Brezposelnost je narasla izredno hitro in marsikatero podjetje ne bo preživelo tega obdobja

Piše: Jurij Paljk

S Štefanom Pahorjem sva postala prijatelja še v časih, ko je odlično slikal, dva, na njegov samosvoj način upodobljena kraška zidova imam tudi sam doma, kupil sem ju na enih zadnjih razstav, ki jih je imel pri nas. Potem se je Štefan pred leti poročil z Mario in odšel živet v Združene države Amerike. Živi z družino blizu Bostona, najbolj evropskega mesta ZDA, tako pravijo tisti, ki se na ZDA spoznajo. Stike sva ohranila vsa leta; ko je bil pred nekaj leti doma, me je prišel z družino obiskat v Terzo v Furlansko nižino, kjer sem prvič spoznal v živo njegova dva fanta, z Mario imata namreč sinova Nika in Gaetana.
Ko te dni spremljamo, kaj se dogaja v ZDA, nam seveda ni vseeno, zdi se, da sta ameriški predsednik Donald Trump in njegova vladna ekipa podcenjevala pandemijo s koronavirusom covid-19.
Štefana vprašam, kako je, kako gre. Odgovori mi takoj in pravi, da “je precej dolgočasno, bolj kot drugo”. To je tipičen odgovor zanj, bi rekel, ker se mi zdi, da ga poznam iz njegovih likovnih del bolj, kot je sam pripravljen priznati.
Kakšno je torej stanje pri vas, Štefan, in kje točno živiš?
Živim v Bostonu, Massachusetts, oziroma na področju širšega Bostona, v Peabodyju (delček našega vrta pa je tudi v Salemu – mesto čarovnic). Smo na severovzhodu ZDA, štiri ure z avtom severno od New Yorka, to je področje, ki ga imenujejo New England. Stanje je precej hudo. Rekel bi, da je precej podobno temu, kar se je dogajalo pri vas pred nekaj tedni. Pričakujem, da se bo stanje slabšalo še nekaj tednov, potem pa upajmo, da se bo učinek ukrepov začel poznati.
Se tudi tebi zdi, da je ameriški predsednik podcenjeval pandemijo?
Da, predsednik Donald Trump je očitno podcenjeval in ni znal oziroma ni hotel oceniti strogosti pandemije. Vprašanje je, zakaj ni znal/hotel. Vsi znaki so bili zelo vidni že pred meseci. Ko smo gledali, kaj se dogaja pri vas, smo samo pričakovali, kdaj se bo začelo tudi tukaj. Predsednik Trump pa je še drugega februarja izjavljal, da je vse pod kontrolo in da je v bistvu krizni trenutek že mimo. Dne 26. februarja je še enkrat poudaril, da bo v nekaj dnevih vsega konec in kako dobro je on delal, da smo prišli skozi brez težav. Istočasno pa ni bilo nobenega uradnega ukrepa. Profesionalne športne zveze so se same odločile za prekinitev prvenstev, ko so odkrili nekaj primerov okužb v vrstah športnikov samih. Ni pa bilo nobenega ukaza in nasveta iz Washingtona. Zdaj pa smo, kjer smo, in smo še daleč od konca krize.
Nobena skrivnost ni, da tega predsednika ne maraš, zakaj?
Če opustimo bolj tehnične poglede na njegovo politiko, to sta ekonomski pristop in zunanja politika, kar mi ni všeč pri tem predsedniku, je njegov način izvijanja resnice in obračanje dejstev sebi v prid. Njegovo predsedstvo je v bistvu ena sama dolga volilna kampanja, kjer edino, kar šteje, je, kako bo oziroma naj bi njegov ugled zrasel. Da ne govorimo o moralni postavi tega človeka, ki je zelo vprašljiva.
Kakšno je stanje zdaj pri vas, kakšne so omejitve?
Pri nas so prepovedali množična srečanja. To so pravila in prepovedi, ki veljajo na ravni zvezne države Massachusetts. Vsaka država se v bistvu odloča sama. Bostonska škofija se je že pred tem odločila, da ukine vse obrede. Postopoma uvajajo vedno bolj stroge pogoje gibanja. Kjer se da, naj bi ljudje delali od doma, restavracije, shopping centri so vsi zaprti, razen za dostavo na dom. Večina supermarketov omejuje vstop. Ni pa še prepovedi sprehajanja, kot je pri vas. Marsikdo se še ne zaveda, kaj pomeni “social distancing”. Se bojim, da bo tako stanje trajalo še dolgo. Zdaj imamo v Massachusettsu petnajst tisoč primerov okužbe na šest milijonov prebivalcev.
Kako pa je v New Yorku in drugod po ZDA?
Neposredne izkušnje iz New Yorka nimam, zdi pa se precej hudo. Zdaj se bojijo za New Orleans in Louisiano, medtem ko se zdi, da je v Kaliforniji precej pod kontrolo.
Rad bi, da nam preprosto, a povedno razložiš, kako deluje javno zdravstvo v ZDA, na eni strani v Evropi radi govorijo o tem, da v ZDA ni javnega zdravstva, ampak potem slišimo podatke, da so prav ZDA tiste, ki največ denarja namenijo zdravstvu. Kako je s tem?
Po pravici povedano, je zelo težko razložiti, kako deluje zdravstvo v ZDA. V bistvu obstaja samo privatno zdravstvo, kjer plačaš mesečno premijo in si zavarovan. Seveda obstajajo boljše in slabše oblike zavarovanja. Zavarovanje ti je dano preko delodajalca, če pa si samostojen delavec, moraš sam poskrbeti in te premija stane veliko več, tako da si marsikateri samostojen delavec dobi drugo službo kot uslužbenec, da se lahko lažje in ceneje zavaruje. Odvisno od zavarovalnice in oblike zavarovanja, ki te krije boljše ali slabše. Večinoma imaš eno vsoto “franchigio”, do katere zdravstvene storitve plačaš sam… Ko prekoračiš to vsoto, začne zavarovalnica plačevati stroške… Lahko je tisoč dolarjev, lahko dva tisoč in tako naprej. Določenih zdravniških storitev zavarovalnica ne bo plačala, če ni zadeva nujna. Skratka, zdravstvo je v ZDA business in torej išče čim večji dobiček, profit. Zakaj pa je tako potratno? Je kar nekaj razlogov za to: administrativni stroški so ogromni. Na primer bolnišnica, ki ima devetsto postelj, ima tudi tisoč tristo uslužbencev na plačilni listi (billing), to vpliva ogromno na stroške.
Drugi problem je cena zdravil, tukaj v ZDA so zdravila veliko dražja kot v Evropi. So še drugi faktorji, na primer: tukaj se zdravniki zelo bojijo napak in posledičnih tožb, zato vedno naročajo dodatne preglede in teste, kar seveda dviga stroške. Je pa vse skupaj tako komplicirano, da niti sami strokovnjaki tukaj ne vedo točno, kateri je glavni vzrok za tako visoke stroške.
So že opazni prvi gospodarski znaki pandemije, v mislih imam vrste pred nakupovalnimi središči, izgube zaposlitve in seveda vsakdanje življenje…
Veliko ljudi je izgubilo službo v prejšnjih tednih. Najprej je to krizno situacijo občutil gostinski sektor: restavracije, hoteli, trgovine. Brezposelnost je narasla izredno hitro in marsikatero podjetje ne bo preživelo tega obdobja. Ameriška ekonomija reagira zelo hitro… v dobrem in slabem.
Kako sta razporejena vidva z ženo Mario, kako pa je z vajinima otrokoma, ju imate zdaj doma?
Večjih težav do zdaj ni bilo. Žena dela od doma. Na srečo tehnologija pomaga v teh trenutkih, internetna povezava omogoča, da lahko skoraj vse naredi od doma. Jaz pa sem itak že delal od doma na računalniku, tako da v našem primeru smo se kar dobro znašli. Starejši sin, ki obiskuje 5. razred osnovne šole, je doma in ima pripravljen šolski program, da lahko do določene mere sam dela. Nekajkrat se poveže z učiteljicami po internetu, one pregledajo, kako napreduje to domače učenje. Najmlajši, ki bo kmalu star štiri leta, pa se ima najlepše, ker ima celo družino stalno doma, in to mu je najbolj všeč.
Se že kaj govori, kdaj bodo ponovno s polno paro zagnali tovarne v ZDA, kako je s trgovinami, kaj pa verski obredi? Pri nas smo brez maš in brez prave Velike noči, tiste klasične, kakršne smo vajeni…
Nisem še slišal o konkretnih načrtih in napovedih, kdaj bi se proizvodnje in trgovine vrnile v normalnost. Če ste poslušali Trumpa, bi se moralo stanje vračati v normalnost za Veliko noč. V resnici smo še zelo daleč od tega, da bi lahko sploh napovedovali in načrtovali. V določenih mestih se okužbe šele začenjajo in bo treba še dolgo čakati, preden bomo lahko videli svetlobo na koncu tunela. Gotovo pa je, da tudi mi ne bomo imeli tradicionalnih obredov za Veliko noč. Župnije pa so se večinoma organizirale s tehnologijo in predvajajo obrede po spletu.
Gotovo bo ta pandemija vplivala tudi na potovanja z letali, vprašanje je sploh, kdaj se bodo poleti začeli, še večje pa je vprašanje, koliko bodo stale vozovnice. To te sprašujem, ker vem, da si nameraval letos z družino domov na tržaški Kras in sva se menila, da bi se srečala…
Upali smo, da bomo lahko šli na Tržaško in načrtovali potovanje v Trst poleti, verjetno avgusta, toda, kakor kaže, dvomim, da nam bo to uspelo. Sploh ne vemo, kdaj bomo lahko potovali in seveda koliko bo vse skupaj stalo.
Si povezan s starši, bratom, prijatelji?
Tudi v tem primeru nas tehnologija rešuje, ker je zares enostavno danes obdržati stike z družino in prijatelji. S starši in bratom se videvamo dvakrat na teden po internetu ali pa se pokličemo po telefonu. S prijatelji pa večinoma po Facebooku.
Ti še manjkajo kraški zidovi?
Da, tukaj so zidovi drugačni, če sploh so… Zelo različen je odnos do gradnje. Tukaj je vse leseno. Ko sem prvič videl, kako tukaj gradijo, se mi je zdelo vse skupaj zelo tuje. Imaš občutek, da je vse začasno. Kot da bi bili še vedno tukaj kolonizatorji, ki bi se morali iz dneva v dan premikati in iskati novo, boljšo zemljo za preživetje. Na naših kraških zidovih vidiš čas, vidiš zgodovino in generacije ljudi, ki so za temi zidovi živeli. Da se razumemo… Tudi tukaj imajo zelo stare hiše, predvsem na področju Salema je veliko zelo dobro ohranjenih hiš, ki segajo tja do časa prvih evropskih naseljencev iz 17. stoletja. Ko sem se zgledoval po naših kraških kamnih in ometanih zidovih ter dobival navdih pri njih, si ne bi nikoli predstavljal, da se mi bo tako drastično spremenil pogled na nekaj tako enostavnega.
Hvala za pogovor!

Piše Jurij Paljk / Štefan Pahor, tržaški rojak v ZDA

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme