Bogata razstava za uvod v tridnevno praznovanje Naše vrednote, naše bogastvo

60-letnica nepretrganega delovanja Kulturnega centra Lojze Bratuž, nekdanjega Katoliškega doma

Svečano odprtje dokumentarne razstave s pomenljivim naslovom Iz vrednot v bogastvo je bilo v četrtek, 7. aprila 2022, pod večer kar najlepši uvod v tridnevno praznovanje 60-letnice delovanja Kulturnega centra Lojze Bratuž, nekdanjega Katoliškega doma, ki se je uresničil in doživel odprtje 25. februarja l. 1962 (pandemija koronavirusa je preprečila praznovanje obletnice prav na ta dan!) z ničkoliko urami prostovoljnega zastonjskega dela zavzete skupine zanesenjakov, ki so srčno želeli, da bi goriški Slovenci po fašističnem zatiranju in vojni vihri ponovno lahko imeli na razpolago prostorno dvorano za razvijanje svojega razvejenega kulturnega snovanja. Z nesebično podporo zavednih Slovencev, kulturnikov iz katoliških krogov, in s finančno podporo, v glavnem preprostih ljudi, je “kamen na kamnu” zrasel Katoliški dom, ki se je ob prenovi l. 1996, za katero ima ogromne zasluge duhovnik Marijan Markežič, zmeraj dejavno prisoten na gradbišču, prelevil v večnamensko središče, s sodobno in tehnično dobro opremljeno dvorano, poimenovano Kulturni center Lojze Bratuž, po glasbeniku, svetlem mučencu iz temnih fašističnih časov.

Fotografsko dokumentarna razstava v lepih galerijskih prostorih KCLB nam z okruški z raznih svečanosti in najrazličnejših prireditev odstira pogled v to dolgo ustvarjalno obdobje našega hrama, pravega toplega doma, od začetkov do današnjih dni. Veliki panoji – štirje so posebej namenjeni dr. Antonu Kacinu (1901-1984), dr. Kazimirju Humarju (1915-2001), prof. Mirku Fileju  (1912-1962), Cirilu Koršiču (1912-2001), stebrom nekdanjega pripravljalnega odbora, in Karlu Bonuttiju (1928), ključni osebnosti pri ustanavljanju odborov v Severni Ameriki ob zbiranju finančnih sredstev za to dvorano -, vitrine z dragocenimi, tudi ročno zapisanimi dokumenti, natančno izdelanimi nekdanjimi načrti za Katoliški dom (arh. Giordano  Malni) in novejšimi za KCLB, ter maketa nove dvorane (arh. David Faganel), pa tudi velike barvne fotografije in nekateri krasni, živopisani kostumi in rekviziti iz operet, otroške Kresniček in Pomladna parada (posebno sugestivno se za ploskim vrtiljakom, scenskim elementom, prelivajo svetlobni odtenki različnih barv, ki krasijo tudi plakate in vabila na slovesno praznovanje okrogle obletnice!),  programski listi, ki so spremljali več kot dvajsetletno ponudbo gledaliških predstav za otroke Goriškega vrtiljaka, in še veliko drugega pripovedujejo zgodbo o dolgi, plodni, zelo uspešno prehojeni poti KCLB. V njegovih prostorih se je zvrstilo veliko število dogodkov v organizaciji društev, ki domujejo v tem večnamenskem središču (Zveza slovenske katoliške prosvete, Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel, MePZ Lojze Bratuž, MoPZ Mirko Filej, goriški skavti, Olympia …). Na odru KCLB so poleg Slovenskega stalnega gledališča bila v gosteh najpomembnejša slovenska gledališča in tudi druge gledališke skupine, zvrstila so se gostovanja prestižnih zborovskih sestavov, solistov … Preveč je bilo dogodkov, ki so oplemenitili tudi kulturni utrip našega posoškega mesta, da bi lahko vsi našli prostor na razstavi. A že ti izseki iz bogatega delovanja pričajo tudi o vsestranski odprtosti tega kulturnega “svetišča”, ki je zmeraj gojilo vezi s slovenskimi manjšinami v bližnjih državah in z rojaki po svetu ter seveda s someščani italijanskega in furlanskega jezika.

Lepo število udeležencev četrtkovega odprtja okusno postavljene razstave je dvojezično pozdravila predsednica KCLB Franka Žgavec in pri tem še posebej omenila prisotnega podžupana goriške občine Stefana Ceretto. Razstavo so naslovili Iz vrednot v bogastvo, ker je treba dragocene vrednote (jezik, kultura, vera) “gojiti s hvaležnostjo do vseh, ki so se zanje trudili in delali.” Pri tem se je javno zahvalila dr. Karlu Bonuttiju, ki je še edini predstavnik tistih prvih vnetih kulturnikov,  ki so v 50. letih prejšnjega stoletja, ko so se začele uresničevati zamisli in želje po slovenskem katoliškem domu v Gorici, bil ključna osebnost za neprecenljivo delo v Ameriki. Tam so z izjemno akcijo bili nabrani prostovljni prispevki in konkretno posojilo, ki je omogočilo, da so odkupili strukturo in zemljišče, na katerem še danes Slovenci nadaljujemo poslanstvo naših prednikov. 

Predsednica Žgavec je prisrčno zahvalo namenila vsem, ki so pomagali pri postavitvi razstave, predvsem arhitektki gospe Ani Hawlina, ki je elegantno izoblikovala vse panoje (neverjeten je veliki kotni, ki prikazuje izsek z enega izmed Srečanj pod lipami), in dala razstavljenemu enovito podobo.

Iskrena zahvala je šla tudi tiskarni Grafica Goriziana za skrbno opravljeno delo in  potrpežljivost v zadnjih živčnih dneh, ko je čas že preganjal.

Na odprtju je nekaj besed izrekel tudi podžupan Ceretta. Čestital je KCLB za 60-letno uspešno delovanje in poudaril, da je to pomemben mejnik za vse goriško mesto, saj predstavlja ta kulturni hram pomembno vez med tu živečimi narodnostnimi skupnostmi. Ta obletnica je priča velikega pomena, ki ga je to središče imelo v teh šestih desetletjih in ga bo še vedno imelo, saj je slovenska narodna skupnost bila zmeraj zelo dejavno prisotna v našem mestu, tudi zaradi vztrajnosti in požrtvovalnosti uresničevalcev tega hrama kulture. Okrogla obletnica KCLB je praznik za vse mesto, tudi z mislijo na l. 2025, ko bo le-to z Novo Gorico prestolnica kulture. S skupnimi močmi se marsikaj lahko doseže, tudi podiranje miselnih pregrad, je dejal Ceretta.

Glasbeno uverturo pred samim odprtjem razstave je podarila mlada gojenka Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel Anna Giusti, iz razreda Tomaža Škamperleta, ki je na klarinet, ob klavirski spremljavi prof. Eve Dolinšek, zaigrala Clarivalse M. Faillenota. Za lepim glasbenim utrikom, ki je zazvenel v kotičku pod lestencem z migetajočimi svečkami – le ta je pripadal scenski kulisi iz igrive  glasbene igre z izborom Mozartovih arij in duetov z naslovom Poglej, moj dragi Figaro … – je o tem šestdesetletnem popotovanju po kulturnih stezicah, ki ga v odkruških prikazuje razstava, spregovorila dr. Verena Koršič Zorn v izbranih, toplih, čustveno obarvanih  besedah, namenjenih tudi vsem znanim in neznanim dobrotnikom, ki so s svojim prispevkom pomagali zgraditi ta hram. Le-tega naj tudi prihodnji rodovi ohranjajo kot dragocen dragulj in svetilnik, ki naj usmerja njihovo plovbo po bogatem kulturnem valovanju, upoštevajoč “vrednote, ki so naše bogastvo”.

Njen govor – v italijanščini ga je prebrala Franka Žgavec – objavljamo v celoti.

“Dragi Slovenke in Slovenci, spoštovani obiskovalci italijanske narodnosti, prisrčno pozdravljeni!

Kamen na kamnu Katoliški dom! Dviga se trdno kot skala, zidana priča je naših idej, božja ljubezen ga dala.” S temi stihi je pred šestdesetimi leti zazvenela prva kitica pesmi stolnega kanonika msgr. Srečka Gregorca ob odprtju nove slovenske dvorane v Gorici. Od takrat se je kolo časa že večkrat zavrtelo in marsikaj zapisalo na liste zgodovine. Zato je prav, da si s to razstavo, ki ni običajna razstava, prikličemo v spomin vso dolgo, z ovirami in težavami posuto pot, ki  je privedla do postopne materialne in duhovne gradnje tega izredno pomembnega, po vojni prvega središča za goriške Slovence od Katoliškega doma do današnjega Kulturnega centra Lojze Bratuž. Vsakomur bo jasno, da razpona šestdesetletnega dela ni mogoče predstaviti v nekaj eksponatih in krajših zapisih, predvsem pa ni mogoče prikazati odločnosti, pokončnosti, poguma in drznega načrtovanja, niti prešteti na tisoče zastonjskih delovnih ur, požrtvovalnosti in nesebične pripravljenosti za garaško delo peščice kulturno ozaveščenih ljudi. Prav tako ni mogoče do dna dojeti uvid ljudi vseh slojev za pripravljenost  finančno pomagati, tudi z novčičem svetopisemske vdove, skoraj brezupnemu načrtu, ki se je brez gmotne podlage rodil v skupini navdušenih, odgovornih in narodno zavednih Slovencev v takim podvigom nenaklonjenem času. Pa vendar! Seme je vzklilo in obrodilo obilen sad! Sprehod po razstavi bo razkril začetno snovanje dvorane z načrti Giordana Malnija, z omembo ključnih osebnosti pri tem delu, razne dokumente in pisma ameriških podpornikov, posnetek pročelja Katoliškega doma, organizacije, ki so v njem domovale, in pogled v njihove aktivnosti. Posebno spominsko obeležje je posvečeno Lojzetu Bratužu, po katerem je poimenovano obnovljeno kulturno središče. Na steni visi njegov portret, ki ga je z umetniško globino in veščino naslikal Tone Kralj. Maketa in prikaz obnovitvenih del, ki jih je ob sodelovanju inž. Lorenza Marinija s prefinjenim estetskim čutom načrtoval goriški arhitekt David Faganel, pričata o velikem gradbenem zalogaju,  ki je rasel pod budnim in požrtvovalnim očesom duhovnika in vsestranskega kulturnega pobudnika Marjana Markežiča. Zastopane so organizacije, ki sedaj domujejo v Kulturnem centru, prikazan je tudi vsaj kratek izbor njihovega bogatega delovanja. Vidno mesto je posvečeno tudi Danilu Türku, edinemu predsedniku Republike Slovenije, ki je naš Kulturni center počastil s svojim obiskom. Zgornji razstavni prostori so posvečeni likovnim in drugim razstavam, ki se jih je v vseh teh letih nabralo izredno veliko število: gostje so bili tudi zelo znani in priznani umetniki. Poseben kotiček je posvečen že tradicionalnim Srečanjem pod lipami, na katerih so nastopale ugledne osebnosti z najrazličnejših področij. Zgovorni so starejši in novejši dokumenti, katalogi razstav, gledališki, koncertni in drugi programi, lepaki prireditev, razne publikacije ob pomembnih obletnicah in seveda vsakoletni Bilten Kulturnega centra Lojze Bratuž. Čeprav je na razstavi lahko predstavljen le drobec nadvse bogatega in raznolikega delovanja, moremo iz nje razbrati že od prvih prireditev dalje široka obzorja, povezovanje s Slovenci v domovini in tujini, premoščanje ideoloških in političnih predsodkov, spoštovanje različnosti, pokončnost in zavezanost svobodni misli, odprtost do drugih narodnosti, smisel za sodelovanje in zvestobo krščanskemu etosu.

Upamo, da bodo zgodovinski drobci in utrinki iz bogate kulturne dejavnosti uvod v slavnostno praznovanje  šestdesetih pomladi našega prosvetnega ognjišča.

Naj ta razstava izzveni kot skromna oddolžitev vsem graditeljem našega vidnega in duhovnega kulturnega hrama in vsem tistim, ki so kakorkoli prispevali in še prispevajo k prosvetni dejavnosti v korist in veselje naše slovenske skupnosti v Gorici in s kulturnim sodelovanjem tkejo tudi prijateljske vezi z italijanskimi sosedi. Želimo Vam prijeten ogled razstave!”