Bratomorna vojna, groza in strah pred našimi vrati

Piše: Katja Ferletič

Pogovor Olena Chubko

Nasilje v Ukrajini se še vedno stopnjuje. Na civiliste padajo bombe in Putin še vedno grozi svetu. Ruski vojaki prodirajo na različnih frontah, ukrajinski premier Zelenski pa nagovarja svoje ljudstvo in Evropejce. V več mestih po svetu potekajo protesti proti ruski invaziji, veliko Ukrajincev se je vrnilo iz tujine, da bi branili državo. Moskovska ofenziva je osredotočena na popolno obkolitev glavnega mesta Kijev in drugega največjega mesta Kharkiv. Kharkiv je rojstno mesto gospe Olene Chubko, ki že veliko let živi v Italiji. Olena je v skrbeh, ne spi, stalno misli na vojno, ki uničuje njeno državo, kljub temu pa je pristala na pogovor.

Olena, kje ste živeli, preden ste se preselili v Italijo?

Rodila sem se v Kharkivu. Živeli smo mirno življenje, nič posebnega se ni godilo. Tam sem obiskovala osnovno in srednjo šolo, zaključila študij na tehničnem zavodu, kasneje sem diplomirala iz psihologije na univerzi v mestu. Bila sem poročena, moj mož je bil odvetnik in ekonomist, najin sin Vieceslav se nama je rodil, ko sem bila še zelo mlada. Poročila sem se pri osemnajstih letih, a mož me je podpiral, da sem lahko diplomirala. Vieceslavu se je kmalu pridružila sestrica Anastasia. Šolanje pri nas ni predstavljalo velikega stroška, mnogo mladih je nadaljevalo študij na univerzi, vsekakor pa je bilo tudi za visoko izobražene osebe zelo težko najti službo, zato sem tudi sama sprejela katerokoli delovno ponudbo.

Kdaj ste prišli v Italijo in kako to, da ste ste za to odločili?

Z možem sva se žal ločila. Kasneje mi je prijateljica, ki je že dolgo živela v Italiji, predstavila prijaznega moža, ki je prišel z njo v Kharkiv na dopust. Zaljubila sva se, a on se je pač moral vrniti domov. Dalj časa sva si dopisovala, včasih sva si telefonirala – ni bilo še pametnih telefončkov. Končno me je prepričal, da sem prišla v Italijo, najprej kot turistka. Spoznala sem njegove starše in leta 1997 sva se odločila za skupno življenjsko pot. 

Kako ste doživljali spremembo?

Ko sem se preselila, je bil sin star štirinajst let, hčerka pa devet. Na začetku z možem nisva bila še poročena, službe nisem imela in niti stalnega bivališča, tako da otroka iz birokratskih razlogov nista mogla z mano v Italijo. Dobro leto sta ostala z nono, na katero sta zelo navezana, potem pa sta se mi pridružila. Zelo sem trpela, tolažilo pa me je dejstvo, da je bila naša ločitev le začasna. V tem času sem se kar hitro naučila italijanščine, stanovanje sva z možem najela v kraju Santa Maria di Lestizza pri Vidmu, jaz pa sem našla službo – bila sem zadovoljna, ker sem postala kuharica na turistični kmetiji, kuhati mi je zelo všeč. Kasneje sem delala tudi v neki tovarni in v drugih krajih, že dvanajst let pa delam v marketu v Sovodnjah. Preselila sem se v Gorico, najprej v Podgoro, nato v stanovanje na trgu sv. Antona, kjer živim že štirinajst let. V Gorici ne poznam dosti Ukrajincev, več sem jih spoznala, ko sem bivala na Videmskem, z njimi smo še v stiku.

Kako sta otroka doživljala preselitev v tujo državo? Sta se dobro vključila v novo družbo?

Oba sta se hitro prilagodila, takoj sta začela obiskovati šolo in v kratkem sta se naučila novega jezika – za otroke je lažje. Iskreno povedano se njune življenjske navade niso veliko spremenile, med Kharkivom in Vidmom ni bilo večjih razlik. Seveda sta občutila domotožje, pogrešala sta nono in očeta. Danes sta že odrasla, Anastasia je postala mama, jaz pa nona.

Imate v Ukrajini še prijatelje, sorodnike? Mogoče tudi v Rusiji?

Seveda, v Kharkivu imam prijatelje in mamo, v Rusiji strica. Tudi moja sestra je zapustila Ukrajino in se je takoj za mano preselila na Švedsko. Tam je našla službo in si ustvarila družino. Oče je umrl, ko sva bili še zelo majhni, mama pa se je poročila z drugim moškim, ki je postal najin očim. Še vedno živita v Kharkivu. Moja draga prijateljica, s katero se poznava še iz otroških let, pa se je pred dnevi s sinom, snaho in vnučkom preselila iz Kharkiva na zahod Ukrajine. Zatočišče je našla pri sorodnikih na podeželju. Tam manj bombardirajo, mi je povedala. Upa, da se bo lahko kmalu vrnila na svoj dom.

Doživljamo dramatično situacijo. Ste pričakovali, da bo Rusija napadla Ukrajino? Razmere v vaši državi niso nikdar bile popolnoma mirne …

Invazija ruske armade je prišla kot strela z jasnega. Iz normalnega življenja smo padli v pekel, čeprav je bilo stanje nevarno že veliko časa prej. Mama je prišla k meni v Italijo že leta 2018, ker se je bala, da bo počilo; po treh mesecih, ko se je stanje malo umirilo, pa se je vrnila v Kharkiv. Zadnjič je bila pri meni leta 2019, pred izbruhom pandemije. Stanje v Ukrajini je bilo kritično še prej, ko je Putin postavil na mejo svojo armado. V Donbasu so bili spori na dnevnem redu, a vendar pod nadzorom. Vsi smo mislili, da nas hoče Putin samo ustrahovati, nismo pričakovali, da bo res napadel.

Glejte, Kharkiv je na vzhodni meji Ukrajine. Čeprav se vam bo čudno zdelo, smo tam vedno živeli v miru, Ukrajinci in Rusi. Doma govorimo ruščino, ukrajinščina je uradni jezik, vsi smo Ukrajinci. To je bratomorna vojna, družinska tragedija. Pred leti smo resnično bili vsi eno, čeprav je nekdanji predsednik Porošenko skušal Ukrajince pripraviti na morebitni napad. Zavedal se je, da imamo nevarnega soseda, zato je utrdil vojsko, ljudi je zedinil s skupnim uradnim jezikom, podpiral je Cerkev kijevskega metropolita. Na vojski, jeziku in veri je gradil prihodnost Ukrajine. Putin hoče Ukrajino, ker je država bogata s surovinami, in prepričan je, da je še del Rusije.

Kakšna je bila vaša prva reakcija, ko ste izvedeli, da je ruska armada napadla Ukrajino?

24. februarja sem se prebudila zgodaj zjutraj s čudno tesnobo v srcu. Slišala sem svojega sina, ki se je pogovarjal po telefonu, in kmalu mi je bilo jasno, da se je zgodilo nekaj hudega. Pogovarjal se je z nono, ki mu je povedala, da Rusi bombardirajo mesto. Bila je popolnoma v paniki, brezupno se je jokala. Skušala sva jo pomiriti in nato sva jo dolgo nagovarjala, naj z možem zapusti Kharkiv in pride k nam.

Moja mama je bolna, ne more na pot. Januarja je prebolela covid, ki ji je pustil hude posledice predvsem na srcu. Svetovala sem ji, naj skuša zbežati z vlakom, saj nekaj jih še odpotuje iz mesta, ona pa mi je povedala, da je to zelo nevarno, ker ruski vojaki sabotirajo tire in streljajo celo na množico, ki na železniški postaji čaka tudi do devetnajst ur. Ljudje ne vedo, ali bo vlak sploh prišel na postajo in koliko kilometrov bo lahko prevozil.

Poleg tega mami zdravje ne dopušča, da bi potovala, moj očim je starejši in nima potnih listov, ne nazadnje imata še psa in muco, na katera sta zelo navezana – ne bi vedela, kje ju pustiti. Veste, starejše osebe se na domače živali močno navežejo. Bojim se, da bosta kmalu ostala sama v stanovanjskem bloku. V petek ju je pozdravila še ena soseda in sploh ne vedo, ali se bodo še kdaj videli.

EU je iz varnostnih razlogov zamrznila oddaje dveh večjih ruskih medijev v Evropi. Voditelji Kremlja trdijo, da gre za preganjanje medijev in cenzuro. V Evropi imamo občutek, da to, kar beremo na časopisih in gledamo po televiziji, ni vse, da se resnične novice prepletajo s politično propagando in zelo velikim številom lažnih novic, t.i. fake news. Kaj vam sporočajo sorodniki in prijatelji iz Ukrajine? Je stanje res tako hudo za civilno prebivalstvo? Kako doživlja vaša mama vse to?

Dogajanje v Kharkivu spremljam večinoma po družbenem omrežju Telegram. Stalno objavljajo sveže novice, resnične, surove, brez cenzure in propagande. (Nekaj fotografij mi Olena pokaže – njen telefonček je arhiv nepojmljivih grozot; op.p.). Z mamo se slišiva in vidiva po Whatsappu, saj internet večinoma deluje. Bombardiranje je močno, nihče ni na varnem. Ruski vojaki streljajo na stanovanja navadnih ljudi, cele mestne četrti so pod udarom, onkološka in pediatrična bolnišnica tudi. Marketi in veleblagovnice so zaprti, v lekarnah osebje brezplačno nudi zdravila in zdravstvene pripomočke, ki so jim še ostali na zalogi. Ljudje so se na začetku zatekali v kleti in podzemne prostore stanovanjskih hiš, sedaj pa jim uradni viri to odsvetujejo, saj obstaja konkretna nevarnost, da se stavbe porušijo in jih razvaline žive zakopljejo. Starejši ljudje sploh ne morejo do zatočišč in bunkerjev. Mami sem svetovala, naj gre med bombardiranjem vsaj na hodnik, daleč od oken; moji prijateljici se je namreč zgodilo, da je udarni val eksplozije bombe raznesel vse šipe oken in njo vrgel iz sobe, več metrov stran. K sreči ni utrpela hujših poškodb.

Po Telegramu lahko tudi jaz iz Italije vprašam pomoč za mamo in očima: obstaja veliko skupin prostovoljcev, ki svoje delovanje organizirajo po spletnih omrežjih in na različne načine skušajo pomagati ljudem. Mama se lahko odpravi na ulico, kjer iz vojaških tovornjakov delijo hrano in druge dobrine. Prav tako se po družbenih omrežjih menijo prostovoljci, večinoma so to upokojeni vojaki, ki mestne ceste patruljirajo, odkrivajo sovražnike in saboterje ter obveščajo vojaške službe.

Lažne novice me motijo, še bolj pa ljudje, ki jim nasedajo, ki so prepričani, da je vojna v Ukrajini izmišljena, da sploh ni tako hudo, da je naš predsednik pobegnil. V resnici je Zelenski še vedno v Kijevu, vsakodnevno nagovarja ljudi. Iskreno povem, da mi takoj po izvolitvi sploh ni bil všeč, v njem sem še vedno videla komičnega igralca. Ukrajinci smo začetno mislili, da bo res zbežal. V teh težkih trenutkih pa se je izkazal za dobrega predsednika, ki zna ljudstvo zediniti, vsi ga podpirajo, branijo pred atentati.

Rusi so bombardirali tudi televizijsko anteno v Kijevu in občasno se na ukrajinskih televizijah prikazujejo ruske propagandne oddaje, ki ljudstvo nagovarjajo, naj se pridruži materni državi. Tudi pri sprejemanju novic moramo biti zelo previdni.

