Kristjani in družba

Če hočeš biti ljubljen, ljubi prvi

Če hočeš biti ljubljen, ljubi prvi

Pot za ločene in ponovno poročene (2)

Zadnjič smo tako začeli govoriti o tistih možnostih oz. poteh, če tako rečemo, ki so odprte za tiste kristjane, ki se ne morejo posluževati zakramentalne poti, ki torej ne morejo posegati po zakramentu odpuščanja, ker jim ni mogoče podeliti odveze. Še enkrat je treba poudariti, da so vsi tisti, ki so se civilno ločili, pa potem prav tako civilno poročili, še vedno člani Cerkve, ki je, kot pravi sveti oče Frančišek v apostolski spodbudi Evangelii Gaudium “vedno odprta Očetova hiša” (EG 47), ki mora vedno imeti odprta vrata. Ne smemo tega razumeti le dobesedno, temveč tudi v prenesenem pomenu – vedno so poti in možnosti, da pridemo v to hišo vsi, ne glede na to, kaj nas bremeni in hromi. Kot je rečeno: “Vsi se morejo na neki način udeleževati cerkvenega življenja”. Papež govori tudi o vratih zakramentov. Na neki način se tudi civilno ločeni in ponovno poročeni udeležujejo zakramentalnega življenja, čeprav ne v polnosti, ker ne morejo prejemati svetega Rešnjega Telesa ali dobiti zakramentalne odveze. Zato tu govorimo prav o tem “na neki način”, da bi se prav ti naši bratje in sestre lahko posluževali z zaupanjem teh možnosti. V Cerkvi so te “druge poti” bile vselej na voljo. Sv. Peter Krizolog pravi takole: “O človek, bodi sam sebi merilo odpuščanja. Kakor želiš, da bodo drugi usmiljeni do tebe, bodi tudi ti usmiljen do drugih … Zato naj bodo molitev, post in usmiljenje za nas edinstvena sila, da dosežemo Boga, naj bodo za nas edinstvena obramba, ena molitev pod tremi različnimi vidiki”. Usmiljenje je tu mišljeno na zelo konkreten in praktičen način, in sicer kot “dela usmiljenja”, tako telesna kot duhovna. Ljudje smo vselej takšni, da zlasti pričakujemo, kako bodo drugi nam nekaj napravili, da bodo, ko že govorimo o tem, najprej drugi do nas usmiljeni. Zato naj se tu vsak najprej sebe vpraša, kako dela ta dela usmiljenja, in sicer v zelo konkretnem smislu, ne le teoretsko. Podobno namreč pravi tudi sv. Janez Zlatousti o zelo konkretnem usmiljenju ter celo ponuja petero poti sprave: “prva pot je obsodba lastnih grehov. Druga je odpuščanje vseh meni prizadejanih krivic. Tretja pot je molitev, četrta pot je v miloščini, peta pa v ponižnosti … Ko smo tako spoznali način, kako zdraviti naše lastne rane, se teh zdravil tudi poslužujmo. Ko bomo potem pridobili pravo zdravje …, bomo šli naproti Kristusu, kralju slave, in bomo pridobili večne dobrine po milosti, usmiljenju in dobroti samega našega Gospoda Jezusa Kristusa”. Zaupna in vztrajna molitev kakor tudi dejavna pomoč bližnjemu so tiste gotove poti do Božjega usmiljenja, ki se jih lahko posluži prav vsak kristjan. Tu moramo spoznati, da pa kaj dosti v te poti ne verjamemo, ker tudi ne verjamemo, da nam Bog lahko kdaj odpusti naše prestopke. Sv. Marija Favstina Kowalska je slišala od Jezusa samega: “Želim, da duhovniki oznanjajo moje veliko Usmiljenje do duš grešnikov. Grešnik se ne sme bati, približati se Meni … Poglej moje Srce, ki je polno ljubezni in usmiljenja do ljudi, še posebej do grešnikov” (Dnevnik 50.1663). Vsi se lahko tako zatečemo k temu velikemu Gospodovemu usmiljenju, in sicer z zaupanjem – Božja ljubezen je tako iznajdljiva, da bo že našla pot do naših src, kakor tudi, da nam bo prinesla svoje usmiljenje in odpuščanje. Potrebna sta seveda vztrajnost in zaupanje kakor tudi ponižnost ter odprtost s strani tistega, ki se k Bogu zateka, ker je potrebna določena pot in je potreben čas. Kakor pravi namreč psalmist, Bog svoja ustvarjena bitja nahrani “ob pravem času” (Ps 104/103,27), za katerega ve on sam, mi pa ne.
/ dalje
Andrej Vončina

13.04.2014

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!