Boris Pahor v mladih očeh

Piše: Majda Artač Sturman Fotografije: DD

Spomini na nestorja slovenskih književnikov

V dneh, ko se ob smrti nestorja slovenskih književnikov klanjamo njegovemu spominu, neupogljivi pričevanjski izkušnji v najhujših obdobjih “kratkega stoletja” ter mladostno živahni intelektualni drži ob izzivih tretjega tisočletja, me misel nanj najprej povede v leto 1975, leto znamenite Kocbekove afere, v čase intelektualne naveze Rebula-Kocbek-Pahor. Tedaj je v težkih svinčenih časih izšla drobna knjižica Edvard Kocbek – pričevalec našega časa z intervjujem, v katerem je Kocbek prvič jasno spregovoril o povojnih pobojih v Kočevskem rogu. Danes, skoraj pol stoletja zatem, je sintagma iz tistega prelomnega časa, dopolnjena kot pričevalec polpreteklega in našega časa, za Borisa Pahorja več kot primerna. Ob travmatični izkušnji šolanja v tujem jeziku, trpljenju v nemških taboriščih in trpkih družbenih in osebnih življenjskih preizkušnjah mu je usoda naklonila milost nadpovprečno, lahko rečemo legendarno dolgega življenja, ob tem pa žilavost, bistrost duha ter intelektualno živahnost tudi v visoki starosti, da je postal živi opomnik in pričevalec zlasti za množice mladih, ki niso izkusili grozot dvajsetega stoletja.

Boris Pahor, humanist širokega duha, je dolga desetletja aktivno opozarjal ne samo na zablode in zločine preteklosti, temveč je znal stkati vezi tudi z mlajšimi generacijami. Prav zanje, za mlade Slovence, Evropejce in svetovljane, je pomembno, da se je rodil v naš prostor in postal naš pričevalec, naš glasnik v svetu. Po njem in zaradi njega nas poznajo. Kot vemo, sicer dolgo spregledan v matici, tudi oviran, a nikoli utišan, je kljub temu da so njegova vidnejša dela Grmada v pristanu, Mesto v zalivu, Onkraj pekla so ljudje, Nekropola idr. izhajala že v petdesetih in šestdesetih letih, v širši javnosti zaslovel kasneje, najprej v Franciji, Nemčiji, šele nato v Italiji, po osamosvojitvi tudi v Sloveniji.

Ko sem v sedemdesetih prestopala prag zrelosti, sem iz domače knjižnice jemala v roke knjigo z živo rumeno platnico v Spacalovi likovni preobleki in večkrat preb(i)rala roman Mesto v zalivu (1955), listala sem po reviji Zaliv, ki je prihajala v naš dom. Zlasti ob knjižici s Kocbekovim intervjujem so se v zamejskih demokratičnih krogih vnemale debate o slovenstvu, svobodi, pluralizmu, vzvodih oblasti v tedanji Jugoslaviji. Tudi v naši družini je bilo živahno. Govorilo se je o tragičnih družinskih zgodbah, o povojnih pritiskih, o marsičem. Kot deklici in odraščajočemu dekletu mi je bilo ob pogovorih odraslih marsikdaj hudo. Rasla sem v senci strahov, ki so se raztegovali iz vojnega v povojni čas, vendar tudi ob srečevanju z literaturo in esejistiko Borisa Pahorja (in pisatelja Alojza Rebule, ki sem ga poznala kot očeta sošolke Alenke, ter drugih imenitnih openskih razumnikov), čeprav marsičesa še nisem razumevala tako, kot sem lahko kasneje kot odrasla oseba, profesorica, ustvarjalka in ženska.

Ko ob odhodu v večnost tako markantnega intelektualca in književnika, kot je bil Boris Pahor, razmišljam o njem, pred mojimi očmi zažarijo plameni. Spomin nanj povezujem z ognjem: z ognjem fašističnih zubljev, ki so pogoltnili Narodni dom, z gorečimi slovenskimi knjigami, z ognjem krematorijskih peči, v katerih so goreli ljudje v nemških taboriščih, z ognjem strelov v vojni, z ognjem ljubezni med preživelim slovenskim taboriščnikom in francosko bolničarko Arlette v romanu Onkraj pekla so ljudje, s prometejskim ognjem vednosti, ki ga je profesor Pahor predajal mladim, ko je na učiteljišču Anton Martin Slomšek dolga leta poučeval Dantejev jezik. Kot tak me je na maturi leta 1972 na liceju F. Prešeren izpraševal iz italijanščine. Med vprašanji mi je ostalo v spominu: Giacomo Leopardi, L’infinito.

In ne nazadnje so mi dragi osebni profesorski spomini na učne ure o Pahorjevi književnosti, na branje antoloških odlomkov iz del Rože za gobavca, Metulj na obešalniku, Grmada v pristanu, Mesto v zalivu, Nomadi brez oaze, na oglede izvrstno zasnovanega dokumentarca, posnetega leta 2000 po scenariju Tatjane Rojc, na srečanja in obiske znamenitega pisatelja na liceju F. Prešeren v Trstu, kjer sem poučevala. Vsakokrat je znal vzbuditi zanimanje in mladostno navdušenje dijakinj in dijakov. Polagal jim je na srce ljubezen do maternega jezika, spodbujal jih je k narodnemu ponosu, a obenem tudi h kritičnosti. K mladim je znal pristopiti sveže, mladostno, v sozvočju z njimi. Pogosto jih je opozarjal na zablode modernega potrošniškega sveta, kjer ni prostora za človečnost, ljubezen, resnico in pravico. Verjel je v mlade, ta večni mladenič, kot ga je leta 1993, pri njegovih osemdesetih, označila pisateljica Zora Rebula v eseju, objavljenem v jubilejnem Pahorjevem zborniku.

Književnosti Borisa Pahorja si ni mogoče predstavljati brez vode, brez morja. O navezanosti na morsko stvarnost priča tudi sam naslov revije Zaliv (1966-1990), svobodne kulturne tribune v duhu slovenstva, demokracije, pluralizma in zavzetosti za pravice narodnih manjšin. Kakšno odprtost je Pahor pokazal do mladih, ko je leta 1987 v reviji objavil maturitetni referat moje dijakinje Ivane Venier Lik Edvarda Kocbeka v luči dela Strah in pogum in avtorjevo razmerje do vojne ter do človeka nasploh! V zadnji številki revije leta 1990 je izšel tudi esej Triptih o pokopani poeziji Ivana Hribovška izpod peresa podpisane: šlo je za moj vstop v literarno areno.

In “morsko obarvani” naslovi Pahorjevih romanov in esejev, denimo poleg že omenjenih, Parnik trobi nji, Odisej ob jamboru, Na sipini, Napoved nove plovbe! Vodna gladina trepetajočega morja predstavlja umetniški okvir Pahorjeve pripovedne proze: pomoli, barke, parniki, ribiči, svetilnik, plaža, svetlikajoči se obalni prod. Trst z zalivom, sončnimi vzhodi in zatoni utripa v pisateljevi domišljiji vedno in povsod, tudi ko je daleč v Afriki, nemških taboriščih, ob Gardskem jezeru, v Franciji, Parizu, skratka vsepovsod, kjer se giblje in čustvuje njegov romaneskni junak.

Morska obala pod oboki oblakov, prepletenih s čipkastimi galebjimi leti, valovi in drhti od ljubezni, kakor drhti, trpi, ljubi in upa preizkušeni, zatirani in uporni mali človek. Pahorjev pisateljski žar, njegov ogenj se preliva v vodo in voda v ogenj. Na misel mi prihaja Kovičeva sintagma “ogenjvoda”. V moji predstavi se prenaša na primorski bivanjsko-literarni paradoks, v katerem se zrcali za svobodo zastavljena beseda tržaškega večnega mladeniča Borisa Pahorja.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme