Bog, ki je utihnil

Nemški filozof Nietzsche je zapisal rek, da je Bog mrtev. (Vesela znanost) S tem je želel povedati, da je odpravljena vsa dotedanja metafizika (posledično tudi Bog). Svaril je pred nihilizmom in obenem napovedal razvoj v smeri novega človeka (nadčloveka). To se je tudi zgodilo v določeni meri, toda ta človek – bog se vedno bolj izgublja in propada skupaj s svojo civilizacijo. Tako se je izpolnilo drugo pravilo, ki poudarja, da, kjer odpravijo Boga, tam tudi človek ne ve, kdo in kaj je.
Nihilizem in sekularizacija sta povzročila občutno zmanjšanje števila vernikov v protestantskem in katoliškem prostoru zahodnega sveta. Vera je postala obrobni dejavnik v življenju posameznikov in družbe, starši le v majhnem številu prenašajo vero na svoje otroke. Prevladujoča miselnost, podprta z mediji in ekonomijo ter politiko, se izogiba postavljanju vprašanj o življenju, smislu, sreči, Bogu. Vrednote v družbi so gibljive, brez trdnosti. Filozof Bauman govori o tekoči moderni ali o tekočih časih in tekoči identiteti. Ko se je življenje preneslo v nekakšno imaginarno stvarnost, se je zameglil tudi celovit pogled na svet. Ljudem postaja pomemben le trenutek, njegov užitek in droga, da se jim ni treba bati ran in ogroženosti. Dogajanje ostaja na ravni novic, ki ljudi vlečejo k pozornosti in uspavajo, ker hitro minejo in jih ne prizadenejo. Za vsem tem ostaja vse večja praznina smisla in življenja, toda ljudje ne kričijo po rešitvi, tiho so in bežijo stran od vprašanj, ki bi jih vznemirila in spodbudila k iskanju.
Če ni Boga, tudi ni človeka
Čeprav je Bog utihnil in z njim mnogi preroki smisla ter življenja, še vedno ostajajo vprašanja, ki kličejo k odgovornosti in zanimanju. Kje je izvir življenja, kam gremo in od kod smo prišli, je res vse samo slučaj, zakaj trpeti in od kod zlo? Pri tem ni temeljna razlika med vernimi in nevernimi ljudmi, ampak med tistimi, ki se sprašujejo o življenju, smislu in jih to zanima, ter tistimi, ki živijo ravnodušno in nič ne mislijo o življenju.
Če jih je strah iskati Boga, naj iščejo človeka, in bodo v njem našli Boga. Toda pogosto tudi ne iščejo človeka. Zaprejo se v svoj mali svet, nosijo težave in ne pustijo, da bi kdo stopil v njihovo lupino. Tudi Bog že od raja sprašuje človeka: Kje si? (1 Mz 3,9) To vprašanje gre do ljudi, ker se nanaša na svet in na tistega, ki je vse ustvaril. Kdor zanika Boga, zanika tudi človeka, ker mu skrajša obzorje, ga naredi omejenega v kletki njegovega napuha in nemoči. Kdor ugasne sonce, mora objeti temo in lebdeti nad prepadom niča. (J. Werbrick)
Ko so odpravili Boga, je tudi človek izgubil svoj presežni pomen, namesto tega je v njem zavladala omejena končnost z mnogimi kratkotrajnimi užitki in strahovi. Tu je mogoča prispodoba človeka, ki si reže vejo, na kateri sedi. Življenje in razmišljanje ljudi sta prepleteni z grenko končnostjo ter krhkostjo, zato jo želijo kar najbolj spretno zapakirati in ne misliti nanjo.
Utapljanje odriva razmišljanje
Pred leti smo živeli v političnem sistemu, ki je omejeval svobodo misli in zapiral ljudi v ječe. Ob zlagani in nasilni ideologiji, ki ji je bila predana elita ‘večvrednih’ ljudi, so mnogi razmišljali, da tako ne more iti več naprej, tako v politiki kot gospodarstvu in na drugih področjih. Po padcu te kvazi socialne religije je pljusknil v deželo val potrošniškega kapitalizma, ki je očaral mlajše generacije z utapljanjem v materialne dobrine, užitke in odpravo vsakega resnega razmišljanja o življenju. Še vedno je med ljudmi skoraj neokusno razmišljati o življenjskem smislu, odnosih, o prihodnosti, veri, o sreči. Kot da je vse to samoumevno in bo že kako rešeno v življenje. Predvsem pa, da se ljudje ne obremenjujejo s temi vprašanji. Potrošniška vnema in druge dejavnosti jih nekako zakrijejo.
Treba je postavljati vprašanja
Kljub temu ostajajo vprašanja in si jih je treba postavljati, ker so osnova za vredno in dostojno življenje. Treba je dvigniti glavo in pogledati čez potrebe po preživetju in umetne užitke, ki jih ustvarjajo reklame. Življenje je povsem drugačno, če ni usmerjeno samo v ozko obzorje teh zadovoljitev, da ljudje povežejo različne vidike dogajanja v sedanjosti, preteklosti in prihodnosti. Bog nas je ustvaril kot misleča bitja, te sposobnosti in privilegija nam ne sme nihče vzeti ali jih omejiti. Vprašanji, kdo je človek in kdo je Bog, sta temeljni pri vsakem človeku, ker sta predpostavki smisla, odnosa do sebe in pogleda v prihodnost. Velika razlika je gledati na življenje kot na mivko, ki jo valovi premetavajo po obrežju, ali kot na dar Boga, da je presežno in vredno v njegovih rokah.
