Aktualno

Biti ubogi za uboge

Biti ubogi za uboge

Koga zadeva uboštvo?

V zadnjem letu, ko je na Petrov sedež stopil papež Frančišek, slišimo večkrat besedno zvezo “uboga Cerkev za uboge”. Konec koncev je papež sam rekel v srečanju z mediji: “Kako bi si želel ubogo Cerkev in ki je za uboge”, še bolj pa je vse to poudaril v zadnji apostolski spodbudi, ki nosi naziv Evangelii Gaudium. Moramo si priznati, da imamo v zahodnem svetu, kamor tudi sami spadamo, na splošno čudno in popačeno pojmovanje tako Cerkve, kot tudi ubogih in uboštva, kar smo skušali vsaj nekoliko razčleniti že v časniku samem v petih nadaljevanjih, ki smo jih nadnaslovili: “Problematično gledanje na družbo”. Imamo namreč dve ključni besedi – “Cerkev” in “ubogi”, iz druge bi lahko izpeljali tudi bolj splošno besedo: “uboštvo”. Če navadnega zahodnega človeka, ki ga srečamo na cesti povprašamo po tem, kaj pomeni beseda “Cerkev”, ki ne označuje cerkvene stavbe, bomo navadno dobili odgovor, ki kaže, da je to zlasti cerkvena hierarhija, kler, torej papež, škofje in duhovniki. Le malokdo bo štel zraven tudi sebe, pa čeprav je katoličan. Zadeva postane še bolj zanimiva, če sebe k Cerkvi ne prišteva nekdo, ki je “nedeljnik”, kar pomeni, da ob nedeljah in praznikih hodi k maši. Kot nam pove ruski teolog Florenskij, je to tipično zahodno ločevanje med duhovščino in vernim ljudstvom kot tistimi, ki smo člani Cerkve, ker bi povprečen Rus tega nikdar ne naredil. Potem pa pridemo do raznih zadev, ki bi naj za Cerkev veljale, kot recimo “uboštvo”, a tudi “evangelizacija”, vendar te stvari – po našem tipično zahodnem pojmovanju – naj ne bi zadevale vernikov, temveč škofe in duhovnike, začenši s papežem in kardinali. Konec koncev tudi “občestvo” pojmujemo tako ozko, saj mislimo, da je to samo tista skupina ljudi, ki se je zbrala pri maši, pa to seveda ni tako. Spet lahko pokličemo na pomoč kakega vzhodnega kristjana, kot je, recimo, tisti srbski duhovnik, ki je imel nadvse slovesno sveto bogoslužje (s petjem, kadilom in vsem, kar spada zraven), pa čeprav pri maši v bistvu ni bilo vernikov. Ko ga je brat duhovnik (Slovenec), ki je to opazoval vprašal, zakaj tako slovesno bogoslužje, četudi je praktično sam v cerkvi, mu je srbski duhovnik začudeno odgovoril: “Kako sam? Saj vendar nisem sam, z menoj je celoten kozmos”. S tem je priklical tudi tistemu duhovniku eno od temeljnih resnic, ki jih izpovedujemo tudi v veroizpovedi: “Verujem v občestvo svetnikov”. Nikdar tako kot vernik nisem sam, nikdar ne gre le za “nas, tukaj zbrane”, temveč je vselej z nami, zlasti v molitvi in bogoslužju, celotna Cerkev, tako zemeljska kot tudi verne duše, ki se še očiščujejo (duše v vicah), kot tudi vsi angeli in svetniki v nebesih. Ko torej govorimo o uboštvu (tudi o evangelizaciji in drugih podobnih zadevah), to zadeva vse nas kristjane, ne le škofe in duhovnike (kot poudarja brat duhovnik Bogdan v svojem članku, je tudi papež najprej škof), temveč vse vernike in vsakega posebej. Preden torej s prstom pokažem na neuboštvo nekoga drugega, se moram vprašati, kako je pa z mojim uboštvom, kar je, mislim da, papež zelo jasno izrazil. Ko pa govorimo o uboštvu, ga je treba razumeti v evangeljskem in krščanskem smislu, ne pa na površen način. Kaj pomaga materialno ubogim Cerkev, ki je uboga v dobesednem smislu? Kaj bi si recimo pomagali s Karitas, ki bi ne imela ničesar, nikakršnih sredstev? Kako bi lahko konkretno pomagala ljudem? Ne bi mogla, seveda. Brez sredstev, bi ne mogla deliti hrane in potrebščin revnim posameznikom in družinam, ne bi mogla plačevati položnic tistim, ki zanje nimajo. Seveda današnji človek vse preveč na uboštvo gleda samo v materialnem smislu in hrepeni po tem, da bo nekega dne prišel do blagostanja v tem oziru, ker naj bi se tako rešile vse teževe – njegove in družbene. V krščanskem smislu pa uboštvo ni nujno enako z “nič ne imeti” v materialnem smislu. Uboštvo je zlasti osebna naravnanost. Jezus pravi: “Blagor ubogim v duhu” (Mt 5,3). Krščansko uboštvo pomeni, da svojega upanja ne polagamo v tisto, kar smo in kar imamo, kakor tudi, da nas tisto, kar posedujemo (denar, obleka, čustva), ne usužnjuje, ker se zavedamo dejstva, da naše veselje, sreča, radost in izpolnjenost niso v tem. V tem oziru apostol Pavel lepo pravi: “odmerjeni čas je kratek. Odslej naj bodo tisti, ki imajo žene, kakor da jih ne bi imeli, in tisti, ki ta svet uporabljajo, kakor da ga ne bi izrabljali, kajti podoba tega sveta mineva. ” (1 Kor 7,29.31). Krščansko uboštvo torej ne pomeni, da nimamo denarja, temveč, da smo od njega svobodni, kakor da bi ga ne imeli. Treba ga je uporabljati pravilno in krščansko, kakor dela recimo naš prijatelj, misijonar Danilo Lisjak, ki po večini svojih skromnih sredstev ne daje ubogim, ki jih sreča, temveč jih investira v gradnjo šol, zdravstvenih centrov in cerkva. Z drugimi besedami, ne deli svojim Afričanom rib, temveč jih uči ribe loviti. Papež tako kliče k moralni odpovedi od tistega, kar imamo in posedujemo in k temu, da se ne naslanjamo na stvari tega sveta, kamor spadajo tudi ljudje in odnosi. Tudi v tem oziru je treba biti nenavezani, nasprotno pa se je potrebno z vsem bitjem nasloniti na Kristusa.
Andrej Vončina

(Iz priloge Bodi človek! z dne 20. marca 2014)

20.03.2014

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!