Čas je pomembnejši od prostora
Živimo v dobi Narcisa, ki je egoist, zaljubljen v odsev svojega obraza na vodni gladini; torej niti ne v samega sebe, temveč v svojo podobo. Tako zelo je osredotočen na občudovanje svoje podobe, da ga ne zanimajo niti resnične, mesene in strastne, prelepe, zapeljive nimfe. Toda virtualen svet, četudi je resničen, ne more odgovoriti na naše potrebe. Virtualna resničnost je kot fatamorgana, optična prevara, slepilna podoba, ki je sicer resnična, a je le podoba, nikakor pa ne to, kar predstavlja. Ko sledimo tej podobi, tonemo v vedno večji obup, osamljenost in nihilizem.
“Bodi dobro”! Toda jaz nisem dobro. Svetujejo mi, naj se ukvarjam sam s sabo, s svojimi ranami, naj izboljšam svojo samopodobo in se samouresničim. Naštevajo mi tudi poti do uspeha. Jaz pa se počutim vedno slabše. Želim zbežati iz te norišnice! Saj vendar obstajajo gore, morje, travniki, gozdovi, drugi sončni sistemi, druge galaksije, ženske, otroci, starci… Zakaj smo tako močno navezani na naš prostor, na naše imetje, tradicijo, na planet, ki se imenuje Ego? Saj je Bog že pred 4000, 5000 leti naročil Abrahamu: “Pojdi iz svoje dežele, iz svoje rodbine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo bom pokazal” (1 Mz 12, 1). Bog, hvala ti za dar različnosti, ki ga mediji, šola, virtualni svet in prevladujoča kultura v nas ne morejo zatreti. Temu se čudim. Srečen sem, da obstajajo drugi, drugačni; da obstaja Anton Mavretič, ki razmišlja o 40.000-letnem potovanju človeka do najbližje zvezde.
A kako naj zbežim? Ko sem se o tem pogovarjal s prijateljem, mi je omenil vplivne Beatles in še celo vrsto glasbenikov, ki so čutili prav ta problem. S svojim uporniškim gibanjem so marsikaj spremenili. Za vzornike so imeli Ghandija, indijske guruje, tudi Jezusa in Frančiška Asiškega, ki pa so jih včasih interpretirali po svoje. Nekateri so razumeli svobodo v seksualni permisivnosti in sproščanju ob uživanju drog. Toda njihovi občutki so bili podobni mojim, našim. Hoteli so ven iz bunkerja, na zrak, v naravo, na svobodo. Ta nagon in to spoznanje je samo po sebi dobro. Vprašanje pa je, kako priti ven in kam iti?
Mnogi resni pedagogi in politiki pa si seveda postavljajo diametralno nasprotno vprašanje. Kako vzgojiti ljudi, da bodo dobri državljani, dobri potrošniki; državljani, ki ne bodo delali problemov. Puberteta sicer mora biti, a to je le “nekaj muh”, ki jih “popipsaš”.
Je res, da otrokom in mladim ne znamo postaviti mej? Kaj pa, če so meje, ki jih postavljamo, a se tega niti ne zavedamo, neprehodne? Kdor celo življenje živi v “bunkerju”, lahko postavlja meje le znotraj bunkerja, pozabi pa oziroma se tega niti ne zaveda, da je najhujša meja bunker sam. Je zdravljenje bolezni za neprilagodljive vredno tega imena, ali pa je le v službi bunkerja? So novinarji še novinarji ali pa so le politkomisarji, ki ohranjajo bunker? In kaj počnemo vzgojitelji in učitelji? Toliko profesionalcev, a zdi se, da smo v vzgoji nemočni, neučinkoviti in neuspešni. Pogoj za to, da se vzgoja začne, je, da z ušes snamemo slušalke, da prisluhnemo drugemu; mu pogledamo v oči, podamo roko, da to prenesemo na naslednje generacije. Se tega zavedamo in to počnemo? Ali pa so pomembne predvsem ocene, točke in kariera?
Mar ne živimo kot piščanci na farmah? 24 ur na dan pod umetno svetlobo; zauživamo vitamine in antibiotike; smo na toplem in varnem pred lisicami. Vsa ta skrb pa nam je izkazana le zaradi koristi. Vse je predvideno do potankosti; kletke so majhne, da brez potrebe ne trošimo kalorij in se tako hitreje zredimo za zakol. V službi naroda in domovine! Je tako služenje res tisto služenje, ki ga predlaga Jezus? Je služenje še služenje, če ni svobodno in je sad manipulacije? Še razlikujemo med “imeti druge” in “pripadati drug drugemu”; pripadati z vsem srcem, vso dušo in vso močjo? So naše skupnosti ječe ali “ljubezenska zgodba”? Kaj pa odnosi v Cerkvi? Bralci, strežniki, pevci…? V čigavi službi so? Jih v Cerkvi “imamo” ali “so”?
Hvala za ptičjo gripo in nore krave. Hvala za sestro smrt; hvala za “mrtvaški ples” v Hrastovljah, ki nas uči, da poleg prostora obstaja tudi čas. Vsaka biografija je edinstvena. Naši templji so pogosto razrušeni, naše telo bo propadlo, prej ali slej bo uničen tudi naš planet Zemlja. Ljubezen, hvala ti, da si in določaš, kaj je dobro in kaj je zlo, kaj je bolj in kaj je manj pomembno. V okrožnici Luč vere je zapisano, da je čas pomembnejši od prostora. Razumeti ta stavek je neizmerno več kot zadeti milijon evrov na loteriji. Ali to resnico in ta aksiom upoštevamo pri vzgoji?
Bogdan Vidmar
(Iz priloge Bodi človek! 10.10.2013)
Kako priti ven?
