Camino po edinstvenem čezmejnem prostoru
Pogovor / Nace Novak o projektu Walk2spirit
V veselje romarjev in pohodnikov, pa tudi vseh, ki bi želeli bolje spoznati naše kraje (in nenazadnje same sebe), bodo v naslednjih mesecih odprli vsebinsko bogato in lepo pešpot, ki je več kot samo romarska pot in tudi več kot samo dobra varianta za vstop v svet pohodništva. O projektu, ki povezuje Oglej in Sveto Goro, smo se pogovorili z izkušenim pohodnikom, novinarjem in našim sodelavcem Nacetom Novakom.
Na območju od morja do naših krajev se snuje nov camino …
Interregov Sklad za male projekte (Small projects fund) je izbral tudi projekt z delovnim imenom Walk2spirit. Dejansko gre za pešpot – v nadaljevanju morda tudi za kolesarsko pot – od Ogleja do Svete Gore. Glavni partner projekta je Frančiškanski samostan Sveta Gora, sodelujoči partner na italijanski strani je SO.CO.BA. (društvo Fundacija za ohranitev oglejske bazilike). Gre za približno 70 km poti, ki jo še trasiramo, moramo jo še označiti, vse skupaj je torej še v nastajanju. Ne gre nam samo za ureditev poti, ampak tudi za usposabljanje prostovoljcev, ki bodo lahko vodili po tej poti, za informiranje vodnikov in agencij o njej, da bi več ljudi pripeljali nanjo. V okviru projekta bo organiziranih tudi nekaj koncertov, predavanj, razstav in drugih dogodkov. V načrtu je tudi ureditev namestitvenih kapacitet na Sveti Gori, v prostorih nekdanjega Družinskega centra: to je hiša pod samim samostanom, dela se končujejo, tam bo možnost namestitve za romarje, popotnike, kolesarje in vse ostale obiskovalce Svete Gore, ki se jo skuša tudi prek tega projekta oživiti. Želja je, da bi na Skalnico privabili več ljudi, ki naj bi uživali ta presežni prostor.
Kod bo vodila pot?
Pot je zelo lepa, začenja se pred oglejsko baziliko, nadaljuje skozi kraj San Lorenzo in nato Škocjan ob Soči, kjer je predvidena prva postojanka. Prehodil sem že kar nekaj caminov: po eni strani je dobro, da so etape začrtane, po drugi pa je nekoliko moteče, če te to omejuje … Ena od idej je torej, da bi – kot bomo videli na študijski turi junija letos – pot začeli v Ogleju in prvo etapo končali v Škocjanu: to je malo manj kot 15 km. V Oglej lahko torej prvi dan prideš mirno, si ogledaš mesto in v popoldanskem času prehodiš tri ure do Škocjana, kjer prespiš. Pot se od tod nadaljuje do Zagraja, kjer je tudi predvidena nočitev. Kdor je bolj vešč hoje oz. bolj “fit”, bi lahko štartal v Ogleju in ravninsko etapo sklenil v Zagraju po 29 km in približno šestih urah hoje. Iz Zagraja se pot dvigne na Kras, vodi mimo Martinščine, Debele griže in Vrha Sv. Mihaela do Brestovca, nato prečka Tržaško cesto pri Gabrjah in se po stari stezi povzpne proti Cerju. Od tod gre mimo Pomnika miru proti Mirenskemu Gradu, nato do Mirna, vrtojbenskega polja do Šempetra in Gorice. Nadaljuje se s postankom na Kapeli, spusti se dol ob Kornu, nakar je na programu obisk nekaj znamenitosti v Novi Gorici: med drugim kraja, kjer je bil na Kidričevi ulici 13. junija 1948 postavljen prvi stanovanjski blok, pa mimo nebotičnika, Mestne občine, gledališča, Bevkove knjižnice, Borovega gozdička in konkatedrale, po Erjavčevi do Trga Evrope in železniške postaje, nato v Solkan, čez brv in čez cestni most nazaj v Solkan, do cerkve sv. Štefana, nato do Prevala in končno do Svete Gore.
Bolj “fit” pohodniki bi pot lahko razdelili v tri etape: Oglej-Zagraj, Zagraj-Mirenski Grad, Mirenski Grad-Sveta Gora. To je kar zalogajček … Drugače jo je možno opraviti tudi v petih etapah: Oglej-Škocjan, Škocjan-Vrh, Vrh-Mirenski Grad, Mirenski Grad-Gorica, Gorica-Sveta Gora.
Pot se torej dotika tako svetišč kot civilnih objektov …
Vsebinsko je zastavljena nekako trodelno: prvi del se nanaša na “korenine”, na Oglej, patriarhat, začetek krščanstva v naših krajih, ki je pomemben tudi za Slovence; s Krasom se začenja drugi del, ki smo ga poimenovali “rane”: tam so sledovi prve svetovne vojne, jarki, spomin na zlo, ki se je tam dogajalo; spust v Gorico in Novo Gorico ter vzpon na Sveto Goro pa nakazujeta “prerojenje”, “vstajenje”. Romanje na Sveto Goro, kjer je v vseh teh stoletjih bilo na milijone romarjev, je konec koncev pomembno tudi za vsakega posameznika, ki se lahko osebno prečisti in morda pride do kakšnega novega spoznanja. Je pot spoznavanja in spoznanja.
Kaj ima posebnega nova pot?
Camino Frances do Santiaga de Compostele je dolg 800 km, potrebnega je kar nekaj časa in napora. Nebeška pot od Ogleja do Svetih Višarij je dolga 220 km. Pot od Ogleja od Svete Gore pa je nekak “mikro camino”, dolg 70 km, in vendar pohodniku oz. romarju že nekaj da. Na 800 km se ne more odpraviti vsakdo; za tiste, ki pa še ne vedo, ali bi ali ne bi, je pot od Ogleja do Sv. Gore idealna priložnost: v treh ali štirih dneh se lahko preizkusijo, sploh pa so, če gre za ljudi iz naših krajev, ves čas blizu doma. Pohodništvo je moderno, takih in podobnih poti je vedno več. In novi camino je idealna varianta za vstop v svet pohodništva. Dejstvo je, da je hoja zdrava in zdravilna.
Eden izmed ciljev je tudi privabiti na to pot predvsem mlade. Ko smo pred nekaj tedni z Andreo Bellavitejem, direktorjem SO.CO.BA., in vodjo projektov Mattio Vecchijem v šestih urah prehodili 29 km prve etape, je sicer prišlo na dan vprašanje, ali bi bili mladi česa takega sploh sposobni, saj večinoma sedijo za računalniki ali z digitalnimi napravami v rokah. Nam, ki smo stari tudi več kot 50 let, to ni problem … Kako mlade nagovoriti in pripraviti na tako pot, je torej še vprašanje. Je pa dejstvo, da je hoja zelo dober način spoznavanja območja, na katerem živiš, njegovih naravnih in kulturnih spomenikov in pomnikov. Bolje spoznaš okolje, v katerem živiš, in v končni fazi bolje spoznaš sebe.
Zakaj delovno ime Walk2spirit?
Pot je zamišljena kot neki duhovni camino ponovne oz. bolj čvrste povezave med Oglejem in Sveto Goro, pot, ki naj bi povezala zgodovino in kulturo tega območja. Oba kraja imata baziliko, posvečeno Mariji. Naziv Walk2spirit sicer tudi lepo zveni … Pravo ime za to pot, ki bo moralo biti nujno slovensko in italijansko, sicer še iščemo. Projekt je še svež, ne čutimo potrebe, da bi prehitevali čas. Ime se bo že samo izkristaliziralo.
V pripravi je tudi vodnik: Andrea piše za italijansko stran, jaz za slovensko. Seveda bomo uredili spletno stran in vse, kar danes tak camino potrebuje. Poskrbeli bomo tudi za namestitve ob poti.
Kdaj bomo lahko stopili na novo pot?
Junija letos bo organiziran prvi pohod, na katerega bodo toplo vabljeni predvsem mladi, čeprav pot takrat še ne bo označena. Uradno odprtje bo namreč kasneje, ko bodo postavljene tudi tablice, nalepke, table in oznake. Bo pa junija nekak voden ogled za prostovoljce, saj projekt zahteva tudi to. Prvi dan bomo šli od Ogleja do Škocjana, drugi dan do Vrha, tretji dan do Mirenskega Gradu in zvečer z avtobusom na Sveto Goro, kjer bo odprtje prenovljenega doma, ki tudi še nima svojega imena, nato se bomo vrnili na Mirenski Grad, od koder bomo šli naslednji dan peš skozi dve Gorici na Sveto Goro. V ponedeljek, 10. junija, po treh dneh hoje, bo na Sveti Gorici konferenca na temo “kam hodi evropski človek”. To bo prva v nizu konferenc, ki jih imamo na programu.
