Intervju

“Bodimo odprti in širokopotezni!”

“Bodimo odprti in širokopotezni!”

POGOVOR / Karel Bolčina

Te dni se v goriški nadškofiji dogaja marsikaj. Dnevno časopisje poroča o velikih spremembah tako med duhovniki kakor med župnijami. Kaj se dogaja?
Dogaja se nekaj povsem običajnega in normalnega. Vsako krajevno Cerkev vodi škof in njegova prva naloga je, da poskrbi za primerno duhovno oskrbo njemu zaupanih vernikov pa tudi nevernih ljudi. Prebivalci posameznih župnij imajo v srcu svojo župnijsko skupnost, ki jo označujejo zemljepisna omejitev, zgodovinski obris in medplastna dejavnost (tu mislim na tipično verske dejavnosti kakor tudi na družbene in družabne, športne, kulturne, socialne…).
Župnija, ki ima svojega župnika, še dovolj mladega in sposobnega, težko opazi, da v drugih župnijah ni enakih pogojev. Škof pa, ki ima splošen pregled nad vsem, mora ugotavljati, da so v škofiji bolj dejavne in manj dejavne župnije, bolj živahna in bolj “mrtva” župnijska občestva. Danes je nemogoče poskrbeti za lastnega župnika za vsako izmed devetdesetih župnij goriške nadškofije, ker je duhovnikov premalo in ker so nekatere župnije nesposobne avtonomije; torej mora škof izbrati drugačen način. In prav to uresničuje naš nadškof te dni.
Če sem prav razumel, mora nadškof poskrbeti za župnika za vsako župnijo, a duhovnikov ni dovolj. Ste torej duhovniki vzrok nove oblike porazdeljevanja župnikov in župnij?
Da in ne. Na škofijskih zborovanjih, srečanjih, sejah, tako med duhovniki kakor med laiki, se že dolgo pogovarjamo o upadanju števila duhovnih poklicev. V tem smislu nismo izjema, saj je tudi papež Frančišek predložil to dejstvo kot prvi problem Cerkve v Italiji. A poglavitnejši vzrok za preurejevanje župnij in župnijskih skupnosti je upadanje vernikov. Poglejte: v goriški občini smo leta 2016 sprejeli v Cerkev – po zakramentu svetega krsta – le enainpetdeset odstotkov vseh rojenih otrok. V večjih krajih škofije (Tržič, Červinjan…) je stanje podobno. Če bi bili krsti podlaga za spremembe, bi morali ukiniti polovico župnij. Drugo dejstvo, vidnejše kakor samo upadanje števila duhovnikov, je sekularizacija – odmik od Cerkve, ki je danes zelo močno prisotna med kristjani. Nimam ob sebi natančnih podatkov, a številke jasno kažejo, da je t. i. “prvih obhajil” manj kakor krstov (verjetno zato, ker so na krst vplivali stari starši) in da je prejemnikov zakramenta sv. birme občutno manj kot prvoobhajancev. Da ne govorimo o cerkveni poroki. V takem stanju, kaj naredi škof, ki je odgovoren za Cerkev?
Da, kaj dela konkretno goriški nadškof v zdajšnjem stanju goriške nadškofije?
S tem se ukvarjamo že leta in končna odločitev je ta, da povežemo župnije v pastoralne enote. Najprej mi dovolite, da nekoliko pojasnim izraz pastoralna enota. Gre za eno izmed različnih oblik imenovanja med seboj povezanih župnij. Ponekod jim pravijo pastoralne skupnosti, drugod vzajemna pastorala, še drugod pastoralno področje, tudi skupnost župnij… Kakorkoli že, poimenovanje nima tako pomembne vloge kot stvarnost sama. Stvarnost pa je ta, da združujemo župnije v skupnosti, v verižno občestvo, ker se zdi to danes najboljša rešitev za stisko, v kateri smo se znašli.
Na podlagi katerih principov – smernic združujete ali povezujete župnije?
To je bil in ostaja največji izziv. Na podlagi česa se nadškof odloča za posamezne zveze? Prvi princip je zemljepisna bližina. Skušamo povezati župnije, ki so del iste občine. To je primer naše sovodenjske občine, a tudi Gradišča ob Soči, Krmina, Tržiča, Ronk… Drugi princip je šola. V mnogih župnijah obstajata otroška in osnovna šola, nižja srednja šola pa le v redkih. Višje šole samo v treh mestih. Šolarji, dijaki in študenti se zbirajo vsak dan v istem kraju izven ozemlja domače župnije in se vračajo domov pozno popoldne ali zvečer. S tem izgubljajo (ne po krivdi župnije) vez z domačim krajem. Podobno je s športom. Športne ekipe so postale danes za mnogo mladih izraz pripadnosti. Po naših ulicah jih ne vidimo več kot člane ene ali druge župnije, ene ali druge vasi, pač pa se s kombiji premikajo sem in tja kot pripadniki ene ali druge ekipe. Športne ekipe pa, to dobro vemo, ne iščejo med domačimi, ampak med dobrimi, ne glede na njihovo ozemeljsko pripadnost. Tretji princip je socialna in kulturna podobnost. Slovenskih župnij ne bomo povezovali z italijanskimi, mestne župnije pa bomo povezovali kvečjemu s predmestnimi. A v tem smislu pravega pravila ni, ker je potrebno preučiti stanje vsake župnije posebej. Naj tu navedem še primer bolnišnice, kar ni nepomenljivo dejstvo: Goriška in Brda se nanašajo na goriško bolnišnico, Tržič, Laško in Kras na tržiško, Furlanska nižina pa na Palmanovo. S tega vidika bi lahko razdelili škofijo (pretiravam) kar na samo tri pastoralne enote. In ne nazadnje je eden izmed principov tudi število prebivalstva. Danes je nemogoče živeti polno cerkveno življenje v župniji, ki ima komaj nekaj sto prebivalcev. Župnija, ki hoče samostojno živeti in delovati, mora imeti za to pogoje. Večina župnij pa danes ne izpolnjuje pogojev številčne pripadnosti. Končno, eden izmed principov je tudi število duhovnikov na razpolago.
S koliko duhovniki se lahko “ponaša” goriška nadškofija?
Hvala za lepo vprašanje, posebno za glagol “ponaša” (ha, ha). Naj vam ponudim nekaj statistike (čeprav nimam rad številk ne preštevanja). V škofiji je inkardiniranih (to pomeni, da so popolnoma člani krajevne Cerkve) devetinsedemdeset duhovnikov. Mednje moramo prišteti še tri, ki niso “naši”, a so postali naši in so v polnosti del naše škofijske skupnosti. Med temi duhovniki je osem v starostnem ali bolezenskem stanju in ne morejo več pomagati v župniji. Ostali pa: 47 je starih pod petinsedemdeset let, tisti nad petinsedemdeset morajo po Zakoniku cerkvenega prava dati odpoved službi. Med 47 duhovniki jih bo osem v kratkem dopolnilo petinsedemdeset let. Dva sta trenutno izven škofije: eden je misijonar, drugi vojaški kaplan. Še nekaj “slovenskih” številk. V škofiji deluje deset duhovnikov, ki so ali slovenskega rodu ali slovensko govoreči. Med njimi sta dva v italijanskih župnijah, trije v slovenskih, pet pa jih je že prekoračilo starostno mejo petinsedemdeset. Če bi strogo upoštevali pravila, bi imeli danes Slovenci v naši škofiji le tri župnike za petnajst slovenskih ali narodno mešanih župnij.
Matična domovina je vsaj nekoliko materinska z denarnimi podporami našim organizacijam. Ali ne bi bila lahko materinska tudi Cerkev v Sloveniji do goriške Cerkve?
Imate prav. A le deloma. Smo del enega in istega slovenskega naroda, prav je, da “mati” poskrbi za vse svoje otroke, a obstaja kar nekaj “toda”. Prvi “toda”: v koprski škofiji so nas prehiteli in so že lansko leto spremenili število župnij, zaradi nižanja števila vernikov in duhovnikov. Naj nam oni, ki imajo podoben upad, pomagajo tako, da bodo imeli še večjega? Vsa slovenska Cerkev trpi zaradi pomanjkanja duhovnikov in išče rešitve. Kdo bi danes “žrtvoval” duhovnika za nas? Ko sem pred leti prosil škofa Štumpfa, naj me reši skrbi za krščansko skupnost v Milanu (delo doma se je zelo povečalo), mi je odgovoril, naj “zaprem skupnost”, ker nima nikogar, da bi me nadomestil. Zato pa še vztrajam kar sam. Drugi “toda” pa je bolj dramatičen, po mojem menju zelo dramatičen. Zakaj pri nas ni duhovnih poklicev? Zakaj naši mladi, ki stopajo na pot duhovništva (so, so, kar nekaj jih je), usmerjajo svoje korake v druge škofije ali druge skupnosti? To je problem! Naše župnije so postale jalove. Papež je na zadnji škofovski konferenci javno povedal škofom, da je njihovo duhovno očetovstvo jalovo, in jih je vprašal, ali jih to kaj skrbi. In nas? In mene? Ali skrbi, da nisem bil sposoben s svojim duhovniškim življenjem nikomur povedati in pokazati, da je duhovništvo lepo, vredno žrtvovanja in nadvse izpopolnjujoče? Prihodnost ni rožnata. Bom kar stvaren: dokler bomo sami sebi kopali jamo in našo mladino trgali od župnij za vse mogoče in raznolike dejavnosti, ne bomo imeli duhovnih poklicev. S tega vidika se lahko pripravimo, da bodo kmalu v naših župnijah italijanski ali celo misijonarski (to pomeni povsem tuji) duhovniki.
Ne bi rad končal tako tragično najinega pogovora…
Saj ga tudi ne bova: če bomo dovolili mladim, da se zbirajo v občestva tudi izven svojih ozemeljskih meja, če jim bomo dali priložnost, da si krepijo poleg telesa in razuma tudi duha, če si boste laiki prevzeli naloge, ki so povsem vaše (v preteklosti so vas duhovniki povsem napačno nadomeščali), če bomo vsi skupaj več molili in bolj slavili Boga v naših skupnostih, ne bomo izumrli – ne duhovno ne narodno ne bivanjsko. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji
ZUT

07.07.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2018 Noviglas, Vse pravice pridržane!