Uvodnik

Brezbrižnost (do) politike

Piše: Jurij Paljk

Naslov tega kratkega zapisa je zavestno tak, kakršen je. Brezbrižnost je tista, ki omogoča in dovoljuje vsem vidnim političnim vodjem po Evropi, da molčijo ob nasilju, ki smo mu priča nad Katalonci, nasilju, ki kar vpije po javnih protestih. Stotine ranjenih, nad katerimi se znaša španska policija, so samo dokaz več, da je brezbrižnost javnosti tista, ki omogoča italijanskim, slovenskim in drugim evropskim političnim voditeljem, da molčijo, medtem ko se nasilno tepta osnovna pravica Kataloncem, pravica do avtonomije. Ne govorimo o nobeni odcepitvi, ampak o nasilju Špancev nad Katalonci, ne gre za noben pravni problem, ampak za politični problem, ki bi ga morala politika rešiti! Naj bo tudi jasno: katalonski voditelji, ki so jih obsodili Španci, so politični zaporniki. In zato je sprenevedanje italijanskih in slovenskih politikov dobesedno nesramno, kratkovidno, predvsem pa nepošteno in nedostojno. Slovenci bi se lahko samo spomnili, kako je bilo, ko smo s težavo dobili demokratično državo. Predvsem pa vse to, kar se dogaja v Kataloniji, ni vredno države, ki je v Evropski uniji.
Pa vendar je prav brezbrižnost ljudi, vseh nas, tista, za katero se zlahka skrijejo vsi današnji politiki.
In brezbrižnost vlada tudi v naši sredini, brezbrižnost do politike, ki je oddaljena od ljudi, zelo oddaljena, o čemer najbolj pričajo zadnji volilni izidi, pa naj gre za lokalne volitve ali za državne. Kje so danes tiste vezi, tisti sredine, v katerih se še prepoznavamo nekateri in katere so naši politiki poslušali, predno so sprejemali odločitve? Kakšna zmota, kako napačno je, da današnji politiki mislijo, da jim bodo, bomo ljudje sledili, ne da bi nas prej poslušali? Brezbrižnost politike do ljudi, volivcev, se je še kako poznala na zadnjih volitvah, se še kako pozna danes, ko ljudje ne verjamejo, ne verjamemo več ne politikom in ne politikam, ki odločajo o nas in našem življenju. V Italiji smo priča norostim in hudim žalitvam brez primere, zadnja je ta o tem, kako bi bilo treba odvzeti volilno pravico starejšim ljudem. In po nekajtedenskem premirju, ko se je že zdelo, da bo italijanska politika le šla na pot umirjenih tonov in političnega soočanja ter dogovarjanja, smo spet priče volilnim kričavim pozivom, ki so daleč od vsakdanjega življenja, daleč od prave politike, ki je sicer res umetnost možnega, a bi morala biti predvsem politika za ljudi, za vse nas.
In čisto nič drugače ni v naši sredini, v naši narodni skupnosti, sicer si nekaterih dejstev ne bi mogli razlagati, zadnja stvar, ki zgovorno pove veliko, je zaplet glede paritetnega odbora, ki se je, hvala Bogu, končno le rešil.
Še vedno trdimo, da bi morala politika zagovarjati visoke etične in moralne norme in se jih držati, predvsem pa bi morala poslušati vse nas, ki smo poklicani na volitve. Pa nekateri še danes mislijo, da se bodo na nas, volivce, lahko obrnili samo tik pred volitvami in jim bomo kot ovce sledili! Tega že dolgo ni več. Zato zagovarjamo vse tiste politike, ki slonijo na pogovoru, dogovarjanju, iskanju skupnih, za vse dobrih rešitev. Za solidarnost smo, tudi s Katalonci, za solidarnost smo predvsem zato, ker jo zase nenehno zahtevamo, a se zdi, da je drugim ne privoščimo!

23.10.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!