O čem bi morali poročati naši mediji? Kako bi morali prikazati vojno, da bi ljudje imeli popolnejšo sliko?

Govoriti bi morali resnico, ne prikrivati ničesar. Pred leti, ko je bila vojna na Krimu in v Donbasu, so zahodni mediji o tem premalo poročali. Tudi danes se dogajajo stvari, o katerih ne pišejo. Stanje je hujše od tega, kar vidimo po televiziji. Prepričana sem, da bi ruski predsednik lahko res uporabil atomsko orožje, ne blefira, napadel je celo našo največjo jedrsko elektrarno. Mislil je, da bo v nekaj dneh zasedel Ukrajino in se nato podal proti Estoniji, Litvi in Latviji. Ukrajino je hotel razdvojiti, razbiti, s svojim početjem pa je dosegel, da se je ljudstvo še bolj zedinilo. Zdi se mi, da se v tej vojni demokracija bori proti diktaturi. Rusi nas ne razumejo, Ukrajinci nočemo nazaj, preizkusili smo demokracijo in nočemo več diktature. Za to se borijo naši možje in fantje. Sploh nisem mislila, da bodo vsi pripravljeni braniti svojo državo, svojo svobodo, tudi z golimi rokami. Zahodni del Ukrajine je bil zgodovinsko vedno bolj “evropski”, mi na vzhodu pa smo veliko močneje doživljali ruski vpliv – vojna nas je združila.

Kaj bi morali po vašem mnenju narediti evropski voditelji in voditelji držav članic Nata, da bi čim prej prišlo do konca spopadov? Tvegamo tretjo svetovno vojno…

Zelenski si prizadeva, da bi voditelji evropskih držav vzpostavili območje prepovedi preletov nad Ukrajino. Do tega še ni prišlo, ker bi tako dejanje zelo verjetno povzročilo hudo reakcijo iz Kremlja, Ukrajinci pa vendarle kličemo na pomoč. Še posebno starejši ljudje ne razumejo, kako jim lahko Evropa pomaga samo z določanjem ekonomskih sankcij Rusiji. Prizadevamo si, da bi pristopili v EU, ker bi nas to oddaljilo od ruske diktature, nihče pa si ne želi, da bi se vojna razpasla tudi drugod po Evropi. Še vedno upamo, da bodo Rusi sami odstavili svojega predsednika, diktatorja.

Kako lahko navadni ljudje pomagamo ukrajinskemu ljudstvu?

Po vseh evropskih mestih organizirajo nabirke oblačil, hrane, denarja. Vse to v Ukrajini zelo potrebujejo, saj so v krajih pod ruskim napadom marketi prazni, ljudje trpijo lakoto in mraz. Veliko ukrajinskih mater in otrok že prihaja tudi v naše kraje. Upam, da bodo Evropejci strpni in jih bodo človeško sprejeli, vse pa nagovarjam, naj ne nasedajo lažnim vestem in propagandi.

Kdaj ste zadnjič bili v Ukrajini?

Zadnjič sem bila doma leta 2016. Včasih bi kljub vsemu rada bila tam, v teh težkih trenutkih sem stalno v skrbeh. Mamo pokličem vsaj dvakrat na dan, večkrat po telefonu slišim bombe in sirene, občutim, kako je prestrašena; vsakokrat ko jo pokličem, se bojim, da mi ne bo odgovorila … Povsem nemočna sem.

Se boste vrnili v Kharkiv?

Vrnila se bom takoj, ko se bo dalo. Ko se s sestro pogovarjava po Skypu, se sprašujeva, kakšno je najino mesto danes, gotovo ni več tako, kot sva ga doživljali. Kharkiv je bilo živahno, moderno univerzitetno mesto z izredno razvito industrijo. Iskreno si ne predstavljam, kako se bom počutila, ko bom s svojimi očmi videla vse to, kar sedaj vidim le na fotografijah. Kljub vsemu nam vendarle ostaja upanje, da bo vojne kmalu konec in da diktatura ne bo zmagala.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme