Aktualno

Bog loni in te var

Bog loni in te var

Piše Suzi Pertot / Ljudje se ne dajo!

Taka nedelja je bila v Rečanski dolini, kot da bi se ne znala odločiti, ali naj bo jesenska ali poletna, nebo pa je zamujalo za oblaki. Tako da ni bilo pravih barv. In niti tiste lepote, ki je je v tem času v naših dolinah na pretek. Sivina v pričakovanju nečesa, sonca morda ali odhajanja. In neka otožnost, ki se je potem ves dan ne moreš otresti. Čeprav je Rečanska dolina tudi v taki jeseni lepa. Morda celo najlepša izmed beneških dolin. Ovita v skrivnostno zeleno odejo v nežni zibelki pod Kolovratom.
Bog loni in te var, don Federico, je pisalo na belem platnu, ki so ga verniki obesili na zvonik lješke cerkve. Spodaj pisane zastavice, godba in dolga vrsta avtomobilov. Z vseh koncev Benečije smo prišli k poslovilni maši župnika Federica Saracina, Furlana, ki je bil enajst let dušni pastir v teh dolinah. Dolinah, ki jih je v past ujela tišina odhajanja, a je v njih še neskončno topline, da si ne moreš kaj, da bi jih ne ljubil in vzljubil, predvsem če si preprostega, odprtega srca, kot je don Federico.
Z možem sva tu, ker naju na to dolino veže veliko. Prirasla nama je k srcu. Ne samo zaradi lepote, ampak predvsem zaradi ljudi. Rečanska dolina ima veliko srce in je polna življenja. Upanja. Pesmi. In si ne moreš kaj, da se ne bi vračal v njeno toplo nedrje.
Župnika Federica Saracina bom težko pozabila. Bilo je na začetku poletja, vročega, sončnega poletja pred dvema letoma. Komajda sem prišla sem, v belo hišo med Brdi in Benečijo, ko se je zdravje moje mame hudo poslabšalo. Odšla je nekega zgodnjega junijskega jutra. V tistem času, ko je slutnja poletja najlepša, v mesecu, ki mi je najbolj pri srcu. Odločila sem se, da bom mamino in očetovo žaro položila v to meni še skoraj tujo zemljo v širokogrudni objem Korade. Na pokopališču z razgledom na vinograde. In me je bilo strah predvsem tega, da bova tistega dne z bratom sama. Prezgodaj, premalo sem se vživela v vas, ki šteje le nekaj duš. Predaleč so bili moji prijatelji iz Trsta, ki so sicer že prišli na pogreb pri Sv. Ivanu. Pa se je oglasila Margherita, Benečanka, ki sem jo komajda spoznala. A sem vendarle že začutila tisti dah človeške topline, ki je ne premore vsakdo. Naj mi ne bo nerodno, a same me ne bodo pustili. Ker se ne zavedam, kako pomembno je, da imaš v takih trenutkih nekoga ob sebi. Margherita mi je obljubila, da bodo prišli iz Rečanske doline, da mi bodo zapeli pri maši. In da bodo za pomoč prosili lješkega župnika. Nisem še vedela, da mu je ime Federico Saracino. In nisem verjela, da bo sploh prišel. Trideset kilometrov vožnje do male vasice na robu Brd, za tujca, ki ga še poznal ni.
Don Federico pa je prišel z zborom, kot bi sicer prišel za vsakogar. Kot je prihajal skozi vsa leta k ljudem, ki jih je imel za svoje. Take drobcene stvari znajo premagati samoto, bolečino in negotovost. On pa je vedel, da je ravno v tem njegovo poslanstvo. Tako z bratom nisva bila sama in slovenska pesem je zadonela mami v slovo. Kljub temu da nas je bilo v cerkvi tako malo, je bilo lepo. Kljub temu da smo se z nekaterimi, tudi z župnikom, komaj spoznali.
Tokrat sva se midva z možem zapeljala do Ljes, da bi mu podarila pozdrav. V tej prenatrpani beneški cerkvi, v tihem naročju Rečanske doline, smo se zbrali, da bi premagali njegovo in našo negotovost. Don Federico odhaja, kljub temu da se ni strinjal z odlokom o premestitvi in da so ji vaščani, ki so že pred enajstimi leti zaradi bolezni izgubili nadvse priljubljenega dušnega pastirja, močno nasprotovali. Razbita družina… Da je vsem hudo, pričajo solze, ki jih ljudje med obredom ne skrivajo. Tudi don Federico težko mašuje. Včasih se mu glas zatrese, sklonjeno glavo pa skrije globoko v dlani. Ploskanje faranov mu vrača pogum, da si obriše solze in spet niza besede blagoslova in slovesa. Faranom zagotavlja, da za premestitev ni prosil sam, da ji je nasprotoval, da je tu njegov dom, ki bi ga prostovoljno nikoli ne zapustil. Med ljudmi. V krogu skupnosti, ki je že postala velika družina. In bi morala taka tudi ostati. Farani prinašajo v dar kruh in vino. Kot del verskega obreda, pa tudi v spomin na prastaro slovansko navado, ki je zakoreninjena v srcih. Kruh in pšenica. Zahvalni dar. Ker je don Federico živel z ljudmi. Ker je znal poslušati in je imel, čeprav Furlan, posluh za slovensko kulturo in slovenski jezik. Vedno si ga srečeval na prireditvah kulturnega društva Rečan, v Topolovem, pri Devetici, vsepovsod. Na začetku ni bilo lahko, a skušal je razumeti ljudi, doline, skušal je postati del njih. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

12.11.2017

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 Noviglas, Vse pravice pridržane!