Suzin svet

Brez duše

Brez duše

Piše Suzi Pertot / Ne veš, kam bi se dal ...

Morje. Morje imam rada, kljub temu da sem od otroštva navezana predvsem na gore. In kljub temu da se imam za “gozdnega Jožo”. Tistega nerodnega posebneža iz Šifrerjeve pesmi, ki je bil doma v gozdovih, v fini družbi, med lepo oblečenimi ljudmi, pa je izpadel smešno in okorno. In morska letovišča so večkrat namenjena izbrancem, petičnežem, takim, ki se znajo lepo oblačiti in radi posedajo v dobrih restavracijah. No, kljub vsemu se sončnim žarkom ne morem odreči. Vsako leto si zaželim, da bi jih začutila na koži, da bi jim predala dušo in telo. Tisti božanski občutek, ki ga imaš, ko te sonce prvič ožge in se sol in pesek lepita na razgrete ude. Veter pa je po dolgih mesecih topel in blag, čevlji in obleke postanejo odveč. In nad teboj modro nebo v neštetih odtenkih rumene barve. Tako, da bi človek kar ostal na plaži, do neskončnosti. In srkal do pijanosti svetlobo in toplino. Sonca se ne morem nikoli nasititi, vedno ga je premalo. In kot pijanec se vračam v njegov objem.
Morje pa ni samo plaža. So tudi večeri. So ljudje. Množice pravzaprav… Množice ljudi, ki prihajajo, da dopustujejo. Da bežijo pred vsakdanom. Da se utapljajo v glasbi, ki je tako glasna, da se ne moreš pogovarjati, in je žalitev valovom, ki se zlivajo na obalo in bi radi pripovedovali o morju, o poletju in daljavah. Sredi vsega tega hrupa nazdravljam poletju, a vendar podzavestno vem, da mi nekaj manjka. Da nekaj močno pogrešam. Da tu ne bom nikoli doma.
Hodim po ulicah prelepega obmorskega mesteca. Čarobno. Nebo, da mu ne vidiš konca, utrinek, ki pada nekam nad Istro, valovi, ki jih je komaj zaznati. Neskočnost poletja ob morju. Do norosti ga ljubim. In ko ga začutim, me popolnoma razgali. A vendar. Menda so bila nekoč poletja ob morju drugačna. Tista poletja, o katerih pojejo tiste božanske dalmatinske pesmi. Nostalgične melodije, ki jih poznajo oziroma jih poznamo od Istre vse do Krasa in Benečije. In so polne sanj in otožnosti, nostalgije. Tiste mehke, neotipljive nostalgije, ki je tako naša, tako lepa in tako ranljiva. Tista samotna poletja ob morju, ki so nekoč po vsej verjetnosti obstajala. Samo ti in morje in konoba in ribič in kozarec vina. “More i ja… ” In pripoved, ki se zavleče v noč. Pripoved valov. Pripoved morja. Tu pa so množice, ki ne veš, kam spadajo, in ne veš, kam hodijo. In od kod prihajajo. V mesto in iz mesta, menda, tam so najverjetneje doma in tja se bodo vrnile, ko bo glasne zabave konec. In so tu samo, da se mažejo s cenenimi in močno odišavljenimi kremami, da igrajo badminton, da plešejo v disku, da se pehajo v restavracijah, da razkazujejo obleke in fotokamere. Da vpijejo na ves glas. Ali pa morda sploh ne spadajo nikamor, ker ne vedo za pripadnost, ne vedo za preteklost, ne vedo za tisto tako lepo in tako bolečo nostalgijo. Samo denar poznajo. Imeli bi ga, tudi ko jim ga zmanjkuje. In vpijejo in kričijo in se smejejo na ves glas, da vsepovsod preglašajo nežno poletno noč.
Znajdem se v restavraciji, v kateri je vse krasno urejeno, pribor in prtički na svojem mestu, slike, ogledala in vaze vsepovsod. Ko se usedemo, pa smo na prepihu, ki so nam ga skušali zakriti in prekriti z zavesami. Vino točijo tako, da se steklenica in kozarci na pecljih dolgo vrtijo med prsti. Vonj je opojen, čaše skoraj nedostopne, tako da pogrešam madeže na prtu in tiste enostavne kozarce iz preprostih gostiln. Tistih gostiln, o katerih je Šifrer zapel, da jih je itak vse manj. In jih morda ni več nikjer. Ampak te restavracije z dobrimi manirami mi niso pisane na kožo. V zguljeni trenirki in stari, sprani majici, na kateri se še nabira mivka, sem črna ovca med množico. In vem, da kljub zavajajočim okrašenim krožnikom, ki znajo biti čisto brez okusa, mi vendarle nekaj manjka. Nekaj pogrešam. Nekaj, česar tu ne najdem. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

20.05.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!