Brščice gredo …
“Če takih žensk ne bi imeli svojčas pri nas, bi bil Breg veliko bolj obubožan. Možje so pač delali na njivah, ženske so bile zato ključni člen gospodarskega družinskega ravnovesja, celo samega družinskega obstoja”.
Tako je Aljoša Novak nagovoril poslušalce pred začetkom prireditve ob dnevu slovenske kulture, ki ga je občina Dolina, točneje njeno odborništvo za kulturo, pred nedavnim priredilo v občinskem gledališču Prešeren v Boljuncu. Večer je nastal v sklopu evropskega projekta Okusi in vonjave v krajevnih navadah skozi podobo breške žene – Brežčice kot simbol ozemlja ob sofinanciranju GalCarso-LasKras. Vsem se je uvodoma zahvalil župan občine Dolina Sandy Klun. Čestital je obenem tudi gospe Ljubi Smotlak, ki je bila prisotna v dvorani, ob podelitvi nagrade Nadja Maganja. Župan je v svojem nagovoru poudaril pomen negovanja narodne zavesti, kar nam žal hitri tempo današnjega vsakdana večkrat onemogoča.
Na odru so prireditelji poleg ogromne fotografije Mačkolj (letos so režijo dogodka zaupali ravno tamkajšnjemu Slovenskemu prosvetnemu društvu) postavili stilizirano podobo tega pomembnega ženskega lika iz preteklosti, ki jo je izdelal Mačkoljan Ilario Tul. “V eni roki nosi vrč mleka, kar priča, da je bila brščica mlekarica, na glavi pa ima košaro z domačimi proizvodi in perilom, kar pomeni, da je bila tudi perica”, nam je obrazložil sogovornik, preden se je začel program kulturnega dogodka, ki so mu dali naslov Brščice gredo… Na večeru je bilo tudi slišati priporočilo, da bi pred občinsko palačo v Dolini končno vendarle postavili kip v trajen spomin na te ženske, kot so si svojčas nekateri v sklopu občinskega sveta že prizadevali.
Kot je dejala povezovalka večera Martina Slavec, so brščice bile številne ženske tamkajšnjih krajev, ki so pletle tesne vezi z mestom in prislužile denar za družino. Vsebinsko razsežnost njihovega obstoja in dela zlasti z antropološkega vidika je v priložnostnem govoru podala urednica in režiserka slovenskih programov deželnega sedeža RAI Loredana Gec. Izhajala je namreč iz svoje delovne izkušnje in številnih pogovorov, ki jih je v dolgem časovnem razponu imela z ženskami iz Brega in slovenske Istre. To so bile dinamične in gibljive osebe, same brščice pa preraščajo zgodovinske in krajevne okvire in postanejo simbol ženske delavnosti. Ta se je začela na drugačen način pojavljati sočasno z razkrajanjem do tedaj zastavljene moške figure. V obdobju po narodni prebuji, predvsem pa od 80. let 19. stoletja, so se v istrskem slovenskem svetu pojavile šavrinke, preprodajalke najrazličnejših domačih proizvodov, ki so delovale na relaciji Istra-Trst. V to zgodbo se s svojo specifiko uvrščajo brščice. Širše gledano, je ženski svet imel na vsakem področju svoj lik: poleg že omenjenih šavrink, Loredana Gec ni pozabila na škedenjske krušarice, na svetoivanske mandriarke, na peškadorke iz Križa, ki so ribe prodajale naokrog po Krasu, na aleksandrinke iz Vipavske doline. “Iz teh žen smo se vsi mi rodili”, je lepo povzela govornica. Na podlagi zvočnega posnetka iz njene nekdanje radijske oddaje je nato občinstvo prisluhnilo prav besedam gospe Ljube Smotlak, ki se je spominjala starih ljudskih navad v Bregu in ženskih likov iz svojega otroštva. To je bilo prisrčno pričevanje nekega sveta, predvsem ženskega, ki ga danes ni več, ali bolje, danes je korenito predrugačeno. Prav zato se je Loredana Gec vprašala, ali nas lik brščice mar ne spominja na to, da bi bilo bolje povrniti se k zemlji in h gojenju pristnih odnosov: zemlja hrani naše telo, prisrčni odnosi pa naše srce in dušo. “Zvesto srce in delavno ročico”, tako bi lahko po prešernovsko opisali te vaše velike žene – brščice”.
Boljunški kulturni dogodek je temeljil tudi na pesniški besedi in glasbi. Pesnik iz Doline Boris Pangerc je s svojimi poezijami prinesel pristen glas iz Brega in njenih ljudi. Nekdanji župan krajevne občine in šolnik po poklicu je svoje prizadevanje usmeril tudi na kmetijsko področje, saj je bil eden izmed osrednjih akterjev preporoda oljkarstva v Bregu. Tudi ta vidik, vezan na zemljo, je pronical iz izbora njegovih poezij, med katere je avtor uvrstil tudi dve novi pesnitvi, Žetev in Da boš spet vesela. Prisrčen glasbeni poklon ob dnevu slovenske kulture so v gledališče Prešeren prinesli člani Okteta Aljaž od Sv. Antona pri Kopru in ansambel violončelov NOVA iz Nove Gorice. Fantje so občinstvu ponudili splet predvsem slovenskih, deloma tudi istrskih in dalmatinskih pesmi, mlade glasbenice pa so izvajale priredbe ljudskih, ponarodelih in sodobnejših melodij v klasični preobleki.
IG
