Božja ljubezen

Na praznik Presvete Trojice premišljujemo dve vrstici iz Jezusovega nočnega pogovora s “skrivnim” učencem Nikodemom. Prva vrstica nam govori o neizmerni Božji ljubezni do nas ljudi, iz katere se je zgodilo vse dobro, kar je, od stvarjenja dalje. Nazadnje so seveda prihod Sina in njegova smrt na križu, potem pa vstajenje, iz ljubezni pa je še dar Sv. Duha. Ko torej sv. Janez uporabi besedo svet, misli na nas ljudi, kakor izpovedujemo v veroizpovedi: “ki je zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja prišel iz nebes …”. Četudi smo grešniki, nas Oče vseeno ljubi, toda po Sinu, ker smo v njegovem presvetem Srcu, katerega mesec je junij. Oče nas torej ljubi v Jezusovem Srcu, in to že od nekdaj, ker vedno ljubi po Svojem sinu in v njem, po katerem je tudi vse ustvaril in nam dal tudi Sv. Duha. Četudi pa nas Bog ljubi v svojem Sinu in našem Gospodu Jezusu Kristusu, mi žal pogosto menimo drugače in se mu stalno skrivamo in izmikamo. Napačno namreč mislimo, da če bomo svojo grešnost in krhkost spoznali ter priznali, nas bo Bog uničil. A to seveda ni tako, saj nam Gospod v evangeliju lepo pravi, da če znamo mi dajati svojim otrokom dobre reči, bo toliko bolj dal naš dobri nebeški Oče Sv. Duha tistim, ki ga prosijo. No, Sv. Duha in torej posvečujočo milost ali Božje življenje dobimo ravno po zakramentu svete pokore oz. spovedi. Že res, da se tam na neki način ponižamo, a nas Gospod zaradi tega vedno znova poviša, kakor nam pričuje sv. Pavel. Bog torej vselej deluje kot Sv. Trojica, kot Oče, Sin in Sv. Duh, ne deluje kot posameznik, temveč kot skupnost, podoba te skupnosti pa je družina, ki jo sestavljajo mož, žena in otroci. Če zakon ni sklenjen pred Bogom, to ni družina, kakor tudi razne druge izmišljotine moderne dobe. Bog se odslikava kot Trojica, hudi duh pa seveda želi njegovo podobo popačiti, zato pa hoče tudi uničiti družino. Če se resnično želi znebiti Boga, se je treba znebiti tudi podob, v katerih se odslikava. Ker se najbolj odslikava v družini, jo je treba uničiti. Še ena zabloda človeka je torej ta, da mu bo Bog nekaj vzel, če se poroči in ima otroke, resnica pa je seveda ravno obratna, saj po družini človeku daje neizmerno več od tistega, čemur se je moral zaradi nje odpovedati. Je pa res, da je za to potrebna tista ljubezen, kakršna je v Bogu – žrtvena. Žrtvovanje samega sebe in svoje volje je seveda težko, a je edina prava in zveličavna žrtev, ki prinaša vse blagoslove in darove, ki jih potrebujemo. Vprašanje je torej tudi za današnjega človeka, kakor je bilo tedaj za Jude – si želiš biti odrešen ali ne? Bog namreč ne prihaja, da bi z neko strelo pokončal krivične, temveč podaja grešnemu človeku roko rešitve iz blata, da bi ga dvignil k sebi. Človek v svojem napuhu pa tega noče. Bog pošilja ogenj svojega Duha za troje – za očiščenje, razsvetljenje in preoblikovanje človeka. To so tri obdobja duhovnega življenja, zadnja stopnja pa je človekova bogopodobnost, ko se oblikuje po Božjem Sinu. Brez očiščenja torej ne more biti drugih dveh stopenj, a brez odpovedi sebi, da bi Bog poslal v nas očiščujoči ogenj, ne more biti niti prve stopnje. Zato pa ne more biti niti duhovnega življenja.
Andrej Vončina

Preberi tudi

Odpoved sebi

Kristjani in družba

Odpoved sebi

27.06.2020
Razstava jaslic na Sveti Gori

Kristjani in družba

Danes praznujemo Gospodov vnebohod

Kristjani in družba

Goriška Cerkev hvaležna zdravstvenemu osebju

Kristjani in družba

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme