Suzin svet

Božična Devetica v Rečanski dolini

Božična Devetica v Rečanski dolini

Piše Suzi Pertot: Preprosto kot nekoč (2)

Devetica počasi postaja del mojega življenja. Ko se bliža večer, vem, da ga bom preživela v skupnem pričakovanju velike božične skrivnosti. Ni mi več težko, ko se peljem v majcene vasice na robu zapuščenih travnikov in strmih pobočjih. Med redke hiše, kjer še gori luč in kljubuje času, kljubuje zgodovini, kljubuje tisti zli sili, ki počasi prazni doline ob Nediži. Vodopivac, v italijanščini sicer Dolina, je vas, ki je skoraj ni. Zberemo se pred jaslicami, kjer skupaj zmolimo litanije, zapojemo pred štalico in vstopimo v prijetno toplo domačijo. Tu smo pri starih prijateljih, ki nas za dobrodošlico objamejo. Kako lepo, da ste končno prišli k nam… Pomislim, da se poznamo že nekaj let, pa nisem še bila pri njih doma… Tako malo časa odmerjamo dandanes prijateljem. Ob času Devetice je drugače. Devetica je trenutek, ko se čas ustavi, da se zlije s preteklostjo. Objemi in nasmehi nas posedejo za mizo. Toplo je in domače. Tudi na ta večer zmolimo rožni venec in že smo vsi zbrani pri široki mizi. Zadiši po pr’žganki, po domu, po jedeh, ki jih v mestih ne pripravljamo več. Tako kot nekoč. Tako kot v časih, ko ljudje nismo bili potratni. Pojemo dolgo v noč, ko imamo že na sebi jopiče in se s težkim srcem poslavljamo, zadoni tista najlepša, o Koledi. Odhajam skupaj z drugimi, čeprav bi še ostala. Vse bolj željna sem dragocenih trenutkov, ko skupaj molimo in nato sedamo za mizo. Kot bi se poznali od nekdaj, kot bi bilo vsakdanje, da se ljudje še zbirajo v predbožičnem času, namesto da bi brez miru letali po trgovinah. V molitvi in pesmi je izpolnitev Božiča. Pravega. In občutek pripadnosti. Občutek Praznika z veliko začetnico. Kot bi bila samota, ki jo nosimo v srcih vsi tisti, ki smo rojeni v mestu, in vsi tisti, ki pogrešamo družino, dokončno pozabljena in izbrisana. Po Koledi počasi odhajamo v noč, ki je ledeno mrzla in jasna. Na nebu zvezde, luči na strmih pobočjih. Kot jaslice na zelenih prsih Benečije.
Za Dolenje Bardo so mi rekli, da ne smem manjkati, da je tam, v tisti vasici, ki se oklepa grebena, da ne bi zdrsela v dolino, in lebdi med nebom in bujnim naročjem Benečije, Devetica nekaj posebnega. Zato se pripeljem zgodaj in grem tiho in sama po vasi, med belimi in rumenimi lučkami, ki utripajo med kamnitimi hišami in govorijo o tem, da se vasica, tako kot strmih bregov, oklepa tudi življenja. Noč je nebeško lepa, tiha, kot so tihe noči v Benečiji. Samo lesna sova se tu in tam oglaša v gozdu. Benečani ji pravijo “duhuor”. Kmalu nas je ob znamenju lepa skupina… Pozdravimo se v objemu noči, ki nam je tokrat nekoliko prizanesla z mrazom, in že se litanije zarežejo v kamen in samoto.
Po molitvi gremo pojoč do majhne hiše, ujete med zidove in strmino. Na skromnem borjaču mah in nedorečena slutnja jaslic. Nekomu ni uspelo, da bi jih dokončal. Vstopimo, velik “šporgert” polni majhno, skromno izbo z domačnostjo. Za njim bele ploščice in letev, s katere visijo pokrovi in številne zajemalke. Televizija v kotu je že zdavnaj “ugasnila”. Potruditi se moramo, da se posedemo in najdemo svoj prostor v kuhinji, ki je obenem dnevna soba. “Šporgert” gori, lica rdijo, občutek doma nam greje dušo. Hiša, v kateri ni nihče tujec. Kjer je božični čas poln počasnega pričakovanja in starih vonjav. Molitev polni večer. Hiša z dušo, hiša, ki vsak trenutek pripoveduje o časih, ki jih podzavestno pogrešamo. Domačinka sede pred podobo Svete Družine in za njo vsi molimo rožni venec. Glas se ji nekoliko zatrese, ko omeni tiste “dušice, ki so se ločile an partile iz tele hiše an tele vasi”. Za trenutek obmolkne, ozre se po hiši, kot bi nekoga iskala, nekaterim se orosijo oči. A molitev kmalu spet gromko napolni izbo, odmeva od zidov, napaja praznino, govori o pričakovanju, prinaša tolažbo in bližino. Kot velika družina molimo rožni venec v kuhinji, kjer prezebli udi iščejo tolažbe ob ognju, duša pa niza spomine na otroštvo. Hiša kot nekoč, samo najnujnejše, ogenj, klopi in ljudje. Ujeti v božični večer.
Ko zmolimo, nam ponudijo narezek, toplo malico in pijačo. S pladnjem v roki se mi približa možakar, ki nas gosti. Povem mu, kako lepo mi je v njegovi hiši. Ni moja, pove, brat mi je umrl pred dvema dnevoma… sam je živel v tej hiši. Zaspal je, medtem ko je gledal televizijo, še pred tem pa je nakupil vino, sir in slanino za Devetico. Ni mu uspelo, da bi postavil jaslice, za katere je nabral mah. Medtem ko pripoveduje, skriva solze, ki silijo v predbožični večer. Držim ga za roko in nizam besede, najlepše, kar jih premorem. Tu med temi ljudmi sem zdaj doma. In to je hiša, ki je odprtih vrat gostila Devetico leto za letom. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

20.01.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!