrha sv. Mihaela (vodi Mateja Jarc) in MePZ Hrast iz Doberdoba (vodi Aleksandra Pertot).

Revijo Cecilijanka je Zveza slovenske katoliške prosvete priredila pod pokroviteljstvom Občine Gorica ter s podporo Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti in Avtonomne dežele Furlanije – Julijske krajine.