Bodimo “Cerkev v izhodu”, zapustimo varna obrežja!

Piše: Danijel Devetak

P. Ivan Bresciani ob praznovanju sv. Ignacija o misli papeža Frančiška

Slovenski jezuit, p. Ivan Bresciani, je bil letošnji gost večera duhovne poglobitve v župnišču sv. Ignacija na Travniku v Gorici ob prazniku ustanovitelja Družbe Jezusove, ki goduje 31. julija. Govoril je o nekaterih temeljnih poudarkih papeža Frančiška, o t.i. novem življenju, o “Cerkvi v izhodu” in novi evangelizaciji. “To naj bo priložnost, da naredimo korak naprej v osebnem duhovnem življenju”, je na srečanju 29. julija zbranim dejal župnik Nicola Ban, “sv. Ignacij je namreč velik učitelj duhovnega življenja”.

P. Ivan, po rodu Goričan, ki je po šestih letih nedavno sklenil svoje poslanstvo kot provincial slovenske province DJ, je za izhodišče izbral stavek iz apostolske spodbude Veselje evangelija (Evangelii gaudium), ki jo je Frančišek napisal ob koncu leta 2013. Stavek se glasi: “Ljudje, ki najbolje izkoristijo življenje, so dejansko tisti, ki zapuščajo varno obrežje” (EG10). Sveti oče nakazuje, da vsi ljudje ne izkoristijo vseh življenjskih priložnosti. So ljudje, ki živijo v težkih razmerah in jim to ne uspe v polnosti, ljudje, ki tega nočejo, in ljudje, ki priložnosti izkoriščajo. “To so tisti, ki zapustijo varno obrežje”. Življenje v polnosti ni življenje, ki sloni na gotovostih, ko obvladamo vse, kar se dogaja okrog nas. Življenjske priložnosti srečaš, ko ni vse gotovo in pod nadzorom.

V Svetem pismu je življenje lahko “bios”, “psihe” in “zoe”. Prvo je biološko življenje s svojimi potrebami, drugo je razum, svobodna volja itd., tretje je “Božje življenje, nekaj, česar si sam ne morem dati, življenje z Bogom”. Zoe je to, o čemer piše sv. Pavel Galačanom: “Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni”. Bog je človeku podaril svoj “življenjski stil”. Ustvarjeni smo bili, da bi odločali skupaj z Njim. Izvirni greh je, ko živimo in odločamo sami. “Ne le v družbi, tudi znotraj Cerkev marsikdo živi in odloča sam, brez Boga”, po potrebah svojega uma, srca, volje, brez Boga. Kdor nima novega življenja, če živi brez Boga, tvega, da se zanaša na ideologije, pravila in načela. Frančiška še najbolj skrbi, ko procese družbenih sprememb vodijo ideologije. Nekateri sodobni miselni tokovi so pustili ob strani Sveto Trojico, odnos med Očetom in Sinom: “Ko ni tega odnosa, razmišljamo o Bogu kot o višji in abstraktni sili, energiji”. S krstom prejemamo “zoe”, novo življenje, ki smo ga izgubili z izvirnim grehom. In nismo več sami, vsi skupaj smo Kristusovo telo, ki se krepi ob vsaki liturgiji, smo osebe, ki živijo za druge. Jezus trka na naša srca, “velikokrat pa ga ‘zapiramo’ vase in mu ne dopustimo, da bi šel ven, pravi Frančišek”. Zato nas pogosto vabi, da bi bili “Cerkev v izhodu”, da bi ‘izgubili’ same sebe za najmanjše, pozabljene, tiste, ki živijo na meji, na robu, na bivanjskih periferijah. Covid-19 je pomenil pravi potres, je dejal p. Ivan. Pred pandemijo je marsikdo jamral, da je tempo življenja tako hud, da je težko iti naprej. “Težko je spremeniti življenjski slog, čeprav vemo, da bi to bilo potrebno”. Po potresu ostane na nogah to, kar ima trdne temelje, hiša, zgrajena na skali. V času koronavirusa ali se je povečal strah smrti ali pa ljubezen do Boga. “Strah nas zapira vase, da sami odločamo o svojem življenju; ljubezen pa nas odpira, ne odločamo več sami, ampak odločamo za druge in z drugimi”. Vsi smo lahko videli ljubezen v bolnišnicah, kjer so se zdravniki in bolniško osebje razdajali, da bi bolniki preživeli in ozdraveli. “Mnogi so zanje dali življenje”. Je bil potreben virus, da smo spremenili stil življenja?

