Intervju

Častitljiva žena z beneških livad

Častitljiva žena z beneških livad

Piše Suzi Pertot: POGOVOR / Luisa Tomasetig

Luiso Tomasetig, beneško umetnico, ki jo ceni in pozna tudi furlanski svet, si težko predstavljamo izven varnega, zelenega objema Nediških dolin. Kot sama trdi, ji Benečija pomeni predvsem magično zavetje prelepe narave, gozdov, ki rišejo pravljice, neba in skrivnostnih kotlin, kjer se srečuje z bajnimi bitji. Pri njej doma, v predmestju Čedada, so drevesa ujeta v nebo. In ona ne razume tistih, ki jih sekajo in obrezujejo. Doma pri Luisi je čutiti nežni odmev narave. Mir predvsem, žvrgolenje, nevsiljivo dobrikanje dveh muc, simfonijo barv, ki lepšajo vsakdan. Med barvami, mapami in blazinami je enostavno prijetno. Okna so tudi v zgodnji pomladi odprta, kot bi umetnica ne mogla živeti brez zvokov, brez narave, brez neba in ptic. In večkrat me med intervjujem prekine, češ, pojdiva za trenutek ven. Na kamnite stopnice, ki zrejo visoko v objem ciprese, vrha katere od tam spodaj ni videti.
Luisa ni rojena v mestu. Otroštvo je preživela na skrajnem robu Nediških dolin, kjer je na svet privekala razburkanega leta 1968, na pobočju med Idrsko in Rečansko dolino, v naselju Štuoblank. San Volfango v italijanščini. Njeni so bili edini prebivalci kraja in Luisa je svoje otroštvo in najstniška leta preživela v tesni simbiozi z naravo. Travniki, gozdovi, divja samota so ji pomenili vse in so se že v tistih letih močno zarasli v njeno bit. Narava je najlepši odtenek otroštva, ki se ga spominja. Ne vemo, ali je želji po likovnem izražanju botrovala ravno lepota beneških krajin, a v tistih letih je mlada Luisa, kljub nasprotovanju domačih, odločila, da se bo vpisala na umetniško gimnazijo v Videm.
Tvoji starši so nasprotovali, da bi se ukvarjala z umetnostjo?
Niso. Želeli so si le, da ne bi študirala tako daleč, da ne bi bilo tako dolgih voženj, da bi hodila v šolo v Čedad ali Špietar in bi mi ne bilo treba dolge ure sedeti v avtobusu. Dejansko ne vem, ali je bila moja izbira pravilna, kajti šola mi ni dala tega, kar sem od nje pričakovala. Da imaš res nekaj od umetniške gimnazije, moraš imeti zares izredne profesorje. Če so mentorji povprečni, postane tudi umetniška smer čisto navadna višja šola. Z umetnostjo sem se sicer srečala ravno na šoli, veliko pomembnejši pa so bili zame tečaji, ki sem jih obiskovala pri Štepanu Zavrelu v kraju Rugolo di Sarmede. Njegov magični pravljični svet, Štepan Zavrel je prenesel liriko v ilustracijo, me je popolnoma prevzel, šlo je za pravo usodno srečanje z umetnostjo, ki je močno vplivalo na moje življenjsko delo.
Torej je ravno Zavrel človek, ki ti je dal smernice in vodila za nadaljnje ustvarjanje?
Zavrel, ki je med drugim vplival na številne evropske umetnike, je imel velik vpliv tudi na moje mladostne izbire. Še veliko pomembnejša osebnost v mojem življenju, v letih, ko sem iskala tako smer kot pogum, pa je bil Pavel Petricig. S Petricigom sem delala veliko let in ravno on me je pripravil do tega, da sem začela ilustrirati knjige. Ilustrirala sem lepo število publikacij, nekaj je bilo pravljic, večina del je bila povezanih z našo beneško stvarnostjo. Izhajale so pri zadrugi Lipa, ki se ni ukvarjala samo z založništvom, ampak tudi s številnimi drugimi dejavnostmi. Ko gledam nazaj na ta dela iz svojega prvega ustvarjalnega obdobja, se mi nekatera zdijo prav grda, ne maram jih. Sem pa človek, ki obdrži vse, in mislim, da je to pozitivno. Iz preteklosti se namreč učim, znova pregledujem stare ilustracije, vidim napake, gledam jih kritično in učim se na njih.
Katera dela iz tega obdobja so ti najbolj ostala v spominu?
Naj omenim, da sem v tem obdobju največ posegala po črno-beli tehniki. Najpomembnejša likovna izkušnja so bili tako imenovani Zgodovinski listi (Schede storiche), ki smo jih pripravili in ilustrirali z namenom, da bi otrokom na lahkoten način predstavili zgodovino naših krajev. Barve sem začela uporabljati pozneje, prvič, ko sem ilustrirala pravljico Mjute Povasnice Ljubica in Arpit. Gre za zgodbo, ki se dogaja na Matajurju, zapisala jo je Živa Gruden, namenjena pa je seveda otrokom. Zgodba me je zelo očarala, menda zato, ker govori o resnici, ki je nekje zajeta v usodo vsakega izmed nas. Govori o nekom, ki se za nekaj odloči, pa čeprav ve, da bo imelo njegovo dejanje grozovite posledice. Kljub temu si ne more pomagati, da bi vseeno ne naredil, česar bi v resnici ne smel. Taka je pač človeška usoda. Taki smo menda vsi.
V tem času se je začelo tudi sodelovanje s kulturnim društvom Menocchio iz kraja Montereale Valcellina. Začele so se delavnice za otroke in spet mi je bil v veliko oporo mentor Pavel Petricig s svojim konceptom šole, dela z otroki, vzgoje in pomembne vloge, ki jo imata v tem okviru likovna umetnost in likovno podajanje. To so bila leta polna izkušenj, veliko je bilo sodelovanja z raznimi založbami, med drugim me pozitivni spomini vežejo na založbo C’era una volta iz Pordenona, ki je bila sicer v tistih letih že v zatonu, zato pa zame nič manj zanimiva in privlačna. To je zelo bogata izkušnja, čeprav ne z ekonomskega vidika, izšli sta dve knjigi, poskrbela sem tudi za opremo in grafično oblikovanje izdaj.
V teh letih sem tudi skrbela za organizacijo nekaterih manjših, pa tudi večjih umetniških razstav, ne le svojih, ampak tudi za razstave drugih kolegov. Zanimivo delo, ob katerem sem si nabrala izkušenj.
To o ilustriranju, kaj pa slikanje? Si se v teh letih kaj ukvarjala s slikanjem?
Seveda sem se, čeprav je imelo ilustriranje v tem obdobju prioriteto. Ukvarjala sem se predvsem z nefigurativnim ali samo bežno figurativnim slikarstvom. V tem času so nastajala Obzorja (Orizzonti). V okviru slikarske dejavnosti sem se udeleževala tudi številnih simpozijev doma in v tujini. Že od samega začetka, od leta 2003, sem sodelovala pri izredno pozitivni pobudi, Arteden v Lonjerju pri Trstu. Vodja tega enkratnega srečanja umetnikov s celega sveta je bila Jana Pečar, sodelovala pa je vsa vas. Spali in jedli smo v zasebnih hišah, ljudje so nas podpirali, živeli in risali smo z vasjo in za vas. Trajalo je 15 let, dokler se pač Jana ni odselila. Simpozij je imel v gosteh umetnike iz Evrope, pa tudi od drugod, pobuda je bila namenjena sodobni umetnosti, se pravi, da tu niso nastajale tiste navadne slikice s pokrajinami, ampak zares enkratne, inovativne, zanimive stvaritve.
Si na svoji poti pozneje srečala še nekaj ljudi, s katerimi si rada sodelovala?
Vsekakor je eden izmed teh Marko Sosič! Poiskal me je sam. Želel je, da bi sodelovala pri scenografiji za lutkovni projekt, in sicer za uprizoritev beneške pravljice Olgica in mavrica. Gre spet za zelo lepo pravljico, izkušnja je bila enkratna, saj sem prvič v življenju sodelovala pri tako velikem načrtu in prvič v življenju sem spoznala ekipno delo. Scenografija je bila zelo zahtevna, na oder sem postavila ogromno omaro, vse, kar je bilo notri, pa je bilo iz papirmašeja in drugega preprostega materiala. To je bilo obdobje, ko sem veliko delala, ustvarjala s papirmašejem. Sodelovanje z Markom je bilo odlično. Ujela sva se, razumela. Ekipno delo pa je bilo zame pravo odkritje … Projekt je bil tako zahteven, da sem se ga ustrašila. V Trstu, v gledališču, sem preživela teden dni. Ker sem bila vajena ilustrirati knjige, sem pomislila na delo, ki me čaka, ko bo treba postavljati in sestaviti sceno. Kako bom to sploh zmogla, sem se spraševala in me je bilo strah. In ko sem ravno zbirala moči, da začnem, sem se obrnila in videla, da je scena že nared. Zame, ki sem od začetka delala sama, je bilo to nekaj novega. Spominjam se tehničnega vodje, Petra Furlana, še vedno sem mu hvaležna in ga občudujem. To je bilo leta 2006, mislim …
Leto ali dve pozneje sem v istem gledališču imela samostojno razstavo, isto razstavo pa so potem leta 2009 predstavili tudi v Čedadu. To je bila ena izmed razstav, ki so se mi najbolj vtisnile v spomin. Bila je neke vrste pregled čez ves moj opus. Imela sem več razstav, veliko samostojnih, pa tudi kolektivnih, a priznam, da mi zadnje ne pomenijo veliko, da jih nekako ne maram.
Prej si nam povedala, da si se v nekem obdobju posvetila papirmašeju? Katere tehnike so ti še pri srcu?
Konstanta v mojem življenju je slikanje, slikanje s podajanjem barv, večkrat popolnoma abstraktno. Od nekdaj me spremlja tudi želja po raziskovanju, spoznavanju, odkrivanju novih materialov. Želja po novem, po tem, kar na likovnem področju ni še točno opredeljeno. Vedno me mika, da material otipam, uporabim, zavoham, spoznam. Ukvarjala sem se s kolažem, ksilografijo, spoznavala sem različne tehnike tiskanja. Kar zadeva ilustracije, sem s črno-bele tehnike prešla na akvarel, a ta tehnika mi ni odgovarjala. Kmalu sem odkrila akrilne barve, pristala pa sem na mešani tehniki, ki omogoča, da bolje in bolj dovršeno izrazim, kar imam v mislih. Akril je vsekakor baza. Daje mi možnost, da narisano popravljam, izpopolnjujem, spreminjam. Akvarel je zame pretog. Ni prostora za premislek, spremembe. Ko sem še uporabljala črno-belo tehniko, sem bila obsedena s tankimi črtami. Vse je moralo biti tako tanko, da si komaj videl. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

21.03.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!