Breztežni mehurčki, prinašalci sreče
Pravljična urica v Feiglovi knjižnici
Zadnje srečanje jesenskega niza Pravljičnih uric, ki jih za svoje najmlajše obiskovalce že dolgo vrsto let prireja Feiglova knjižnica v Gorici, je zvedavim otrokom namenilo presenečenje. V ponedeljek, 11. decembra 2023, v že čarobnih predprazničnih dneh, je v goste s svojo glasbeno predstavo, gledališko pravljico Mehurčki, ki je nastala v produkciji Kulturnega zavoda Godot, prišel Tadej Pišek, ki je že pred časom male gledalce osrečil z drobno, ljubko uprizoritvijo Medved z miško na rami. Tokrat je navdih za svoj mali igrano-lutkovni biser, za katerega je sam poskrbel za besedilo, scenografijo in režijo, našel pri Otonu Župančiču (1878-1949) in njegovih pesmih o nagajivem, zvedavem, veselem, včasih pa tudi žalostnem in jokavem dečku Cicibanu, ki so ogrele srca kar nekaj generacij otrok. Poznanim, čudovito stkanim pesmicam je pridal še svoje domiselne verze, tako da je ustvaril enovito predstavo, ki ne očara le otroke, ampak tudi tiste, ki jim v prsih še zmeraj bije otroško srce. V radovednem Cicibanu, ki odkriva svet okoli sebe, rad skače po zelenih travnikih, se pogovarja s čebelicami, očaran posluša regljanje žab, ki komaj čakajo, da bo dež ustvaril mlake …, se zlahka še zmeraj, kljub današnjim časom, ki so precej različni od tistih, ko so nastale te zimzelene Župančičeve pesmi, prepoznavajo tudi današnji otroci. Da je to res, je potrdilo 38 malčkov, ki so s svojimi odraslimi spremljevalci (teh je bilo nekaj manj kot trideset) resnično uživali ob čudoviti igri. Igralec je iz poznanih in svojih stihov izvezel čarobno predstavo, v kateri je ob breztežnem mehurčku, “sreči brez dna”, ki potuje po svetu, protagonist Ciciban, ki se cmeri za dve mili Jeri, ker se urini kazalci kar nočejo premikati in čas teče neznansko počasi. Ciciban bi se rad igral z vrstniki, a je žalosten, ker je sam, čeprav mu družbo dela priroda s svojimi raznolikimi prebivalci, tudi ptičko, ki ga opozarja, da je fej in fuj, ker se ni še umil. Uvodno uganko, ki jo je v verzih povedal Pišek, so mali poslušalci takoj razvozlali. V prozornem čudu, ki ujame vase mavrico in lahkotno zaplava v nebo, so takoj prepoznali milni mehurček.
Zelo jih je zabaval neutolažljivi Cicibanov jok, ki ga je znal igralec tako enkratno oponašati, pa še marsikateri drug duhovit trenutek, s katerim je bila začinjena vsebinsko bogata predstava, ki se konča s Cicibanovim veseljem ob spoznanju, da so v bližini otroci, s katerimi se bo končno lahko igral. Nekaj domiselno izbranih scenskih elementov, osvetlitev prizorišča, nenadkriljivi Župančičevi verzi, Piškova posrečena rimana beseda in privlačna pripoved, prikupne lutke, ki po domišljijski zamisli izvajalca prikukajo od vsepovsod – iz velike stenske ure, starega zaboja, izza kavča … – in avtorska glasba priznanega skladatelja Marjana Peternela, ki se očarljivo ujema s pripovedno nitjo, ter zapete pesmice (tudi te je uglasbil Peternel) se zlivajo v iskrivo celoto, ki v svoj čarobni krog neustavljivo privabi vsakega gledalca. Malo in veliko občinstvo je zelo pozorno spremljalo predstavo in ujelo vse njene očarljive odtenke ter ob koncu namenilo Tadeju Pišku, pa tudi njegovemu tonskemu spremljevalcu Marku Škabarju, prisrčno ploskanje.
Zelo posrečeno izvedena predstava je 14. decembra 2023 osrečila tudi vse tiste, ki so se zbrali na Oddelku za mlade bralce v Narodnem domu v Trstu.
