Boris Pahor, književnik pokončne drže!
Pogovor / Senatorka Tatjana Rojc
Edino slovensko predstavnico na najvišjem političnem položaju v Rimu, slovensko senatorko Tatjano Rojc, smo že večkrat predstavili v Novem glasu, tokrat smo jo zaprosili, naj nam spregovori kaj več o sedanjem stanju v Italiji in tudi v naši slovenski narodni skupnosti v Italiji.
Ker Vam sledimo na družbenih omrežjih, v medijih in tudi po Vaših rednih tiskovnih obvestilih, lahko zapišemo, da ste vedno angažirani, tako politično kot tudi kulturno. Ogromno delate, stalno ste prisotni tako v naši narodni skupnosti kot tudi na vseh pomembnejših dogodkih povsod po deželi. Minilo je že dovolj časa od zadnjih političnih volitev, na katerih je v Italiji premočno zmagala desnica, da Vas lahko vprašamo, kako ocenjujete (ne)delo sedanje Melonijeve vlade, za katero je pred časom znani italijanski podjetnik Carlo De Benedetti dejal, da jo sestavljajo predvsem nesposobneži. Kako gledate iz opozicije na delo sedanje vlade?
Strinjam se z oceno Carla De Benedettija: Melonijeva je ženska s pomembno politično kilometrino, odlično komunikacijo, a jo žal obkrožajo ljudje, ki nimajo nobenega spoštovanja do najvišjih državnih institucij, nikakršnega znanja, z etiko, ki gotovo ne odgovarja naši, vsaj moji ne. Vse predvolilne obljube so ostale neizpolnjene, država je v hudi krizi, tvegamo izgubo evropskih finančnih sredstev, ki od nas zahtevajo posodobitev države. Odgovorov na vprašanja opozicije ni, a žal so številke na strani vladne večine … Poleg tega še nesrečni rez števila parlamentarcev, ki je okrnil demokratično državljansko predstavništvo. Strah me je finančnega zakona. Rezi v zdravstvu in šolstvu ter pri podpori najšibkejšim pomenijo hromitev državljanskih pravic. Upam, da se volivci, ki so podprli to vladno večino, zavedajo, kaj se dogaja.
Kolega Marko Marinčič je v soboto, 26. junija, v odličnem komentarju v Primorskem dnevniku zelo slikovito opisal to, kar danes živimo: na eni strani se vse bolj uveljavlja velik razkorak med bogatimi in vse bolj revnimi ljudmi, na drugi strani pa povsod po Evropi kot za stavo zmaguje politična desnica, ki veliko obljublja, a ta razkorak dejansko samo še poglablja. Podražitve, inflacija, energetske, finančne in druge špekulacije samo še poglabljajo razlike med nami in zdi se, da se je v tej družbi tista “leva sredina”, v kateri se sami prepoznavamo in ste pri nas tudi vi njena najvišja predstavnica, nekje izgubila, ne najde več pravih odgovorov, predvsem pa ne nagovarja več tistih, ki so najbolj na udaru, a na volitvah ne volijo, ne volijo več zanjo, ali pa, kar je še huje, ostanejo, ostanemo doma. Vaša ocena.
Prav v to je usmerjena osrednja pozornost tako Demokratske stranke kot njenih zaveznikov: upam, da bo prišlo s strani državljanov do množičnega podpisa predloga za tako imenovani minimalni dohodek: marsikdo, posebej ženske, v Italiji delajo v grozljivih pogojih z nesramno nizkimi dohodki, ki dramatično vplivajo na kakovost življenja njih samih in njihovih družin. In tu ne gre samo za neizobražene osebe, temveč tudi za visoko kvalificirane intelektualce, ki delajo v nemogočih pogojih in jim je odvzeto ne samo dostojanstvo, ampak tudi vsaka možnost kateregakoli življenjskega načrta. Levosredinska opcija mora ponovno najti svojo središčno os, povsem se strinjam s komentarjem Marka Marinčiča. Izgubili smo stike z ljudmi: pred kratkim sva se ob državnih sindikalnih predstavnikih na manifestaciji pred tovarno Wartsila v Trstu znašli samo s kolegico poslanko Serracchiani, nobenega političnega predstavnika naših zaveznikov, še manj vladne večine na deželni in državni ravni ni bilo zraven, na kar so nas opozorili sindikalni predstavniki, seveda. Začeti moramo znova in prepričati državljane, da so volitve edina možnost, ki jo imamo v demokraciji, da povemo na glas, kakšno državo želimo. Če te zavesti ne bomo znali prebuditi, potem je jasno, da je tako rekoč že vse izgubljeno.
Slovenska narodna skupnost tudi na tem področju ni nobena izjema. In tudi nas pesti nizka rodnost, preprosto: vse manj nas je. Italija je čisto na dnu rodnosti na svetu, samo za jalovo Japonsko je. Sedanja politika pa veliko obljublja, a zelo malo naredi za družine, socialno ogrožene, za najbolj šibke. Spremljate seveda tudi naše šolstvo, državno šolo s slovenskim učnim jezikom. Zdi se, da bomo zaradi nizke rodnosti in seveda predvsem zaradi sedanje desne politike kmalu izgubili kako ravnateljstvo, bili priča zapiranju šol s slovenskim učnim jezikom. Kaj sami delate, da do tega ne bi prišlo?
To je eno velikih vprašanj naše narodne skupnosti v Italiji: socialna slika, ki sva jo pravkar dorekla, je takšna, da mladim družinam ne dopušča nekega življenjskega načrta, ker ni gotovosti. Država ne skrbi za osnovne usluge, kot so otroške jasli. Na jugu Italije je ženska zaposlenost zelo nizka in nekateri se sprašujejo, zakaj. Lahko danes mlada družina preživi, če nima za sabo staršev, ko javne ustanove ne poskrbijo za primerne usluge? Naše šole so se zelo spremenile: razveseljivo je dejstvo, da se veliko italijansko govorečih staršev odloča za vpis otrok v naše šole. Res je, da so naša šolska poslopja velikokrat dotrajana, da so potrebna posodobitve. A šola je pojem, ni stavba. Šola je prostor, kjer postavljamo temelje prihodnje družbe. Zato sem v pripravi na deželno konferenco, ki jo snuje deželni svetnik Marko Pisani, kar nekajkrat sklicala delovne sestanke, kjer so nam, političnim in družbenim predstavnikom Slovencev v Italiji, dr. Giacomini, ravnatelji, predstavniki Deželnega šolskega urada posredovali zaskrbljujoče številke in projekcije za naslednja leta. Vsi skupaj moramo iskati rešitve. Ščiti nas seveda zakonodaja, kar je bistveno. Sklicevati se moramo tudi na podporo matice, ki sledi dogajanju pri nas in lahko v primeru, da bi bilo potrebno, tudi uradno postavi marsikatero vprašanje italijanskemu ministru za izobraževanje. V prejšnji zakonodajni dobi sem se večkrat srečala z ministrom Bianchijem ter vodjo in člani njegovega kabineta, udejanjenje členov zaščitnega zakona, ki obravnavajo izobraževanje, namreč čakamo čez dvajset let. Danes sedim v opoziciji in je vse seveda veliko težje. Ravnatelji bodo do srede septembra sestavili dokument, v katerem bodo izpostavili težave in predlagali morebitne rešitve. Pomembno, pravzaprav nujno je, da zavzamemo skupno stališče in ga skupaj zagovarjamo.
Živimo v deželi, ki meji na Slovenijo, in oba vsak dan videvava trume prišlekov, priseljencev, ki so vse bolj prepuščeni samim sebi. V Trstu jih sedaj več kot petsto spi na odprtem, po mestu, v Gorici pa spijo kar na mejnem prehodu v Rožni Dolini in drugod. Država torej ne deluje, to je jasno. Kaj bi morala država narediti zanje?
Država je povsem odsotna, prihodi so porasli, odkar imamo vlado, ki se s tem problemom ne sooča s pravim pristopom. Kako se vlada Giorgie Meloni, kako minister Salvini dogovarjata s svojimi zavezniki v Evropi? Madžarska in Poljska sta zaloputnili vrata. Z vstopom Hrvaške v schengensko območje se je evropska meja premaknila. Naša dežela je seveda na udaru, na udaru je tudi Slovenija. Za zajezitev te tragedije je potrebno zavezništvo z vso Evropo, to sem večkrat povedala v senatu in tudi predsednici Melonijevi. So mar Giorgia Meloni in njeni strankarski kolegi pozabili, kako so dvigovali glas glede tega vprašanja, ko so sedeli v opoziciji? Kje so zdaj vse tiste propagandne predvolilne obljube in zagotovila?
Grozljivo je, da se v sedanjem času vse bolj uveljavlja mržnja do priseljencev, ko pa je jasno, da brez njih naša država in vsa Evropa ne more. Papež Frančišek stalno ponavlja, da so priseljenci ljudje, kot smo mi, da jih moramo sprejeti, jim pomagati. Pred dnevi sem bil v Tržiču v bolnišnici na pregledu edini pacient bele polti, razmerje je bilo devet proti ena. In sem pomislil, kakšni bedaki so tisti, ki te ljudi iz daljnih krajev zavračajo, saj bodo vendar tudi oni morali živeti z njimi. Mar ni lepše, če se s sosedom razumeš, kot pa da ga zaničuješ in odvračaš?
To ni samo vprašanje človečanstva, temveč konkretna potreba celotne Evrope, ki se stara in potrebuje novih delovnih moči. Velike migracije obstajajo od vedno. V sodobnem svetu, ki je v marsičem napredoval, pa je strah pred “drugačnim” žal tudi zrcalo strahu pred negotovim časom, ki je pred nami. Ko je v devetdesetih letih na Balkanu divjala vojna, smo jo globoko doživljali, ker se je spreminjal tok naše zgodovine. Kdo bi si lahko predstavljal, da bo v Evropi izbruhnil bratomorni spopad med Rusijo in Ukrajino, in to v času, ko je vendarle Evropa, po kovidni pandemiji, doumela pomen vzajemnosti? Smo si kdaj postavili vprašanje o različnosti med nami, Evropejci, o socialnih razlikah in naši bodočnosti? Kako si lahko predstavljamo, da bomo kot celina samozadostni? Kako lahko mislimo, da so siromaki, prišleki, begunci, ki iščejo rešitev za svoje življenje, poslednji, razžaljeni in ponižani, tista ključna nevarnost, ki spodkopava naše udobje in naša prepričanja? Tudi sama sem v tržiški bolnišnici doživela, da sem sedela med večino tujk. Njihovi otroci so mirno sedeli od njih in edini otrok, ki je moteče rogovilil, da je zdravnica stopila iz ambulante in opozorila starše, ni bil tujec. Tržič je primer bodoče družbe: delavce, ki prihajajo iz tujine, tržiška ladjedelnica potrebuje, tujci opravljajo najbolj nevarna dela, plačujejo najemnine za stanovanja, ki so v lasti krajanov, seveda, davke za socialne storitve, marsikdo pa kaže s prstom nanje, jih mrzi, celo sovraži. Da ne govorimo o mladoletnih brez spremstva, o tistih, ki jim nihče ne pomaga, ki spijo na tleh med odpadki in podganami … Mar ti niso vredni človeškega dostojanstva? Na to nas je s pomembnimi besedami opozoril predsednik Sergio Mattarella.
Tako Vi kot mi z Novim glasom se prepoznavamo v tistem, kar smo nekoč imenovali “gibanje krščanskih socialcev”. Zakaj se po Vašem mnenju tudi pri nas vse manj govori o tem, zakaj je vse manj prostora za plemenita gibanja, ki se zavzemajo za dobrobit prav vsakega, še najbolj pa seveda za socialno šibkega človeka?
Družba, ki je ne oznamenjuje etična podstat, politika, ki ne skrbi za skupno dobro, država, ki se ne zaveda odgovornosti, ki jo ima do vsakega posameznika, kaže na globoko krizo zahodnega sveta. O tem moramo razmišljati vsi, vsi smo soodgovorni za vse, kar se dogaja. Čas je, da na novo razmislimo o sebi, družbi, ki ji pripadamo. Očitno se končuje doba, ko nam tega ni bilo treba.
Vem, da sem Vas to že velikokrat prosil, a Vas bom tudi tokrat. Nagovorite, prosim, naše mlade in jim recite, da je zelo, zelo pomembno, da volijo, da spremljajo politiko, da se družbeno angažirajo. Povejte jim, da morajo na volišča, ker bodo sicer prepustili usodo svojega življenja drugim, slabšim!
Mladim ljudem zelo zaupam. Mislim, da so bolj odprti za nove izkušnje, da nimajo predsodkov, zanje je svet povsem na dometu. Prav je, da nabirajo izkušnje drugje, a jih prosim, naj ne odmislijo domačega miljeja, saj bodo s svojim inovativnim, odprtim pristopom prevetrili, prenovili naš dotrajan družbeni in politični sistem. Njihove prioritete so široko zasnovane, a razumem njihovo negotovost in potrebo, da si svoje življenje omislijo drugače, kakor smo si ga mi. Toda samo s tem, da bodo redno oddali svoj glas na volitvah, bodo lahko sami prispevali k rasti, spremembi domovine, ki ostaja vedno samo ena, kraj, ki mu pripadaš. Vaš poziv pa bi bilo treba še nekoliko razširiti: so starejše generacije pripravljene prepustiti prostor mladim, jim zaupati, dati možnost, da prevzamejo odgovornost v družbi in politiki?
Ne moreva mimo pogubne vojne, ki jo imamo pred vrati, in niti ne mimo naravnih nesreč, podnebnih sprememb, za katere nekateri med nami še vedno trdijo, da jih ni. Vaš komentar.
Vse, kar se dogaja, je posledica strahotnih, neodgovornih izbir, pohlepa, tiste Wille zur Macht, ki je oznamenovala Evropo in zahodni svet zadnja stoletja. Novo tisočletje predstavlja ločnico med tem, kar je bilo, in tem, kar bo. Še smo v času, da spremenimo zorni kot. Vprašanje je, ali smo tega sposobni.
Te dni, točneje 26. avgusta, bi tržaški pisatelj Boris Pahor imel 110 let. Vi ste ena najboljših poznavalk njegovega dela, veliko let sta tudi nastopala skupaj, veliko ste o njem pisali tako v slovenskem kot italijanskem jeziku. Boris Pahor, ki smo ga prej v Novem listu in sedaj v Novem glasu objavljali tudi takrat, ko ga drugi niso, mi je pred leti v pogovoru dejal, da ste gotovo najboljša interpretka njegovih del v obeh jezikih. Bil je resna oseba in je to kompliment, ki ni kar tako! Ste vedeli to? Prosil bi Vas za kak spomin na pisatelja, ki sem ga spoznal na Kontovelski rebri v Barkovljah pred več kot štirimi desetletji, ga začel ceniti predvsem zaradi njegove visoke etike ter seveda tudi zaradi njegovega knjižnega dela in predvsem pokončne drže glede narodnosti in jezika.
Hvala, da ste se spomnili Borisa Pahorja, ki je bil v naši družini od vedno simbol pokončne drže predvsem po zaslugi mojega brata Aleksandra in našega očeta. Vse od konca devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je na pobudo Deželnega sedeža RAI za FJK nastal moj televizijski portret Boris Pahor, pisatelj onkraj senc, sva nepretrgano sodelovala več kot dve desetletji. Da, vedela sem za visoko cenjenje mojega dela z njegove strani, saj je to izpostavil tako urednikom založbe Mladinska knjiga kakor tudi založnici in prijateljici Elisabetti Sgarbi. Bil je učitelj in prijatelj, naučil me je, kaj je absolutno zlo in kaj absolutna ljubezen. Veliko spominov me veže nanj in na najino skupno nastopanje, čeprav bi to mogoče kdo želel zanikati. Pogrešam najine pogovore, njegov fantovski smeh, njegovo jasno besedo, njegovo misel, njegovo vizijo. Ostaja pa njegov dragoceni opus, ki je dejansko njegova moralna oporoka.
Ob koncu še želja, da bi še naprej ostali zvesti vsem nam, ki smo Vas izvolili, in Vam seveda vse dobro, obilo potrpljenja, vztrajnosti in seveda tudi politične sreče!
