Čas bo pokazal, kako bo z javno obravnavo polpretekle zgodovine

Piše: Matej Caharija

Mit o Italijanih kot dobrih ljudeh počasi izgublja veljavo, me je pred dnevi opozoril prijatelj, ki deli z menoj zanimanje za zgodovino. Bil je pod svežim vtisom ogleda zanimive virtualne razstave Z ognjem in mečem, ki so jo o italijanski zasedbi Jugoslavije med drugo svetovno vojno pred kratkim odprli. Ob osemdeseti obletnici napada je več kot 130 akademikov zahtevalo, naj italijanska republika, ki je osnovana na vrednotah odporniškega gibanja, prizna zgodovinsko odgovornost za vojne zločine v Jugoslaviji.

Poštena rekonstrukcija zgodovine pod pokroviteljstvom spodnjega doma italijanskega parlamenta in zahteva akademikov sta nedvomno pozitivni novici. Ljudje, še predvsem mi, ki živimo ob meji, dobro vemo, kako je z obravnavo polpretekle zgodovine.

Že pred desetletji so izšle temeljite študije o tem, kar je italijanska vojska počenjala v Jugoslaviji, na Balkanu in v Afriki. Napisali so jih italijanski, slovenski in drugi zgodovinarji. Izšlo je poročilo italijansko-slovenske zgodovinske komisije. Tudi pisatelj Boris Pahor je spregovoril v televizijski oddaji Fabia Fazia, vendar sadovi dela eminentnih preučevalcev in pričevalcev preteklosti niso prodrli v širšo javnost.

Ker teče beseda o zgodovinskem spominu, moramo nekaj dodati. V Italiji od časa do časa ponavljajo, da početje italijanske vojske med 2. vojno v tujini ni znano, ker država ni imela svojega Nürmberga. Res je, vendar pri tem pozabljajo spomniti, da je v povojni Nemčiji izpraševanje kolektivne vesti glede dogajanja med vojno v glavnem izvedla prva povojna generacija. Mladi so konec šestdesetih let prejšnjega stoletja doma postavljali vprašanja očetom glede njihovega početja v letih vojne. Kritični pregled znotraj družin je nato postal javen in skupen. Ker njihovi manj pogumni italijanski vrstniki tega niso storili, je bila takrat nemara izgubljena zadnja priložnost (saj je bil spomin še živ) za kolikor toliko spontan obračun italijanske družbe s temno preteklostjo. Prevladala je lagodnost.

V javnosti je prevladal mit o “dobrih ljudeh”, ki ga je najbolj učinkovito prikazal in širil Salvatoresejev film Mediterraneo. Resne in temeljite študije z zgodovinskih posvetov niso oblikovale javnega mnenja. Ko je italijanska družba zabredla v krizo, so vodilne elite odkrile kohezijsko moč nacionalizma. Namesto soočanja z bistvenimi družbenimi problemi je po srečanju leta 1998 med Finijem in Violantejem v Trstu prevladala težnja postavljanja na zatožno klop “genocidnih” Slovanov: Italijani so postali žrtve.

Ob pozitivni novici, ki jo predstavlja odprtje virtualne razstave, bo šele čas pokazal, kako bo odslej z javno in medijsko odmevno obravnavo polpretekle zgodovine v Italiji. Kako bodo državne institucije iskale kohezijo v družbi, ki se bo po pandemiji spopadala z velikimi težavami? Bodo po novem prevladali zrelejši in treznejši pogledi? Ali se bo Italija kdaj opravičila za gorje, ki ga je povzročila v nekdanji Jugoslaviji?

Preberi tudi

Draghi, suveren sogovornik

Uvodnik

Dan demokracije?

Uvodnik

Dan demokracije?

27.01.2021

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme