Boleča zgodba o ukradenih otrocih, otrocih brez naročja

Piše: Kat

KCLBPoletna obzorja … s knjižnih polic

Pisateljica Nataša Konc Lorenzutti je diplomirala na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, več let je delala v gledališču, od leta 1999 je bila v svobodnem poklicu, kasneje pa poučevala govor in igro na gimnaziji v Novi Gorici. V atriju Kulturnega centra Lojze Bratuž nam je v soboto, 30. avgusta, v sklopu cikla Poletna obzorja … s knjižnih polic, predstavila svoje zadnje literarno delo, roman z naslovom Beseda, ki je nimam. Z njo se je po pozdravu predsednice KCLB Franke Žgavec pogovarjal David Bandelj, čigar poezijo je avtorica izbrala za prolog v svojo knjigo.

Gre za dogajanje, ki sega v obdobje druge svetovne vojne in je razmeroma malo poznano. Pisateljica se je nampreč pri pisanju fiktivne zgodbe opirala na resnične dogodke, ki so nastali v nacističnem programu Lebensborn. Program, ki so ga zasnovali nacisti leta 1938, da bi povečali število rojstev otrok arijske rase, je spodbujal rojstva otrok, ki so bili rasno čisti in zdravi, in posvojitve otrok v rasno čiste družine, velikokrat družine častnikov SS. V centre projekta Lebensborn so odpeljali tudi v Sloveniji ukradene otroke. Avgusta 1942 so namreč gestapovci v dveh akcijah v Celju aretirali veliko družin slovenskih upornikov in jih kasneje odpeljali v Auschwitz, pred tem pa so otroke in novorojenčke iztrgali materam ter jih odpeljali v Lebensborn, da bi jih dali v posvojitev nemškim družinam. “650 otrok so odpeljali v Nemčijo z istim vlakom kot njihove matere.” Po avtoričinih besedah že samo pričevanja o potovanju so grozljiva, še z živalmi so lepše ravnali kot z dojenčki.

Na zgodbo teh otrok je pisateljica naletela slučajno, ko je v knjižnici iskala literaturo za seminarsko nalogo svoje hčerke o Hitlerjevi mladini. Naletela je na knjigo Hitlerjevi pozabljeni otroci avtorice Ingrid Von Oelhafen, o kateri je Maja Weiss posnela tudi film, in med branjem ugotovila, da je bila pisateljica kot dojenček ugrabljena na slovenskih tleh in da je šele v sedemdesetem letu svojega življenja ugotovila, da izvira iz nekdanje Jugoslavije, iz Celja. Nataša Konc Lorenzutti je tedaj spoznala, da so v program Lebensborn vključevali tudi ukradene slovenske otroke. Začetno je mislila, da ima premalo znanja o drugi svetovni vojni, da bi se te tematike lotila, a vendar je začela s svojim raziskovanjem: “To mora postati roman, fiktivna zgodba, temelječa na resničnih zgodovinskih dejstvih”.

Podatke in zgodbe je pisateljica zbirala v pogovorih z nekaterimi izmed otrok, ki so bili ukradeni in posvojeni v nemške družine, ter z gospodom, ki je bil “otrok iz Lebensborna”. Osebna pričavanja, dokumente, ki jih je našla, podatke, ki so ji jih posredovali nemški zgodovinarji, je avtorica literarno predelala in vključila v izmišljeni okvir. “Ob prvem obisku ti ljudje povedo ogrodje zgodbe. Vrniti se moraš k njim in dokazati, da ti je mar, da nisi plenilec zgodb, zaupati ti morajo”, je razložila. Prepričana je, da občutijo osebe med pripovedovanjem svoje zgodbe tudi nekako očiščenje, “bolečina se edino skozi umetnost pretvarja v čisto lepoto”.

Pisateljica je med svojim raziskovanjem pisala tudi gospe, ki danes živi v celjskem domu za ostrele in je bila posvojena v nemško družino. Imela je zelo ljubečo nemško mamo, ki se je zanimala za poreklo svojega otroka. Gospa pa je bila kot sedemletni otrok vrnjena v svojo domovino, kjer staršev ni imela več in jo je sprejela teta v svojo zelo revno kmetijo. O svojem življenju od sedmega leta dalje ni hotela govoriti, spomini so zanjo še preboleči. “To so bili otroci, ki so bili dvakrat ukradeni,” je povedala avtorica. Posvojeni otroci so namreč v Nemčiji imeli čisto navadno življenje, nemški starši večkrat sploh niso vedeli, od kod prihajajo njihovi otroci in da so bili ukradeni, da so bili otroci umorjenih družin. Za posvojitev so izbirali otroke, ki so jim bili čim bolj podobni. Ključna informacija, ki na neki način v avtoričinih očeh te ljudi opravičuje, je, da so mislili, da so otroci nemške sirote, otroci pripadnikov nemške manjšine, ki so jih na slovenskih tleh kruto umorili banditi.

Nataša Konc Lorenzutti je med zbiranjem gradiva in pričevanj opazila, da zgodbe, ki so se dogajale med vojno, bolj zanimajo naslednje generacije potomcev, vnuke oseb, ki so vojno doživeli, kot pa sinove. “Poslednji pričevalci odhajajo in njihove zgodbe bodo potonile in bodo zakopane, če jih ne bodo še nekomu povedali”. “Ne moremo si predstavljati, kaj pomeni vso otroštvo, vso mladost in še potem hrepeneti po svoji družini, po svojem izvoru, po maternici, po tem, kdo si, od kod si prišel,” je razložila pisateljica in poudarila, da tudi otroci, ki so v Nemčiji našli ljubeče naročje, so bili iz tega iztrgani. Priznala je, da o njih ne bi mogla pisati, če bi prej ne obiskala kraja, “ki je prekrit s pepelom njihovih mater”. Potovanje v taborišče v Auschwitzu je bilo za gospo Konc Lorenzutti obred, ki ga je morala opraviti, da bi razumela, kako so matere na mrzlih tleh umirale in mislile na svoje otroke, o katerih niso vedele več, kje so – to je nepredstavljiva bolečina.

S tem zgodovinskim poglavjem se slovenski zgodovinarji premalo ukvarjajo, zgodbo o ukradenih otrocih je pisateljica prelila v roman, na predstavitvi pa je napovedala, da je z režiserko Majo Weiss začela snemati dokumentarni film Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna, ki bo predvidoma dokončan do leta 2023.

V romanih Nataše Konc Lorenzutti je družina v središču pozornosti, tudi v literarnem delu Beseda, ki je nimam, zeva njen značilni pogled v meandre družinskega življenja. Pisateljica o “besedi, ki je nima”, in o zgodbi, ki jo v knjigi pripoveduje, ni spregovorila, iz njenega pripovedovanja pa je bilo razvidno, da je mama, da je občutljiva, da jo prevzamejo zgodbe otrok, predvsem tistih “brez naročja.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme