Bojni ples Haka in boleča preteklost Maorov
Nova Zelandija je sanjska dežela, v kateri rastejo čudovite velike rože, okusno sadje in zelenjava; imajo vinograde, oljčne nasade, torkljo, ki so jo kupili v Italiji, istočasno pa nudi zelo malo stikov z ljudmi, saj je velika kot Italija, le da v primerjavi z njenimi šestdesetimi milijoni prebivalcev jih ima le štiri milijone. Največ prebivalcev živi v Oaklandu in Wellingtonu. Znamenitost, ki jo navajajo novozelandske turistične agencije, je podatek, da ima ta dežela štirideset milijonov ovac, čemur je težko verjeti, saj bi jih potemtakem vsakemu prebivalcu pripadalo deset.
O deželi, do katere se pride po celem dnevu potovanja, a se vseeno splača si jo ogledati, saj je zelo lepo urejena, je na tradicionalnem ponedeljkovem srečanju Društva slovenskih izobražencev, 19. oktobra, v Peterlinovi dvorani spregovoril Bruno Križman in jo prikazal tako z besedo kot s slikovnim gradivom in številnimi materialnimi viri: od knjig in časopisov do velikih zastav, obešenih na steni, puloverja, ki ga je sam nosil, in drugih spominkov.
Avtohtono prebivalstvo dežele so Maori, ki pa niso imeli lahkega življenja, nasprotno. Čeprav so se preživljali samo z ribolovom in jedli raznovrstno sadje, ki se na tem otoku kar samo ponuja zaradi milega podnebja in zelo ugodnih vremenskih pogojev, so jim tujci, ki so se tukaj izkrcali, temeljito obrnili svet na glavo. Ne le, da so se tukaj ustalili, temveč so si tudi prilastili večji del Nove Zelandije. 6. februarja, ko praznujejo državni praznik, so priseljenci, večinoma Angleži, ki so bili najmočnejša morska sila, leta 1840, na tako imenovanem “Waitangi day”, izdelali zahrbten sporazum, ki je predvideval, da bodo avtohtoni prebivalci izgubili celotno ozemlje in dovoljenje za ribolov. Najpomembnejše poglavarje Maorov so takrat prepričali, da so podpisali ta sporazum, največkrat samo s črko “x”, saj niso znali ne brati ne pisati v angleškem jeziku.
Tako praznujejo državni praznik britanski priseljenci ali Pakeha kot rojstvo nove države, Maori pa kot spomin na veliko goljufijo. Kljub temu so v zadnjih letih Maori pridobili več samozavesti, saj so si izposlovali pravico: kdorkoli dokaže, da poglavar skupine leta 1840 ni podpisal sporazuma, dobi zemljo nazaj. Tako je celotno novozelandsko ozemlje pod vprašajem.
Bruno Križman je svojo pot, ki je trajala enaintrideset dni, začel v Oaklandu, severni del katerega spominja na Polinezijo. V tamkajšnjem Narodnem muzeju je v knjigi o vojnah odkril tudi članek o tekmi za Trst. Dalje se je ustavil v Rotorui, kjer je največja prisotnost Maorov, nadaljeval v Wellington in po vzhodni obali proti jugu do “novozelandske Cortine” Queenstown. Potovanje je, kar se tiče avtobusov in vlakov, zelo drago.
Nova Zelandija je znana predvsem po bojnem plesu Maorov, tako imenovanem “Haka”, ki vsakič prevzame publiko pred tekmami novozelandske ekipe. Kljub bojnim plesom pa, je dejal Križman, so Maori zelo miroljubni. So izredno dobri mornarji in izdelujejo plovila za katerekoli potrebe. Kanuji so dolgi tudi do trideset metrov.
Šin
DSI / Predavanje Bruna Križmana