“Bolečina je dar življenja”
OPČINE Alenka Rebula v Finžgarjevem domu
Kaj res čutim? Ko vemo, kaj se nam dogaja, si srce oddahne … in najde pot. Ta je bil naslov zanimivega predavanja, ki ga je priredilo Društvo Finžgarjev dom v četrtek, 18. aprila 2024, v sklopu običajnih kulturnih večerov, ki jih društvo od nekdaj prireja. Pričakovana gostja večera, ki je občinstvu spregovorila o čustvih in vsem, kar je z njimi povezano, je bila nekdanja profesorica, pisateljica, pesnica in psihologinja Alenka Rebula.
“Obstaja zelo nevarna bolezen, pri kateri ljudje ne čutijo bolečine. Ne čutiti bolečine je smrtno nevarno. Vsi mislimo, da bi naše življenje bilo lažje, če ne bi trpeli in če ne bi čutili bolečine. V resnici ni tako. Bolečina je dar življenja.” S temi besedami je avtorica znamenite knjige Blagor ženskam uvedla zelo dobro obiskan večer. Cilj bolečine je tudi ta, da nam pomaga občutiti neko olajšanje, in ko to naredimo, bolečina popusti. Tudi telo in celoten organizem pa nam povesta, da je bistveno, da čutimo. “Vsi čuti so usmerjeni v to, da bi nam bilo dobro. Kadarkoli naredimo nekaj, kar nam je lepo, celo naše telo to zazna in naš organizem začne spuščati molekule dobrega počutja po vsem telesu.” Mi kot bitja imamo vse, kar je potrebno, da skrbimo zase in da se umaknemo od tega, kar nam povzroča slabo, je še pojasnila. V resnici pa se pogosto dogaja, da ne želimo čutiti. Komur je hudo, večkrat ne želi čutiti. Vsi raznovrstni občutki, ki jih doživljamo, nam govorijo, naj vzamemo zares to, kar se nam dogaja. “Razumeti moramo, da naših občutkov ne zanima, kaj mislijo drugi. Najprej moramo razumeti našo resnico. Če poslušam, kar drugi trdijo, ne bom skrbel za to, kar čutim jaz,” je poudarila. Za zdravo življenje je namreč značilno, da opazujemo, kaj se nam dogaja, in da nam je to jasno. Predavateljica je na večeru nato podala nekatere vsakdanje primere obnašanj, ki nam škodijo. “Če stalno hodim v službo, kjer me ne spoštujejo, to pomeni živeti nezdravo. Večkrat zahajamo med ljudi, ki nas niso veseli. Take preproste stvari bistveno vplivajo na naše zdravje in počutje. Kaj pa, ko za naš trud nikoli ne slišimo besede hvala?” Zakaj večkrat to sprejmemo in nadaljujemo po isti poti? “Ljudje mislijo, da se morajo žrtvovati za druge. Kakšni pa postanemo, ko to delamo? Po drugi strani pa, če živimo ob človeku, ki se žrtvuje za nas, kako se lahko ob tej osebi veselimo življenja?” Čustva in človeški odnosi so nekaj, v kar je treba veliko vlagati. Naloga vsakega je gotovo, da iz sebe potegne voljo in brani svoje življenje, da postane boljše. Da se naše življenje izboljša, pa moramo dobro poznati svojo zgodbo oz. svojo družino, torej, od kod prihajamo. Če ne skrbimo za rane, ki jih imamo, lahko stvar postane bistveno težja, oseba pa zagrenjena. “V meni bo torej manj moči, zaradi tega ne bom dal ljubezni svojim bližnjim. Edini način, da se rana celi, je ta, da se posvetim negi teh ran in iščem neko potrpežljivost in razumevanje s samim seboj,” je sklenila psihologinja Alenka Rebula.
Na kulturnem večeru sta v imenu Društva Finžgarjev dom pozdravili Breda Susič in Anka Peterlin. Prisrčno sta se zahvalili gostji in občinstvo povabili še na zadnje predavanje, ki bo na vrsti maja na temo demokracije in soudeleženosti, kar se navezuje na pričakovan Teden katoličanov, ki bo v juliju.