Kaj je “Cerkev v izhodu”, je papež prikazal tudi tako, da ne živi v apostolski palači, temveč v Domu sv. Marte, v krogu drugih duhovnikov, v skupnosti. Ta premik bo pomemben za vso Cerkev, če se bodo teologi odločili, da se oddaljijo od t.i. konstantinizma, njegovih gotovosti in navez z oblastjo. Od cesarja Konstantina dalje je namreč Cerkev “padla v veliko skušnjavo, da bi počasi opustila korenine evangelija in bi stopila v svet kot paradržavna Cerkev”. Frančišek pa živi v Domu sv. Marte, “da gleda Božje ljudstvo, da ne bi ostal sam. Zanj je Božje ljudstvo nekaj svetega”. Za skupnost so pomembna praznovanja, skupna priprava hrane, “skupni obedi so znamenje velike človeškosti”, je zapisal papež, ki je tudi dodal: “Cerkev v izhodu se začenja z majhnimi, vsakdanjimi stvarmi”. Papež se tudi tako vrača k izvirom Cerkve. Komaj je bil imenovan in se je prikazal na loži vatikanske bazilike, smo lahko razumeli, “da želi hoditi skupaj z nami, ne sam”, da to ni več Konstantinova Cerkev. Srce reform je ‘sinodalnost’. “Zanimivo je tudi, da papež Frančišek malo govori o Drugem vatikanskem koncilu, ga pa živi”. To je škof, ki posluša glas Kristusa, ki govori prek Božjega ljudstva. “To je prava avtoriteta, ki izhaja iz poslušanja”. Težko je živeti na sinodalen način, če smo več stoletij dajali več teže posamezniku, strukturam in projektom kot pa novemu življenju. Papež Frančišek nas zato spodbuja, da bi spet odkrili to, kar smo pozabili od Konstantina dalje. Cerkvi hoče pomagati, da bi šla proti – ne le zemljepisnim, temveč tudi – bivanjskim periferijam, ki imajo opraviti z osnovnimi bivanjskimi temami, kot so izvirni greh, bolezen, begunci, ločene družine itd. “To je Cerkev v izhodu”. To naj stori celotno Božje ljudstvo, pravi papež, “predvsem pa teologi”. Izstopiti moramo iz lastnega jaza, ki mu je poglaviten “bios” oz. “psihe”, in se bolj usmeriti v “zoe”, Božje življenje, dialog, skupnost, Kristusovo telo. Cerkev v izhodu sprejema in spremlja človeštvo v vseh njegovih procesih, v času virusa in takrat, ko ga ni. Kristjanova misel ne moralizira, se ne ustavlja na tem, kaj moramo in česa ne smemo delati, je dejal p. Ivan. Njegova misel je odprta novemu življenju, “misel, ki se nikdar ne konča s piko, temveč z vejico, je nedokončana misel. Kdor misli, da ima popolno misel, je že izgubil, saj ne pusti, da bi Duh stopil v njegov um”. Nekateri trdijo, da Frančišek glede nekaterih točk “ni jasen”. Seveda ni jasen, je dejal p. Ivan, “saj pušča prostor in zadnjo besedo Duhu”. Skuša se izogibati teologiji, ki ni “utelešena” v zgodovini, ki je oddaljena od neviht, ki pretresajo svet in življenje človeštva.

Cerkev v izhodu je nova evangelizacija, ta pa se je začela z Drugim vatikanskim koncilom, “nadaljuje se zelo počasi, potrebnega je dosti časa in potrpljenja. To je življenjski slog, ne pa projekt, pripravljen za mizo”. Nova evangelizacija “pomeni spremeniti usmeritev in stopiti v Kristusovo misel”. Začenja se z majhnimi stvarmi, ki ne pritegujejo pozornosti, raste počasi in na skrivaj, kot dar, od osebe do osebe. Prvi kristjani so razvili umetnost iz katakomb, “pokazali so na luč, ki je tam, kjer je svet videl tragedijo. Ljudje nas gledajo, kako vsak dan umiramo drug za drugega”. Ljudi ne brigajo naši projekti, “zanima jih, kako v vsakdanjem življenju umiramo drug za drugega. To je danes edino močno pričevanje”. Papež Frančišek je “znamenje časa prav zato, ker ima veliko nasprotnikov, ki hočejo ostati na varnem obrežju”. Če hočemo razumeti, kaj res je Cerkev v izhodu, “s srcem spremljajmo misel papeža Frančiška in počasi bomo zapustili varno obrežje”. In izkoristili življenjske priložnosti!

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme