Božični kalejdoskop
V mansardi je bilo končno vse tiho. Končno je bil mir, blaženi mir v najnežnejši noči v letu.
Ljudje so se vračali od polnočnice, polni prekipevajoče vljudnosti in radosti, polni otroških spominov, polni stiskov rok in voščil, pa še poljubčkov, toplih in tistih čokoladnih. Pred kako uro so zapustili mize z ostanki ribje pojedine, otočke polente v rečicah polenovke, kot se spodobi za jedilnik božične vigilije, pospravili so ostanke panetona v polivinil, da se ne osuši. Polnih želodcev in praznih denarnic, ki so se osušile v adventnih nakupih daril za otroke, mamo, očeta, moža, ženo, sestro, brata, bratrance, taščo, snaho, najdražjo prijateljico, sosedo, znanko, kolege…, so se po skupnem pričakovanju Božiča ob obloženi mizi le redki odločili za obisk polnočnice v podeželski cerkvi. Tako, kot je običaj. Nekaj otroško ljubkega je v tem oživljanju božičnih navad, manjka samo še sneg, ki ga v tem času že nekaj let ni. Vedno zapade prej in skopni, ali pa kasneje in se z novim sneženjem naklada tja do konca marca. Ni več tako, kot je bilo včasih.
Nekdaj so bili Božiči beli in tihi in domačnostni. Ko bi le mogli pričarati vzdušje tistih časov! Pa ni mogoče, kljub vsej tehniki, kljub videokameram, kljub inteligentnim telefonom, kljub tablicam, kljub internetnim povezavam. Nekaj je sicer starih fotografij, a kaj ko nekdaj ni bilo v navadi poslikavati zbrano žlahto, in tako so le redka pričevanja nekdanjih praznovanj.
Danes je ostalo samo tisto mehko občutje, ki se dviguje iz pozabe takoj po Miklavževem. Neslišno si utira svoj prostorček pod modno bižuterijo, pod novo zlato ogrlico, pod svileno Diorjevo kravato, pod kašmirovim šalom, pod mehko svilo. Pa narašča in narašča, se prebije skozi mrzlične decembrske dni, skoči še na predbožične smuči, v slaščičarno po presnitz ali putizzo, po steklenico najboljšega vina… in že pristane na večerji božične vigilije. Danes je v modi tudi turistična kmetija, sicer pa na Božič, kot že vrsto let, kosilo v restavraciji s tipičnimi jedmi, odličnim vinom, za zaključek potica.
Kriza je, kriza. Evropska, svetovna, italijanska, slovenska, kraška, zamejska. Kriza svetovnega trga, evropskih bank, nihanja borz, padanja delnic in stečajev podjetij, tajkunskih in finančnih spletk, kopičenja kapitalov v davčnih oazah, sleparskih slamnatih mož, preoblečenega berluskonizma. Skratka, kriza povsod. A dobro je vsaj enkrat, dvakrat na leto pozabiti, izriniti iz zavesti vso to grdobijo sveta. In dobro je pomisliti na reveže. In vsaj enkrat letno darovati za potrebne.
Ja, saj podprem kako našo organizacijo! Ja, v cerkvi je bila nabirka za misijone, veliko je slovenskih misijonarjev, dala sem za Madagaskar. Pa Karitas – stalno jih podpiram – veš, veliko starih oblek in torbic in čevljev imam. Veliko otroških oblačilc se mi je nakopičilo, radi se jih rešimo, omare so prepolne. Telethon, dobrodelni koncerti, nabirke, pomagajmo preizkušenim, klic v sili. Saj kdaj pa kdaj komu stresem kak evro v klobuk. Vendar jih je preveč, teh revežev in siromakov, za vsakim vogalom, pred pekarno, pred samopostrežbo, pred cerkvijo po nedeljski maši. Temnopolti iskalci sreče, olivno barviti goslači čardaša, brezdomci. Preveč jih je, preveč. Vendar dam svoj dar. In je Božič. Sicer brez tistega nekdanjega občutja, vendar je Božič. Ko po polnočnici pošljem kopico esemesov in pokličem po telefonu prijatelje.
V cerkvi so še odmevali sladki zvoki božične melodije.
Sveta noč, blažena noč…
Vaška mladina je z iskrami v očeh objemala prijatelje, se rokovala z znanci, iskala na stopnišču znani obraz dekleta in fanta, ki ju ni bilo, iskala še tega in onega za voščilo, stisk dlani, poljub, delila iskrene čestitke, želje in srečo staršem, starejšim znancem. Nekaj je bilo neznanih obrazov, iz mesta, drugega jezika in navad, a so se tako pomešali med vaščane, da nisi imel občutka tujosti. Božič je ostal naš, iskren, doživet, tak kot včasih za vse tiste, ki verjamejo vanj.
