Uvodnik

Bodimo ljudje!

Piše: Jurij Paljk

Zadnji dogodki v Italiji kažejo sliko italijanske politike, odražajo stanje Evropske unije, predvsem pa kažejo, kakšni smo. Govorimo seveda o migrantih, prišlekih, ljudeh vseh barv in veroizpovedi, ki prihajajo k nam, največkrat ne zato, kot se zmotno in prerado posplošuje, ker bežijo pred vojnami, ampak zato, ker iščejo boljše življenjske razmere, vidijo pač našo bogato obloženo mizo in prihajajo, da bi se tudi sami nasitili. In tu ostali. Za vedno.
Zadnji dogodki v zvezi z ladjo Sea Watch, ki jo je vodila zdaj že znana komandant Carola, samo potrjujejo, kako hudobni, sovražni, grdi znamo biti. Ob njenem prihodu v pristanišče smo slišali take psovke, ki niso vredne nikogar, še najmanj ljudi in vseh nas, ki v tej državi živimo. Videli smo zmoto in nemoč italijanske politike, prav tako razbitost in neenotnost Evropske unije, kjer se bolj kot za skupno dobro skrbi predvsem za lastno korist.
In so pri nas spet začeli govoriti o zidovih na meji, o “fizičnih pregradah”, ki da jih bodo postavili in tako zajezili prihod migrantov, beguncev, prebežnikov, prišlekov. Da je to velika neumnost, ni potrebno nikomur govoriti, prav gotovo ne nam, ki smo ob meji od nekdaj in vemo, kaj je pomenil za vse padec meje in kaj je bila zaprta meja. Težava je v tem, da si kričava politika, ki veliko obljublja in malo postori, domišlja, da se s “fizičnimi pregradami”, pa naj bodo to zidovi ali žice, zmore zaustaviti dotok migrantov. Sejanje strahu in mržnje med ljudmi ni nikdar dobro. Drugega se bojiš, če ga ne poznaš, če ga ne sprejmeš. Dejstvo je, da bodo k nam prihajali prišleki tudi v prihodnje, ali po balkanski poti ali po morski, prihajali bodo in tu bodo ostali. Na nas je, da jim omogočimo, da se dejavno vključijo v našo družbo, da se integrirajo, da spoštujejo naše zakone in navade, da postanejo enakopravni državljani naših držav, kjer bodo ostali. In ni res, da se tega ne da narediti, obstajajo namreč zakoni, obstajajo državne službe, obstaja naš, davkoplačevalski denar, ki je namenjen za te zadeve, a se z njim slabo upravlja in se zato zmotno misli, da so migranti samo breme in ne tudi priložnost.
Pa tudi nihče naj si ne misli, da je življenje na začetku z migranti, prišleki, lahko, sploh ne, a dejstvo je, da so ti ljudje tu in nimajo nobenega namena oditi spet domov, nobenega.
In, za Božjo voljo, ne nasedajte, prosim, pretresljivim fotografijam take ali drugačne sorte, pa naj gre za pred leti umrlega dečka na turški obali, ki ga je ekipa cinikov mrtvega prej prekladala, da je dobila zaželeno sceno in nato posnela fotografijo, ki je pretresla svet, ali pa za zadnjo fotografijo mrtvega očeta s hčerko na meji med ZDA in Mehiko! Ja, vsaka smrt je strašna, res je, a naša stvarnost je zastrašujoča brezbrižnost in tišina ob več kot petnajstih utopljenih migrantih v reki Kolpi na meji med Slovenijo in Hrvaško, o katerih nihče ne govori in jih nihče ni fotografiral in nikogar zato niso pretresli.
Bodimo ljudje!
Ne nasedajmo dnevni kričavi politiki, ki seje mržnjo in strah, zavzemajmo se za dobro, izbirajmo tiste, ki hočejo narediti tako državo, v kateri bo naš davkoplačevalski denar dobro uporabljen in sredstva za integracijo migrantov ne bodo poniknila v neznane žepe.
Bodimo ljudje!
Ne nazadnje se nam to tudi splača, migrantje bodo tako ali drugače tu ostali, ob nas živeli. Bolje je, če oni živijo z nami in mi z njimi.
Je naporno, ja, kot je bilo naporno za naše prednike, ki so odšli, bili sami migranti in nekoč prišleki. In so tam ostali, kot bodo ti novi migrantje. Dve izbiri imamo, ali ostanemo tujci povsod, tudi doma, ali pa (z) gradimo skupni dom, kjer bomo vsi doma.

03.07.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!