Bjondo

Manom prijatelja, ki je znal ceniti življenje

Nekateri ljudje so v življenju prijatelji.

Drugi so bratje, ki ti jih daje stvarstvo, ker pač svojih nimaš.

O tebi, dragi Aleksij, bi več ljudi znalo primerneje pripovedovati o skupnih izkušnjah, doživetjih in prijateljstvu, kakor je dano meni.

Čeprav se poznava že več kot trideset let, sva začela intenzivno prijateljstvo šele pred štirimi/petimi leti, po zaslugi skupnih aktivnosti najinih otrok. Kratka doba, ki je dobila prejšnji četrtek svoj navidezni epilog in kar me pri tem najbolj bega, je prav njena kratkost, saj sva si imela še veliko povedati, veliko časa preživeti še skupaj, veliko skrbi deliti in rešiti veliko jezikovnih dilem. Tiste so bile namreč še rešljive. O življenjskih sva se lahko samo pogovarjala …

Ko sem včeraj prebiral najina elektronska sporočila, sem ugotovil, da sva v zadnjih petih letih  izmenjala ničkoliko mnenj o najrazličnejših tematikah. Če ne štejemo še vseh pogovorov v živo, ki so efemerno zaplavali v območje spomina, sem bil osupel nad naglim razvojem najine izbirne sorodnosti. Kdor te pozna, ve, da si sposoben z vsakim človekom, ki ga srečaš, zaigrati na prave strune, vzpostaviti pristen stik, se pogovarjati o najrazličnejšem, pa če je pred tabo intelektualec svetovnega formata ali preprost vaški posebnež. Dar, ki ga imaš (še vedno mi je težko o tebi pisati v pretekliku …) te je naredil za priljubljenega.  Ni šlo za držo. Tak pač si. Človeški element je pri tebi ključen. V vseh svojih niansah. Znaš biti smrtno resen, empatičen, hecen, zafrkljiv, pedagoški, ustvarjalen, zaskrbljen. A nikdar brez upanja. In vedno globok. Vsak pogovor s tabo, pa čeprav se je začel s kakšno stisko, se je končal sončno, kakor tvoj nasmeh, ki je enak na vseh slikah. Oči so iskrive in živahne, iščoče stik, ki je pa se dogaja predvsem skozi dušo in duha.

In ko sva debatirala o vzgoji otrok ali o večnem problemu, ki tare starše, in sicer o usodi naših slovenskih šol v Italiji, sva oba enako zaskrbljeno zrla v temno prihodnost; večkrat si me spodbudil, naj vztrajam v svoji profesorski službi, predvsem, ko se je v zadnjih dveh letih pojavil tisoč in en razlog, da vržem puško v koruzo. Pa da ne govorim o tvojem čutu za jezik. O tem, da vsakič, ko uporabljam kakšen arhaizem ali besedo, ki je v našem besednjaku redkejša, dobim od tebe odziv sladokusca. Pa tudi o najinih diskusijah o primernosti uporabe te ali one besede v danem kontekstu; o debatah in sodelovanju pri prevajanju, ko sva tekste dala prebirati eden drugemu in o jezikovnih domislicah, včasih pravih poezijah, ki so se nama porodile kot otrokoma, ki se igrata priljubljeno igro. Jezik je zate vrednota, svetinja, ampak tudi sredstvo za igranje, v kontekstih, ki so temu primerni. Si človek, ki ve, kaj je lepota, tista duhovna. Si človek, ki ve, kaj pomeni zajemati življenje. Ne z banalno uživaškostjo, ampak s čutom za to, kaj je v življenju dejansko pomembno. Pa naj bo to srečanje ob pogovoru, ob kozarcu vina, ob dobri hrani, ob lepi glasbi, v kozmičnem objemu narave, v intimnem družinskem krogu, kamor sva si omogočila medsebojno vstopiti, ob izkušnji Boga ali ob športnih dosežkih najinih nasprotujočih si najljubših ekip in dolgih debatah, včasih (samo)ironičnih, a spoštljivih, kar se za navijače Interja in Juventusa zgodi le redkokdaj … Zdaj pa ne bom mogel Juventusa niti več »sovražiti«, saj je izgubil svojega najbolj srčnega navijača, ki je bil pripravljen stopiti v bran ekipi kot »marešalo«, kakor te je definiral skupni kolega.

Nogomet, tvoja neprikrita ljubezen, po Emanueli, Sari, Petru, Martinu in ožji ali širši družini. Naravno, da si svojo zemeljsko pot zaključil na igrišču, saj si se tudi tam obnašal kot v življenju: požrtvovalen, vključujoč, sposoben prevzemati različne vloge v službo ekipi. Tako kot v življenju, si v nogometu povezovalni člen, lepilo. In če te je Večni trener vpoklical v slačilnice pred koncem tekme, mu malce zamerim, da ti ni omogočil igrati podaljškov. Moja šibka vera ne razume, zakaj so te v Nebeški ekipi potrebovali prav zdaj, ko igramo tukaj na zemeljskem prvenstvu hujšo borbo za obstanek, kaj šele, da bi se uspeli vključevati v boj za ligo prvakov …

Brez tebe, Aleksij, je življenje izgubilo veliko lepote, veliko sonca, veliko žara. Saj vem, da veš, da te imamo radi kot imaš ti rad nas in smo ponosni na to, kar si za vse nas, ki imamo ta privilegij, da smo tvoji prijatelji.

Ko pomislim na smisel tako hitrega, nenadnega in bolečega odhoda, ne morem najti pravega odgovora. Ob preletavanju najinih sporočil sem se zaustavil na tistih iz lanskega leta. Imela sva navado, da sva se ob rojstnih dnevih podružila. In tako je bilo tudi lani:

Jaz: bjondo, kaj v soboto pozno popudan tipo okol ene 18. ure ste fraj?

On: pozdravljen gospod blondinec, anti ja, mislim, ma ni 22. tisti datum?

Jaz: Ja ma 22. je četrtek, v soboto bi lohkor upal’li žar …

On: zveni kot vabilo, sej znaš d pridemo šaldu radi

Jaz: He he, je vabilo, ja.

On: Intanto hvala

Jaz: Moniga, se boš zahvalil kadar bo kej na mizi.

On: Šempjo, ne gre za mizo in kar je na njej, ma za tisti lep, lep, lep občutek, da te prijatelj povabi v svojo družbo. Ku je že … “kjer sta dva ali trije izmed vas, tam sem jaz sredi med njimi” ali tako nekako makako.

Jaz: Sej to. Miza je metafora za skupnost, če je kaj na njej, pomeni, da skupnost živi.

On: Lepa! To moramo ohranit in naučit otroke, da se bodo tudi sami radi družili, vabili, pustili povabit …

To si me naučil, Aleksij. Življenje je prekratko, da bi ga izgubljali tam, kjer ni sočloveka. To si živel. In to nas učiš zdaj. Se ti priporočam, da paziš na nas vse, da bomo dobri učenci in se ne bomo izgubljali v neumnostih.

Kratko je bilo, Aleksij, to najino prijateljstvo. A tako lepo, da bi ga ne zamenjal za ničesar.

Zdaj zapali žar, bjondo. Mi pridemo kmalu.

David