Kristjani in družba

C kot CENA

C kot CENA

Cerkveni in družbeni antislovar (3)

Tokrat sem imel kar nekaj težav in preglavic pri iskanju primernega gesla, primerne besede, ki bi se začela s črko –c, a sem jo naposled le našel. Pa ni težava v tem, da tovrstnih besed ne bi bilo, težava je bolj v tem, da moram najti neko aktualno povezavo, kako vsebino, ki bi lahko služila kot podlaga za razmišljanje. Naposled sem našel neko zanimivo novico iz Azije, natančneje iz Kitajske, kjer se sedaj spopadajo s težavo premajhne rodnosti in z njo povezanim staranjem prebivalstva. Cena, ki jo Kitajci plačujejo. Povsod se namreč sprejemajo neke odločitve, in sicer na različnih ravneh – od tiste osebne pa do politične oz. državne ravni, odločitve pa tudi imajo vedno neko ceno ali davek, ki ga je pač treba plačati. So neke posledice, ki jih odločitve prinašajo, te posledice pa potem že marsikaj povedo tudi o tem, ali so bile sprejete odločitve pravilne ali ne. Kitajska politična odločitev, ki velja že več desetletij, pa je pripeljala do omenjene cene, ki jo v tej ogromni azijski deželi plačujejo, je najbrž vsem znana – sprejeta je bila leta 1978, v veljavo pa je stopila 18. septembra 1980. Govorimo seveda o t. i. “politiki enega otroka”, ki jo je želel, spodbujal in tudi dosegel politični vrh pod vodstvom Deng Xiaopinga, vendar so v tej smeri razmišljali že pod vodstvom Mao Zedonga, čeprav je vsaj do leta 1970 le-ta menil drugače. Mao je namreč bil prepričan, da naraščanje prebivalstva krepi državo, začenši z omenjenim letom, pa so vendarle državljane začeli spodbujati, naj se poročijo čim kasneje in naj imajo po največ dva otroka. Čeprav je v resnici rodnost začela strmo padati, so se kitajski voditelji vseeno dali prepričati od zahodnih teorij o prenaseljenosti, ki naj bi sčasoma pripeljala do prave katastrofe v vseh ozirih, seveda bi to državo omajalo, česar pa si kitajski politiki niso smeli dovoliti. Tako se je za politiko zmanjševanja rojstev zlasti zavzel Song Jian, eden od političnih voditeljev. Ta je stopil v stik s svetovnim gibanjem omejevanja rojstev, prebral številne tovrstne knjige in študije, nazadnje pa s pomočjo skupine matematikov izračunal, da bi bilo idealno število prebivalcev Kitajske 700 milijonov ljudi, s “politiko enega otroka” kot enim od glavnih orodij (orožij?) pa bi to raven predvidoma dosegli do leta 2080. Tudi na tem področju so se tako šli Kitajci t. i. plansko gospodarstvo, kot radi počnejo pripadniki ideologij, so to naredili z natančnimi shemami, vendar pa spet očitno niso računali z resničnostjo. Če se imenuje mladinska postna akcija Resničnost je lepša, kar seveda v tem primeru velja, saj se brez uporabe pametnih telefonov lahko bolj posvetimo medčloveškim odnosom, pa se je na Kitajskem resničnost pokazala v vsej svoji krutosti. K pametnim telefonom, zlasti pa k njihovi ceni, kmalu pridemo spet. Posledice sprejetih zakonov so pripeljale do tega, da so se na Kitajskem znebili deklic v korist dečkov, za kar so se posluževali vseh mogočih sredstev – od več deset milijonov (morda celo več sto milijonov) splavov, tudi prisilnih, pa do pobijanja novorojenih deklic. Več milijonov moških tako ostane brez vsake možnosti, da bi našli žensko, s katero bi si morda ustvarili družino ali z njo vsaj imeli otroka (samo enega, seveda!), to število pa nezadržno narašča iz leta v leto. Čeprav naj bi v komunističnih deželah veljala enakost med sloji ljudi, pa so seveda nujno eni bolj enaki od drugih, kar pomeni, da so bolj privilegirani, do česar je na Kitajskem zlasti pripeljal ekonomski “bum” v 90. letih 20. stoletja. Na novo izoblikovani bogati sloj je seveda bil, in je še vedno, pripravljen porabiti velikanske vsote denarja, da bi si zagotovil otroka po svoji meri, kar pripelje do znanega scenarija z umetnimi oploditvami, s tovrstnimi klinikami, “najemanjem maternic” revnejših prebivalk s strani bogatih … Otrok je tako postal tržno blago in ima svojo ceno, dobro ceno pa očitno imajo tudi potrebne “surovine”, ki so – žal mi je, a tako je treba reči – za proizvodnjo otroka potrebne. V našem primeru govorimo o moški semenski tekočini, za katero bolnišnica Renji v Shanghaju in semenska banka v mestu Wuhan ponujata kar okrog 700 evrov za 40 ml produkta. Pa smo pri pametnem telefonu in njegovi ceni – toliko naj bi namreč na Kitajskem stal novi Applov iPhone6s. Kot marsikje po svetu je tudi na Kitajskem ta izdelek izredno zaželen, morda še bolj kot drugod. Tako sta se dve kitajski semenski banki domislili zanimive reklame, kako priti do omenjenega pametnega telefona, ki ima pač svojo ceno. Zadevo so odgovorni možje (če tako rečemo) dali na močno popularno socialno omrežje na Kitajskem “WeChat”, v štirih dneh pa je zadevo videlo 400 tisoč ljudi, drugih rezultatov žal ne poznamo. Reklamni moto, ki ga v angleščini lahko preberete na fotografiji, pa pravi: “Ni ti treba dati stran ledvice, da bi si kupil iPhone6s – dovolj denarja si lahko zagotoviš tako, da daruješ spermo”. China Daily je namreč res poročala o dveh Kitajcih, ki sta ponujala ledvico za priljubljeni “smartphone”. Zanimivo so se na kampanjo negativno odzvali nekateri kitajski študentje medicine, ki pravijo, da gre za goljufijo, saj je “narobe uporabiti mikavnost pametnih telefonov, da bi spodbudili nove donacije moškega semena”. Da je narobe, v redu, mene in še koga pa bolj zanima, najbrž tudi Kitajce, ali se splača. Če sprejmemo to, da postane človek tržno blago, industrijski proizvod, ne pa sad ljubezni odnosa med moškim in žensko, potem se splača. Zanimivo pa bo videti, kakšna bo cena tega početja – pa ne le na Kitajskem.
Andrej Vončina

24.09.2015

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!