Aktualno

“Biti državljan sveta ne pomeni odpovedati se lastni posebnosti!“

“Biti državljan sveta ne pomeni odpovedati se lastni posebnosti!“

Pogovor / Prof. Igor Škamperle

Prof. Igor Škamperle je odmevno ime v slovenskem prostoru, saj vabi vedoželjneže z znanstveno prodornostjo, poetično občutljivostjo, iskreno toplino. Rodil se je pri Sv. Ivanu v Trstu leta 1962, tam obiskoval osnovno, v Postojni pa končal srednjo šolo. Jeseni leta 1981 se je vpisal na fakulteto za šport v Ljubljani – bilo je obdobje vrhunskega alpinizma v domačih in tujih gorah. Štiri leta potem se je vpisal na študij primerjalne književnosti in sociologije kulture na Filozofski fakulteti, kjer je leta 1990 diplomiral s tezo o renesansi. O tej temi se je izpopolnjeval v Perugii in Firencah, od leta 1999 pa predava na Oddelku za sociologijo “filofaksa”. Ob uspešnici Magična renesansa smo radi prebirali njegova romana in gledali dokumentarca ob osemdesetletnici pisatelja Alojza Rebule ter mitu filozofa in alpinista Klementa Juga.
Prijeten in predan sogovornik je ravno v četrtek, 24. januarja, v prostorih Italijanskega inštituta za kulturo v Sloveniji iz rok veleposlanice Italije v Sloveniji, Rosselle Franchini Sherifis, prejel listino za imenovanje za Viteza Republike Italije. Visoko priznanje za dolgoletno delo in zasluge na kulturnem in znanstvenem področju potrjuje enega izmed vrhuncev slovenske misli s pogledom na morje.

Kako bi lahko obšla vprašanje o Sv. Ivanu, predelu tržaškega mesta, ki je slovenski kulturi veliko dal. Zakaj se moramo Sv. Ivanu in Svetoivančanom zahvaliti in kako vas je pot ponesla najprej na srednjo gozdarsko šolo v Postojno, nato pa v ljubljanska študentska leta?
Res je tako. Hvala, da ste se spomnili na Sv. Ivan. Otroška in deška leta, ki sem jih preživel pri Sv. Ivanu v Trstu, so me pomembno, v mnogih pogledih odločilno, zaznamovala, pa čeprav sem svoj rodni okraj relativno kmalu zapustil. Ves okraj je zanimiv, tako po krajinskih lastnostih kakor po kulturnih dejavnostih, zaradi katerih ima Sv. Ivan, predmestje Trsta, pomembno vlogo v zgodovini Slovencev na Tržaškem. Tu so razvejene slovenske šole, od vrtca do liceja, ki sem jih tudi sam obiskoval. Od nekdaj so tu delovale, in so še vedno prisotne, prosvetne in verske ustanove, društva in razvita športna dejavnost, s svojimi stavbami in fizičnimi prostori, kar je pomembno. Pri Sv. Ivanu smo se mladi slovenski ljudje počutili na domačem terenu, drugače kakor v mestnem središču. Z vso heterogenostjo, ki pripada našemu življu v t. i. zamejstvu, saj so tu prisotne kulturne dejavnosti obeh nazorskih usmeritev, sredinsko laične in narodno verske oziroma katoliške. V zadnjem času sta izšli dve knjigi, ki sta izčrpen in dragocen dokument te bogate dejavnosti, ki si zasluži pozornost in ima relevantno vlogo v vseslovenski zgodovini. Milica Kravos je napisala pregled dejavnosti Narodnega doma pri Sv. Ivanu, od začetka do njegovega nasilnega opustošenja v letih fašizma (sept. 1921) in ukinitve, ki jo žal še vedno gledamo, neposredno pred očmi. Po drugi vojni je del dejavnosti prevzelo Prosvetno društvo Slavko Škamperle, ki ga je nekaj let vodil moj oče. Neva Zaghet pa je pripravila zajetno in bogato dokumentirano knjigo, Rožmarin in roženkravt. Versko življenje pri Sv. Ivanu, 1858-2010. Delo izpričuje bogato in razvejeno krajevno župnijsko dejavnost. Ta je imela od nekdaj tudi narodni in kulturni značaj, ki ju je v veliki meri ohranila. Domačini to poznamo, zunanjemu človeku pa je lahko zanimivo spoznati, kako imajo tržaška predmestja (poleg Sv. Ivana tudi Barkovlje in Škedenj) svojevrstno krajevno slovensko specifiko, ki se razlikuje od tiste po vaseh na Krasu, kakor tudi v Ricmanjah, Boljuncu ali Dolini, pa seveda od Goriške. Od Sv. Ivana izhajata tudi Josip Godina Vrdelski, ki je bil sredi 19. stol. pobudnik prve Slavljanske čitalnice v Trstu in sodi med prve slovenske pripovednike sploh. Kot časnikar, ljudski zgodovinar in pisatelj je zagovarjal postavitev čitalnic po vseh okrajih. Napisal je ljudsko zgodovino Trsta z okolico in pogosto kritično ošvrknil Pietra Kandlerja, ki ga ima italijansko krajevno zgodovinopisje za enega temeljnih stebrov. Pri Sv. Ivanu sta živela tudi Marica Nadlišek Bartol, urednica prve slovenske ženske revije in pisateljica, ter njen sin Vladimir Bartol, ki spada med največje slovenske pripovednike in je užil svetovno slavo. Njegovo obsežno delo, Mladost pri Svetem Ivanu, je bilo v zadnjih letih natisnejo v knjižni obliki (založba Sanje, 2006). Tu je še veliko imen, ki sodijo v občo slovensko kulturno zgodovino, od družine Klarič do Josipa Kravosa, pesnice Marije Mijot, slikarja Milka Bambiča, h kateremu je Srečko Kosovel hodil na obisk in od Bambiča pobiral nove besede, kakor npr. tranzistor. A to še čaka na primerno zabeleženje, ki ga bo, upam, kdo od nas še napisal.
Zame je bila zelo pomembna tudi krajinska posebnost Svetega Ivana. Mesto se tu konča in krajinski relief se strmo vzpne do kraškega roba in grebena, ki obkroža Trst in se prav tu dvigne najvišje, na Globojnerju. Poleg stare cerkvice, kraj katere smo živeli in sem ob njej preživel prva deška leta, sem navdušeno hodil po stari Rimski cesti na Dražco, Globojner in Kal, od koder lahko v enem pogledu zajameš spodaj ležeče mesto in morje, Kras, planote na Notranjskem, Alpe, izliv Soče, na drugi strani pa cerkev sv. Jurija v Piranu. Tik nad Sv. Ivanom se spremeni geološka sestava tal, ki iz “flišnate” podlage preide na apnenčasta tla, zato so tu pogosti izviri voda in potokov. Ob stari cerkvici sv. Ivana in Pelagija stoji znameniti terezijanski vodnjak. Na našem društvu je očetov prijatelj, prof. France Habe iz Postojne, pogosto kazal diapozitive o lepotah na Notranjskem krasu in govoril o rekah ponikalnicah. To je bila zame ena prvih strokovnih besed. Danes razumem, da mi je tudi v tem pogledu okraj Sv. Ivana nudil navdih, da človek lahko spoznava, predvsem pa začuti in razume različne svetove, prehaja mednje in jih povezuje.
Z vpisom na fakulteto za šport ste se predano poklonili alpinizmu. Kako Vas je svet vertikale vabil in kako ste mu odgovorili? Kaj ste iskali v višinah in kod vse ste stopali, katere smeri preplezali?
Pri petnajstih letih sem doma predlagal, da bi šel na srednjo gozdarsko šolo v Postojno. Starši so nekako razumeli to dokaj nenavadno izbiro. Šlo je za notranji “klic”, ki se pojavi v mladem človeku. Nad hribi sem se navdušil že v Trstu in se priložnostno udeleževal izletov SPDT, pa tudi prvega plezalnega tečaja. V letih odraščanja sem z novimi prijatelji hojo v gore in plezanje poglobil in se mu nekaj časa scela predal. Dvig v višino in vertikala sta imela pri meni vedno tudi simbolično, bolje rečeno, notranjo doživljajsko razsežnost. Poleg pogleda z višine človeka pritegne tudi nenavaden, težje dostopen, seveda tudi nevaren, skrivnosten kraj – gora, stena, soteska. Takrat sem to neposredno doživljal; danes razumem, da gre v tem občutju za pristno, neposredno doživetje sakralnega, ki našo duševnost privlači, hkrati pa nas tudi nekoliko plaši, ker gre za tisti “drugi”, absolutni kraj. Gore sem gledal zelo romantično. Veliko sem bral Juliusa Kugyja, ki mi je bil, tega se dobro spomnim, bližji kakor vrstnikom iz Slovenije. Po drugi strani pa smo kot mladi fantje iskali izzive in težavne plezalne smeri. Ta nagib me je privedel do tega, da sem odšel na študij v Ljubljano in se sprva vpisal na Fakulteto za šport. V tem času sem opravil nekaj zahtevnih vzponov, tako v domačih kakor v tujih gorah. Star 19 let sem bil s prvo Primorsko alpinistično odpravo na vrhu Aconcague v Argentini (l. 1982). Od vseh gora pa so Julijske Alpe in Dolomiti med najlepšimi na svetu.
Legendarni Planinski spisi Klementa Juga kažejo na njegovo brezkompromisno karizmo. Ne glede na resnico o njegovi smrti v (triglavski severni) Steni in na kolektivne posledice, zakaj je Jug eden izmed velikanov slovenskega filozofskega alpinizma? Kaj lahko njegove besede in besede njegovih interpretov (Bartol, Zorko in Dušan Jelinčič) naučijo obiskovalca gora?
Klement Jug, doma z Goriškega, ki se je leta 1924, star komaj 26 let, smrtno ponesrečil v Severni triglavski steni, je na vrstnike in na celotno generacijo zavednih mladih ljudi na Primorskem, v dobi med obema vojnama in tudi pozneje, zapustil globok vtis. Nasploh je bil med prvimi, ali kar prvi na Slovenskem, ki je alpinizem razumel v filozofski razsežnosti, pa tudi športno, kot izraz značajske volje in poguma, ki izkazujeta moč osebnosti. S tem pa so povezane tako etična in moralna plat, kakor narodnostna pripadnost, ki se v soočenju z drugimi ne boji izzivov modernega časa in stremi po lastni potrditvi. V tedanjih razmerah, ko so vse Soške doline, do vrha Triglava, pripadale Italiji, slovenski ljudje pa so bili podvrženi dnevnemu poniževanju in raznarodovanju, so Jugova drzna načela, ki so se opirala na filozofa Nietzscheja, pa na Dostojevskega, tudi po njegovi smrti ostala prisotna kot živ klic in spodbuda. Človek odhaja na zahtevno plezalno turo v goro, ne zato, da bi jo “premagal”, ampak, da bi na njej, ob soočenju z ovirami in nevarnostjo, “presegel” samega sebe, zmogel premagati svoje lastne šibkosti, lenobo, malomarnost in strah. V gorah, ki so del slovenskega narodnostnega ozemlja, smo dolžni drugim dokazati, da smo kos tej nalogi. Posebno tistim bližnjim sosedom, ki so zaničljivo zrli na naše domorodne ljudi in dajali vedeti, da nismo zreli za takšne naloge in podvige. To je bilo srce Jugovega alpinističnega nazora, ki je odmeval pri pomembnih osebnostih tistega časa, posebno na Primorskem. Podobno “tekmovanje” in dokazovanje se je v istem času (20. in 30. leta) odvijalo v Dolomitih, med avstrijskimi ali bavarskimi plezalci in Italijani. Čast le-teh je v Civetti, ki po simbolni teži odgovarja našemu Triglavu, rešil prav Tržačan, Emilio Comici. Danes lahko iz Jugovih pogledov, poleg etične in filozofske drže, ki poudarja neustrašno voljo, povzamemo tudi angažiran odnos do svojega naravnega okolja. Ni vseeno, kako se obnašamo do njega, naj gre za obdelane površine ali za t. i. nekoristni svet, kot so gore, jame in gozdovi. Slovenski svet je krajinsko izjemno bogat, a zahteva tudi primerno, zrelo in odgovorno držo, ki razmišlja dolgoročno.
Opustili ste alpinizem in se odločili za vpis na filozofsko fakulteto. Ob primerjalni književnosti ste izbrali še sociologijo kulture. Kot socialni antropolog vas sprašujem, kakšna konceptualna orodja potrebujemo, če želimo opazovati in spozna (va) ti družbo? Zakaj je to pomembno?
Aktivno plezanje sem opustil relativno zgodaj in se predal študiju kulture, književnosti in predvsem duhovnih izročil. Stoletne tradicije in njihovi simbolni pomeni so se prebudili in me pritegnili, kakor bi reka ponikalnica spet prišla na površje. Poleg osnovne, zgodovinske vsebine, so, kakor pravite, pomembna konceptualna orodja. Družbo in njeno dinamiko lahko celoviteje razumemo le s pomočjo primernih prijemov, ki so pojmovni, analitični in strukturni. Kronologija golih podatkov je premalo. Za dogodki moramo najti, če je to mogoče, nekakšno tipologijo, oziroma antropološke konstante, ki so odvisne od mnogih krajevnih, geografskih, nacionalnih, nazorsko-ideoloških in civilizacijskih determinant. Na tej osnovi nam preučevanje neke družbe v preteklosti, in v sodobnem času, lahko nakaže tudi verjetno smer prihodnjega razvoja. Poleg poznavanja preteklosti lahko celoviteje razumemo sedanjost, kar nam nudi več poguma, zrelosti in uspešnosti pri načrtovanju in ustvarjanju prihodnosti. Za naš obmejni prostor bi to moralo biti pomembno. Sicer pa je v sodobnem svetu skoraj ves slovenski geografski prostor postal “obmejni”. Družboslovne vede seveda niso prilagodljive oziroma neposredno uporabne, kakor so druge vede. A zaradi tega niso brez pomembne, za razvoj neke družbe in kulture relevantne, vrednosti. Z razkritjem tipologije, ki pogojuje dinamiko, tako na osebni kakor na kolektivni ravni, humanistične in družboslovne vede nudijo vpogled v srž družbenih dogodkov, predvsem na ravni velikih idejnih konstruktov in v oblikovanju pomenov, ali bazenov smisla. To pa neposredno zadeva vsakega človeka.
Ste živi primer, da so naravoslovne in humanistične znanosti komplementarne, ne pa izključujoče. Kakšen je vaš pogled na naravo, kako pa gledate na sodobne simptome kulture, kot so svetovne metropole, kibertehnologija, virtualne migracije? Kam se danes mednje vpenja človek?
Kar omenjate, so res neke vrste simptomi sodobnega razvoja tehnologije, ki ni več tehnična obrt, ki ustvarja izdelke, katere s pridom uporabljamo, da si olajšamo življenje, od prehranjevanja do komunikacije in premikanja (avtomobil, radio, telefon, ipd.), ampak so novi tehnični izdelki postali nujni del realnosti, v kateri živimo. Niso le predmeti, ki jih rabimo, kakor avto pred hišo, ampak ustvarjajo naše želje in potrebe; usmerjajo pričakovanja, določujejo način reševanja mnogih vsakodnevnih problemov in pogojujejo način mišljenja, pa tudi čustvovanja. O tem v Italiji zadnja leta dobre knjige piše Umberto Galimberti. Njegova pokojna žena je bila Slovenka iz Gorice. Dve knjigi sta prevedeni v slovenščino (Grozljivi gost: nihilizem in mladi, 2010; Miti našega časa, 2011). Njegovo temeljno delo pa ostaja Psiche e techne. L'uomo nell'eta' della tecnica, 1999. Sam mislim, da sta humanistika in naravoslovje lahko komplementarna. Pogoj za to je, da ohranjamo celovit pogled na človeka. To pomeni, da človeka ne skušamo opredeliti izključujoče in enostransko, naj gre za biološki in kemijski pristop, fiziološko medicinski, ali pa politično in pravno normativni. Vsaka človeška oseba se v svetu postavlja v določeno asimetrično razmerje, tako do okolja kakor do drugih ljudi. Prav je, da v sodobnem svetu zagovarjamo enakopravnost vseh ljudi, neodvisno od statusa in porekla. Vsi pa bomo aktivno soudeleženi pri oblikovanju skupnega dobrega, če je omogočeno, da se vsakdo more razviti v skladu s svojimi potrebami, nazorskimi pogledi in pričakovanji. To velja za družino kakor za ves narod. Formalna enakopravnost, pogojno rečeno pa tudi naravoslovni pogled, sta torej podrejena izhodiščni asimetriji, kajti kot najvišji kriterij se postavlja skupno dobro. To ni izmerljivo, niti ne more biti zakonsko določeno.
Družboslovne vede pri tem pogosto zaidejo v notranje protislovje. V želji, da bi pokazale, kako so znanstvene, uvajajo računske tabele, krivulje in rezultate raziskav, ki slonijo na količinski meritvi. Pri tem pa spregledajo, da je osnovni namen družboslovnih in humanističnih ved refleksivne narave. Bolj ko se trudijo za računsko analizo, bolj se to naprezanje kaže kot neznanstveno. Do sociologije na Slovenskem pa sem posebno kritičen, čeprav gre za moje kolege, ker v zadnjih dvajsetih letih ni zmogla razviti objektivnega razmisleka o družbi v novih, demokratičnih razmerah, ko naj bi se uveljavili nazorska in politična pluralnost, kar pomeni tudi različnost v vrednostnih in kulturnih izbirah. Zdi se, kakor da to težko sprejemajo in ostajajo v svojih pogledih, ki naj bi bile strokovne analize, ideološko opredeljeni in pri tem izključujoči. Prvi korak vsake intelektualne drže pa je, da se odlepiš od spontane ideologije, ki te vrednostno zavezuje, in skušaš objektivno in nevtralno razmisliti o stvari.