Petra ni bilo. Manjkala je njegova sproščenost, manjkal je njegov nasmeh. Kljub dobrim namenom je kot hlod omahnil pred televizijskim sprejemnikom, truden in uničen.
* * *
Peter je bil zaposlen pri nekem zasebniku, ki je izkoriščal njegovo znanje informatike do zadnjega diha, moral je delati tudi ob sobotah, celo ob nedeljah, včasih je ostajal v uradu do poznih ur, da se je Asja jezila. Direktor je plačeval sicer dokaj redno do oktobra, potem pa se je plačevanje ustavilo. Kriza, ni denarja, stranke ne plačujejo redno, nakopičilo se je nekaj dolga. Letos ne bo trinajste plače. Kazalo je, da niti plače za oktober in november ne bo, kaj šele za praznične nakupe. Petra je zelo skrbelo, Asja, ki je sicer z odliko doštudirala na pravni fakulteti, je že kako leto zaman pošiljala prošnje za zaposlitev desno in levo, a zvečine brez odgovora. Delala je po malem v kakem baru, nekaj mesecev je dobila provizijo na zavarovalnici za prodane police, vendar nič trajnejšega, konkretnega, primernega njeni izobrazbi.
“Ko bom dobila službo, se bova poročila”, je govorila Asja.
“Ja, ko bom prihranil vsaj par tisoč evrov, bova začela gledati za stanovanjem”, je upal Peter.
“Peter, jaz bi rada živela na Krasu, ne v kakšni mestni luknji. Niti ne v kakšni mansardi. Ne prenesem smoga, ne bi mogla”, je dodajala Asja.
“Zvezdica, ne skrbi, če vsak mesec prihranim dvesto evrov, je v dveh letih dva tisoč štiristo evrov. Lahko plačam kak mesec najemnino naprej, tako da bova krita”, je razmišljal Peter.
Upanje v dveh parih oči ni ugasnilo. Sanje so dolgo barvale njune zatone v rožnato barvo. Živela sta večno pomlad.
V aprilu je Asja bila prinesla na zmenek eksplozivno novico: “Noseča sem”.
Peter je prvi hip odrevenel: “Kako? Pa saj nimava nič, niti stalne službe”.
Zvezdica Asja se je zaiskrila: “Si misliš, mamica bom postala”!
Peter jo je objel in pobožal: “Si gotova”?
Asja se je veselila: “Sem. Kdo ve, kaj bo, fantek ali punčka”!
Peter je bil treznejši: “Kaj bova? Kdaj bi se moralo roditi”?
Asja je dahnila: “Tam prve dni decembra… ”
Besede so se redčile, začele so se kopičiti temne misli. Nista imela denarja, nista imela stanovanja. Dolgo sta odganjala grde misli. Sredi velike svetovne krize, on brez plače, ona brez zaposlitve.
A zmagalo je upanje.
Medijski mlini so vse poletje mleli globoko evropsko finančno krizo, ljudje so pogosto mlatili prazno slamo, Asjina postava se je spreminjala in postajala vse bolj okrogla. Njeni starši so jima ponudili roko in dali na razpolago prazno tetino stanovanje v mestnem središču. V petem nadstropju. V bloku brez dvigala. Pravi obup! Kako bova vlačila gor in dol po stopnicah otročka, voziček, pa še nakupe!
Potem se je v adventu na ta svet prismejalo novo upanje. Asji in Petru se je pridružila dojenčica, ki je prinesla veliko veselja, radosti, pa tudi skrbi. Imenovala sta jo Nada. Bila je mehka, puhasta človeška stvarca. Asja jo je zibala, dojila, nosila na prsih, Peter jo je v neprespanih nočeh vozil z vozičkom po hiši, pripravljal bebi čajček za pomirjanje trebušnih krčev, jo previjal in potem ko je Nada, pomirjena in nahranjena, zaspala za kako urico, največkrat omahnil kar na divanu pred televizijo.
Sveta noč, blažena noč, vse že spi, je polnoč, – je bilo potihoma slišati iz televizijskega sprejemnika. V eni najdaljših noči v letu, v noči Jezuščkovega rojstva, je v tisti mestni mansardi otroški jok končno potihnil. Peter je že spet zaspal pred televizorjem, Asja pa kar v naslanjaču.
V mansardi je bilo končno vse tiho. A še pred jutrom bo dojenčica Nada spet odprla svoje majcene očke in zavekala, da jo mamica nahrani.
Nada, ta jokajoči, mali drobižek, z očkami, uprtimi v prihodnost.
Majda Artač