Izguba dostojanstva in človeškosti se začne s prenehanjem vpraševanja o sebi, življenju, prihodnosti, Bogu. K tej zameglitvi zelo pripomore televizija in v zadnjem času internet. Ljudje sedijo in gledajo namišljeno življenje ter svetove. Psihologija filmov in oddaj jih rahlo pozibava z vedno novimi sporočili, ob tem pa pušča vsa bistvena vprašanja, da jih ne bi vznemirila in odvrnila od pozornosti. Nekateri vedo vse o hrani, obleki, avtomobilih, turističnih destinacijah, niso pa se sposobni zazreti v svoje življenje, v vprašanja o smislu, o dobrem in zlu, o sreči. Poznajo cene, znajo kupčevati, prezrejo pa resnično vrednost stvarnosti. (Ravasi) Zato je v tem času in okolju pravi pogum, da se ljudje pogovarjajo o vprašanjih, ki imajo resnično težo v življenju.
Razgradnja smisla
Lahko bi govorili o skromnosti želja po smislu ali o zatonu teh želja, o nekakšni umski in duhovni anomiji. (Recalcati) Reklame in industrija ustvarjajo umetne potrebe in virtualne svetove, stvarnost pa se razlikuje od njih. Veliko ljudi tega niti ne opazi, ne upajo v nič, ničesar ne pričakujejo, nič jim ni zares sveto, morda užitek. Kot da so žejni in se ne “brigajo”, da bi poskrbeli za pijačo in se odžejali. Ni mogoče živeti le od hladilnikov, nakupovalnih središč, televizije, športnih aren in politike. Človeško srce hrepeni po odnosih, kulturi, ljubezni. Nekateri ljudje so že skoraj kot roboti, toda prihodnosti ne bo po poti robotov. Potrebni so odnosi, ljudje smo materialna in duhovna bitja, ne moremo živeti brez teh razsežnosti.
Vpraševanje še ni vera
Klic po postavljanju vprašanj o smislu in življenju še ne pomeni, da bodo ljudje s tem takoj našli svoj temelj in bodo pomirjeni. Kdor objame lepo iluzijo, ga bo potem zajelo še hujše razočaranje. Postavljanje vprašanj pa gre čez iluzije in prinaša zdravo kritičnost. Marsikdaj se pri tem pojavljajo dvomi, strahovi, vendar je treba iti naprej. Človek, ki išče smisel in druge temeljne stvarnosti, ne sme zapustiti bojišča. Resnični odgovor pride skozi preizkušnjo in tveganje, da se odloči za določeno pot in se ne ustraši naporov.
Vera je podobno kot ljubezen, pot, ki se vije od velikega zaupanja do nevere in nezanimanja. Tudi za zanikanje Boga se je treba odločiti, priznati, da v srcu ni vere vanj in da nič ne pomeni ali pa je daleč od njega in brez pomena. Pri veri je treba tvegati, staviti v njegov obstoj in bližino, saj ni zunanje gotovosti o njegovem obstoju. Sveti Pavel pravi, da ‘živimo v veri in ne v gledanju’. (2 Kor 5,7) Zato tudi vera ni dana enkrat za zmeraj, ampak se moramo zanjo odločati in jo poživljati. Papež Ratzinger je zapisal, da je vera doma v svobodi, ki je zelo krhka. Toda prav ta krhkost more postati priložnost za okrepitev vere.
Vsi smo na neki način verniki in neverniki, pri vernikih je vedno prisoten tudi določeni nemir, odklon, izogibanje, še posebno v okoliščinah, ko ni lahko verovati. Pri nevernih se tudi odpirajo vprašanja in pogledi, ki gredo čez pojavno stvarnost. Presežnosti vere in ljubezni zato ni mogoče obravnavati tako kot druge stvarnosti, tu so potrebni zaupanje, odprtost in tveganje. Jasnost in nejasnost prisotnosti Boga postavljata verne in neverne skupaj na pot, ki gre čez njihove moči.
Morda pa?
Videli smo, da se vprašanja o smislu porajajo pri vernikih in nevernikih, drug za drugim se odpirajo dogodki, ki ji nagovarjajo. Pomembno je gledati s pogledom, ki se dvigne nad vsakdanjo pritlehnost in poveže različne razsežnosti življenja. Temeljna vprašanja so osnova za življenjske izbire, notranje zdravje ter zadovoljstvo. Ne želijo dati predhodnih odgovorov, ampak pustiti odprto pot nadaljnjemu iskanju in ugotavljanju“Morda pa je res”? Koliko ljudi se tako sprašuje. Tu gre za celoviti pristop, ki upošteva tudi intuicijo. Pri veri je pomembno, da prepriča tudi srce, tako kot ljubezen. Odgovora pa ni mogoče dati tam, kjer ni odprtosti za vprašanja. Včasih mora priti do gorečega iskanja vprašanj. (J. B. Metz) (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

Piše Primož Krečič / Spodbuditi zanimanje v času molka

Preberi tudi

Družina,  prva točka v politiki

Bodi človek

Razmišljanje ob epidemiji covida-19

Bodi človek

Gospod, prebudi se, kaj spiš?

Bodi človek

Skrivnostna privlačnost zla

Bodi človek

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme