Bog nas vzgaja

Kompleksnost Božje vzgoje presega meje enega zapisa. Pa vendar bi rad opozoril na nekaj pomembnih vidikov, kajti princip te vzgoje bolj ali manj uspešno posnemamo v naših odnosih. Mar ne postavljamo nekaterih za zgled, da so vzgojeni, pri tem pa navadno mislimo na njih pozitivne lastnosti, pri katerih lahko zagotovo rečemo, da je ena najpomembnejših kakovosten odnos s starši in z bližnjimi. Podobno je z Bogom. Kdor se mu pusti vzgojiti, postaja svet človek, marsikdo pa njegovo vzgojo svobodno odkloni. Problem vzgoje izhaja med drugim tudi iz napačne podobe Boga.
Ko govorimo o Bogu Očetu, je stvar še vedno dokaj razumljiva. Stavek Kogar namreč Gospod ljubi, tega vzgaja, in tepe vsakega sina, ki ga sprejema (Heb 12,6) največkrat pride do izraza, ko nas doleti nekaj hudega, mi pa to pospremimo z besedami, da nas Bog “štrafa”, s čimer mislimo, da nam je namenil “eno krepko” po hrbtu. Taka podoba Boga Očeta nas vodi do tega, da v tem Očetu ni nobene ljubezni, pač pa je to samo star in siten oče, ki nas čaka doma v kuhinji s kuhalnico v roki, da bi nas naučil “kozjih molitvic”. Da bi pravilno razumeli Božjo vzgojo, moramo v to, da nas Bog tepe, dodati ljubezen. Pravičen oče ne udari svojega sina zaradi sina samega, ampak zaradi njegovega kljubovanja. Sin sam je povod. In sedaj morebiti najpomembnejši element. Če sin ne ugotovi, da je to zaradi ljubezni do njega, potem je stvar zaman. Ko me je mati nekoč udarila po zadnji plati, sem jo v joku vprašal, zakaj je to storila. “Da ne boš zmazek v življenju”, mi je odvrnila. Ko sem si jo prislužil naslednjič, sem prenesel brez joka. “Da ne bom zmazek v življenju, kajne mami”?
Večji problem nastaja, ko govorimo o Bogu Sinu, torej našem bratu Jezusu Kristusu. On je vendar ves usmiljen, nenasilen, ljubeč. Včasih se mi zdi, da med ljudmi vlada velik paradoks: v krščanstvu imamo sitnega Očeta in ljubečega Sina. Bog nas tepe, Sin se nas usmili. Kot prvo je potrebno reči, da so tovrstni razlagalci premalo podrobno prebrali odlomek (Jn 2,13-22), kjer si Jezus vzame čas, da si splete bič, nato pa izžene iz templja vse, kar ne spada tja. Ampak, kaj je pravzaprav tempelj? Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga? (1 Kor 6,19) Marsikaj ne spada v naše telo, v našo dušo, v naš tempelj Svetega Duha. In pri tem ni Jezus prav nič drugačen od svojega Očeta. Tudi on razbija in čisti, kar ne spada v naš tempelj. Tudi on iz ljubezni do nas. “Da ne bom zmazek v življenju, kajne Jezus”?
Marsikdo bo ugovarjal temu, kar sem zapisal do sedaj. S tovrstnim razmišljanjem sem navadno v poslušalcu vzbudil vsaj dva pomisleka. Kot prvo so mi mnogi oporekali, da bi se bolj kot z disciplinskimi ukrepi morali ukvarjati s tem, da otroka navdušujemo nad dobrimi dejanji. Pri tem pa mnogokrat pozabimo, da gre navdušenje nad Jezusom Kristusom preko Kalvarije. Brez smrti ni vstajenja. Ko otrok išče svoj prav, ga bo najbolj osrečilo, če ga bo našel. Vendar je tovrstno veselje lažno, saj ga bo pripeljalo do neizmernega egoizma, v vsakem odnosu bo iskal le samega sebe in svoj prav. Navdušenje, da človek lahko kot odrasel deluje v skupnosti, žal mora iti preko primarnega postavljanja meja. Ta princip je zelo jasen na cesti, kjer mi črta na levi in desni ter prometni znak omejujejo prostor in hitrost. Ko prestopim eno ali drugo, tvegam smrtne žrtve.
Drugi pomislek pa je v resnici upravičen. Preveč otrok je, ki so doma nerazumljivo pretepani. Vendar bo vsakdo, ki bo pozorno prebral članek, videl, da znašanje nad otrokom ni povezano s tovrstno vzgojo. Videli smo, da Božja vzgoja izvira iz ljubezni do nas. Znašanje staršev nad otrokom pa izvira iz egoistične želje po potešitvi njihovih frustracij. In tudi o tem sem že pisal. Morebiti so bili taki starši kot otroci soočeni bodisi z materjom ali z očetom, ki je iskal samega sebe in svoj prav, ali pa je bil sam tak otrok. V vsakem primeru trčimo na isti problem. Jedro tega je napačna podoba odnosa. In če je naš primarni odnos odnos z Bogom, potemtakem je problem v napačni podobi Boga.
Končal bom z Božjo besedo, ki je bila gibalo mojega razmišljanja:
Ko vas vzgaja, zdržite, saj Bog ravna z vami kakor s sinovi. Kje je namreč sin, ki ga oče ne bi strogo vzgajal? Če vi ne bi bili deležni vzgoje – in te so deležni vsi –, bi bili nezakonski otroci, ne pa pravi sinovi. Sicer pa, svoje telesne očete smo imeli za vzgojitelje in smo jih spoštovali. Mar se ne bomo veliko bolj pokorili Očetu duhov in bomo živeli? Oni so namreč vzgajali le za nekaj dni, in sicer po lastni presoji, ta pa v našo korist, da bi postali deležni njegove svetosti. Nobeno vzgajanje pa v tistem trenutku ni prijetno, ampak bridko. Pozneje pa daje tistim, ki jih je izurilo, miren sad pravičnosti. Zato zravnajte onemogle roke in klecava kolena in za svoje noge napravite ravne steze, da se to, kar šepa, ne bo izvinilo, marveč bo ozdravelo. (Heb 12,7-13)
Matevž Vidmar

(Iz priloge Bodi človek! 10.10.2013)

Moj sin, ne zaničuj Gospodove vzgoje in ne omaguj, kadar te kara. (Heb 12,5b)

Preberi tudi

Naturopatski nasveti (307)

Naturopatski nasveti

Gospod, prebudi se, kaj spiš?

Bodi človek

Jezikovnica (80)

Jezikovnica

Jezikovnica (80)

04.04.2020
Stare jedi v novih loncih (73)

Stare jedi v novih loncih

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme