Intervju

Bolj kot uspehi so pomembni solidarnost, iskrenost, prijateljstvo

Bolj kot uspehi so pomembni solidarnost, iskrenost, prijateljstvo

Pogovor: Danila Zuljan ob 25-letnici Vokalne skupine Vinika

V nedeljo, 29. septembra, bo ob 19. uri v Vili Vipolže, najlepši renesančni vili v Sloveniji, praznik – koncert ob 25. obletnici delovanja Vokalne skupine Vinika. O prehojeni poti in nedeljskem dogodku smo se pogovorili z Danilo Zuljan.

Kaj nam lahko poveste o začetkih Vokalne skupina Vinika?
Viniko je ustanovila skupina deklet, ki jih je učiteljica glasbe na OŠ Dobrovo zbrala za nastop ob 40. obletnici smrti Vinka Vodopivca. To je bil edini nastop, ki smo ga imele v takem sestavu. Potem je jedro skupine ohranjalo stike, dokler se nam ni pridružila glasbena pedagoginja Valentina Bevčar Stanič.

Vinika je lep simbol…
Pravzaprav je bil prvi predlog imena Vesna, ampak smo ga čez kakšen teden zamenjale z Viniko. Vinjika je v zahodnih Brdih narečni izraz, ki pomeni trto. In ker smo zavedne Brike, se nam je zdel najbolj ustrezen. Poleg tega je res, da trta simbolizira vraščenost v briško trdo opoko in hkrati je ženskega spola, torej izžareva žensko moč. Dve lastnosti, ki odlikujeta vsako Viniko posebej.

Kdo so bili dosedanji zborovodje?
Najprej nas je štiri leta vodila Valentina Bevčar Stanič. Spomnim se, da smo z njo pripravile sklop uspavank. To je bil čas, ko smo si kot enega od kosov oblačil za oder dale sešiti nosečniške hlače, saj je vsako leto prišel na svet vsaj eden, velikokrat pa po več Vinikinih otrok. V tistem času so se izkazovali naši možje, ki so ne samo pazili na otroke, ampak jih tudi pripeljali na nastop, da smo jih Vinike nahranile. Potem nas je eno leto vodil Janko Harej. Po njem pa je prišla “strašno stroga” Franka Žgavec. No, vsaj delovala je tako. K sreči smo kmalu ugotovile, da se za navidezno strogostjo skriva široka in mehka duša, ki razume še kar sposobna, ampak hudo klepetava dekleta.

Koliko deklet poje danes v zboru? Od kod ste?
Vedno se šalimo, da smo začele kot dekliški in čez nekaj let bomo zaključile kot upokojenski zbor. Pretežno smo Brike, pride tudi kaka pevka od zunaj, pri čemer glavni avdicijski pogoj ni toliko dober glas kot pripadnost Brdom. No, nekoliko za hec. Vsaka nova Vinika je dobra pevka, mora pa tudi čutiti s pokrajino in nje ljudmi, saj rade pojemo na različnih prireditvah po Brdih, ki jih vsekakor ne razvrščamo po pomembnosti. Število pevk nekoliko niha, trenutno nas je 18.

Kje imate sedež oz. vaje?
Vaje imamo na Osnovni šoli Alojza Gradnika na Dobrovem, v glasbeni učilnici, ki je hkrati tudi naša jedilnica, saj po vajah velikokrat praznujemo, pa ne samo rojstne dneve, tudi nov avto (četudi iz druge roke) ali kako dobro opravljeno delo ali kar tako, ker je pač ena imela čas kaj speči.

Na katerih odrih največ in najraje prepevate?
Kje nastopamo, nam pravzaprav ni toliko pomembno, bolj nam je pomembno vzdušje, ki se ustvari na koncertu ali po njem. Po vzdušju se tudi spomnimo posameznih nastopov ali le priložnostnega petja. Enkrat smo pele v neki samostanski cerkvi na Bavarskem. Tam smo se ustavile in prosile, če lahko zapojemo. Pater ni bil ravno navdušen nad tem, ampak ko smo zapele, se je ustvarilo res posebno vzdušje. Ljudje so spontano zaploskali. Drugič smo pele v jami Vilenica, spet poseben ambient. Spet drugič se spomnim, da se je posebno vzdušje ustvarilo v koči na Koradi. Spomnim se tudi, da sem se, ko smo prvič izvedle skladbo Ciganska balada, ki je tako z besedilnega kot glasbenega vidika prava mojstrovina, zazrla po poslušalstvu na gradu Dobrovo in uzrla desetine oči, napolnjenih s solzami. Takrat se počutiš, kot da si naredil nekaj izjemno dobrega za ljudi, pa ne glede kje.

Lepe uspehe ste že dosegle tudi na – državnih in mednarodnih – tekmovanjih…
Uspehi so pomembni, gotovo, ampak Viniki to ni najpomembnejši cilj. Več nam pomeni solidarnost, iskrenost, prijateljstvo, ki se je ustvarilo v skupini. Pa to ni floskula, to so iskrene misli. Ljudje danes potrebujemo predvsem prostor, kjer se sprostimo, in ljudi, s katerimi se počutimo dobro in se z njimi nasmejemo. Če zraven še dobro zapojemo, smo zadovoljne, saj nam uglašeno petje pomeni veliko. Morda smo najboljše pri tematskih tekmovanjih, kot je Sozvočenja. In sicer zato, ker z nizom povezanih skladb, obogatenih s primernim veznim besedilom, povemo zgodbo, ki nam je blizu. Tak je bil, denimo, projekt Grenko morje, v katerem smo tematizirale usodo aleksandrink, ali V goslih naših smeh in jok, v katerem smo tematizirale strastno ljubezen in njene učinke in posledice. Za ta projekt smo najprej zmagale na regijskem Sozvočenju, potem pa postale absolutne slovenske zmagovalke – kar kaže na to, da nam je ljubezenska tematika blizu: -). Za preglednico uspehov pa je bolje, da si pogledate našo spletno stran, tam beležimo vse pomembnejše Vinikine dogodke.

Koliko nastopov imate letno?
Nastopov nimamo veliko, kar izhaja iz časov, ko smo bile mlade mame. Še vedno imamo mlade mame in se jim zato prilagajamo. Ampak to ne pomeni, da z nastopov hitimo domov. Enkrat so nas v Trenti predstavili kot uspešno skupino, ki pa je tudi skupina požrtvovalnih mater. No, ne vem, ali so potem mišljenje spremenili, saj smo prišle prve in odšle daleč za drugimi, trentarskim čompam in plesni glasbi se pač ni dalo odreči.

Kaj vam je bilo na dosedanji poti najbolj v zadoščenje?
Kot sem že povedala, smo vesele uspehov, gotovo, saj so ti nagrade za trud in prizadevnost, toda me se imamo odlično tudi na vajah in po njih, ko poteka “vinikina tržnica izmenjave dobrin”, od solate, jajc, naravne kozmetike. Tudi to je del Vinikine zgodbe. Pravzaprav zadoščenje ni eno samo, ampak zgrajeno iz tisočerih drobnih zadoščenj, ki se napajajo v naši predanosti skupnemu dobremu, dobremu celotne skupine.

Katere pesmi oz. avtorje najraje pojete?
Vsaka od nas ima “svojo najnajnajljubšo” skladbo – meni je, denimo, ta Navodilo Radovana Kokošarja, ker je bila tako lastna njemu samemu, toda hkrati tako univerzalna, da je njeno sporočilo razumljivo vsem. Seveda pa zelo rade izvajamo skladbe “naših” skladateljev, Klodiča, Kokošarja, Čopija in seveda Quaggiata.

Na jubilejnem koncertu v Vili Vipolže boste dale poudarek predvsem skladbam, ki so jih za vas napisali slovenski skladatelji (Ambrož Čopi, Radovan Kokošar, Hilarij Lavrenčič, David Klodič in Patrick Quaggiato). Kaj nam lahko poveste o tem večeru?
Večer bo posvečen skladbam, ki so jih napisali sodobni primorski skladatelji, ki ste jih že navedli. Izvedle bomo sicer 12 skladb, vendar jih je dejansko nam posvečenih več. Vse bodo objavljene v zbirki z naslovom Ptički bregarci. Na koncertu nas bo spremljala “hišna instrumentalna zasedba”, nam ljubi inštrumentalisti, ki z nami sodelujejo že dolgo, Clara Bensa, Dejan Vidovič in Ingrid Mačus.

V zbirki uglasbenih pesmi, posvečenih vam, je tudi Feri Lainšček, ki bo posebni gost večera.
Res je. In zakaj Lainšček? Mislim, da imamo uglasbenih 7 njegovih pesmi. Očitno nam je njegovo dojemanje sveta tako blizu, ne vem, čeprav izhaja iz čisto drugega konca Slovenije, iz Prekmurja. Feri Lainšček je prijazno sprejel naše vabilo k sodelovanju in bo na koncertu bral svojo uglasbeno poezijo. Prav veselimo se tega sodelovanja. In na koncert lepo vabim tudi cenjeno bralstvo vašega časopisa.

Danijel Devetak

Slike

27.09.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!