Kdo je v pripravljalni ekipi?
Gre za širšo ekipo. Po sami poti hodimo predvsem Andrea, Mattia in jaz, zraven je tudi Danijel Bandelj, psihoterapevt, ki bo deloval v domu na Sveti Gori. To središče bo namenjeno ne le pohodnikom, romarjem, kolesarjem in turistom, temveč tudi osebam, ki potrebujejo odmik od vrvenja v dolini. Kraj je namreč fantastičen! Gor je tudi mladinsko središče Tau, ki trenutno sicer ne živi tako, kot bi lahko; na razpolago je 40 ležišč, radi bi vzpostavili neko povezavo med mladinskim centrom Tau in spodnjim družinskim središčem, ki bi zaživela v pravem duhu. Leta 2039 bo 500-letnica Marijinih prikazovanj Urški Ferligoj: tudi v tej luči skušamo oživljati Sveto Goro. V načrtu so tudi igrišča za mlade, morda tudi Center šolskih in obšolskih dejavnosti (CŠOD). Italijanskemu delu ekipe pomaga tudi Valentina Roldo, na slovenski strani pa sta dejavna še Bogdan Knavs in Lilijana Reljič.
Kakšne so steze oziroma poti tega camina?
Že od Ogleja dalje so poti med polji res lepe, pa tudi kasneje je kar nekaj poti skozi naselja, ki so mirne in tihe. Po Krasu so steze itak lepe. Ko sem vlekel pot od meje na Kras proti Cerju in naprej, sem opazil, da so “zbuldožerirali” prejšnjo enoslednico ob vojnih jarkih in deloma spremenili traso; delo je bilo verjetno utemeljeno zaradi nedavnega požara. Je torej še nekaj nepredvidljivosti, ki jih bomo morali upoštevati.
Nova pot ni edina, ki se dotika Svete Gore; podobnih tras je veliko, mnoge se prepletajo. Mimo Svete Gore vodi Pot Svetega Martina, isto velja tudi za razmeroma novo evropsko kulturno Pot sv. Cirila in Metoda; na Sveti Gori se začenja tudi Pot treh svetišč itd. Nebeška pot bi lahko imela varianto – namesto od Ogleja prek Krmina na Staro Goro – od Ogleja prek Svete Gore na Staro Goro. Možnosti je še in še. Da o razvoju gorskega kolesarskega turizma niti ne govorimo.
Sam si že prehodil kar nekaj takih in drugačnih poti. Imaš v bližnji prihodnosti še kaj na vidiku?
Z 10-letno hčerko sem bil lani na Kovku nad Vipavsko dolino, pa mi je rekla: “Tata, zakaj bi ti, ki toliko hodiš, ne naredil ene poti?” Pa sem pomislil: otrok ima prav Zato sem prav vesel, da se je pojavila priložnost poti od Ogleja do Svete Gore, da so me povabili zraven. Bilo mi je dano, padlo je pred mene, popolnoma sem usmerjen v to. Projekt zahteva toliko dela in energije, da moram biti sto in več odstotno noter. O drugih večjih podvigih zato v tem trenutku ne razmišljam. Resnično upam, da se bo nova pot prijela, ker je zanimiva in lepa. Sveta Gora je magnet! Cilj je, da ta pot ostane, se okrepi in vtisne v to ozemlje, gotovo ne želi biti projekt zaradi projekta. Zamišljena je za mlade, pa tudi za vse “mlade po srcu”. Upam, da se bo pot prijela med ljudmi, ki tu živimo, pa tudi med tistimi, ki bi radi odkrili ta čezmejni prostor, ki je edinstven. Saj sem vedel, kaj pomenijo Oglej, Škocjan, Soča, Kras … Ko pa sem začel pisati vodnik, globlje “kopati” in razmišljati, ker sem bil v to prisiljen, sem spoznal, da živimo v prostoru, ki je resnično močan, nekaj posebnega. Morda ga premalo cenimo. Prav je, da ga gledamo z večjim spoštovanjem in s hvaležnostjo, da lahko živimo tu!