Kako gledate na odnos med pljuči in srcem slovenstva, kakor je Trst in Ljubljano imenoval Cankar? Zakaj se debate z narodno vsebino danes tolmačijo kot zastarele, za globalizirani svet nerelevantne, vrtičkarske? Ali je “državljanstvo sveta” neskladno z narodno komponento in zakaj smo Slovenci “na robu” bolj tenkočutni zanjo?
Cankarjeva prispodoba je lepa, vendar ostaja zavezana svojemu zgodovinskemu času. Zadnje stoletje, obe vojni, pa tudi zadnja desetletja niso pripomogli, da bi prispodoba res zaživela. Danes smo pred novimi izzivi, ko smo slovenski ljudje, čeprav z različnimi osebnimi izkaznicami, pripadniki skupnega družbenega prostora. Spet sva pri zavzetem in odgovornem, tudi narodno zavednem, odnosu do krajinskega prostora in ozemlja. A zdi se, da je to vedno manj pomembno. Žal. Biti državljan sveta nikakor ne pomeni, da se odpovedujemo svoji lastni posebnosti, naj gre za jezik, prostor, kulturo ter duševne lastnosti in njihovo izročilo. Človek, z razliko od drugih bitij, sicer ni vezan na okolje oziroma je to v manjši meri, vendar nas šele pripadnost kraju, narodu oziroma “nekomu”, v celoti zadovolji, daje pomen našemu bivanju in ga osmisli.
Kot raziskovalec mitologije, jungovske psihoanalize in simbolike nam boste lahko pojasnili, zakaj in ali smo Slovenci v Italiji naravni ekstrakt med podalpsko resnostjo in mehkobo romanskega sveta.
O tem bi verjetno lahko razvila obsežen pogovor, a prepustiva to za drugič. Trst je lepo mesto, verjetno eno najlepših v Evropi. Tudi slovenski ljudje se zadnji čas tega zavedamo, na nov, kompleksnejši način. Enako ali še lepša je tržaška bližnja in malo širša okolica, od Trnovskega gozda do Slavnika, Snežnika in Kvarnerja. Živeti v Trstu, v njegovem vsakodnevnem družbenem tkivu, pa ni najbolj enostavno. Bližina morja, Krasa in Notranjske, pa Istre na eni strani, na drugi pa Goriške in gor po Soških dolinah in Benečiji do Alp daje temu prostoru in ljudem, ki tu živijo, več malih posebnosti. Tudi slovenski ljudje to nosimo v sebi. Mislim, da skoraj vsi. Tudi meni v Ljubljani pravijo, da se obnašam ali gledam na stvari na “romanski, italijanski” način. Po čem na to sklepajo, ne vem. Iz Trsta sem odšel pri 15 letih in italijanski jezik skoraj pozabil. Morda po načinu, kako parkiram avto (ha, ha!). Ali zato, ker se brez hude krvi lahko pogovarjam s komunisti in s cerkveno zavzetimi ljudmi.
Z diplomo leta 1990 ste začeli znanstveno posegati v teme renesanse, predvsem italijanske. Kakšni so po Vašem mnenju vrhunci tega preporoda in ali je upravičeno, da zgodovinarji svetlobo renesanse postavljajo v nasprotje zatemnjenosti srednjega veka?
Obdobje renesanse me je pritegnilo in me še vedno zanima. V njem sem videl enega najbolj ustvarjalnih izrazov italijanske kulture. S svojo odprtostjo, humanističnimi načeli in umetnostjo je renesansa postala novoveška zibelka evropske civilizacije. Seveda danes ne sprejemamo več ozkih opredelitev, po katerih je pred 15. stol. vladal mračni srednji vek. Tega noben resen zgodovinar ne govori več. Srednji vek je bil raznolik in duhovno izjemno bogat. Romanska in gotska umetnost sta prava bisera človeškega duhovnega stremljenja. Prav tako v času renesanse ne gre za “poganski preporod”, kakor so govorili nekateri; nasprotno, srž vsega ustvarjanja je bil nov pogled na človeka in na njegovo intimno, osebno doživeto vero in duhovnost.
Kakšen je človekov odnos do mita in legend ter kako je z mitologijo v 21. stoletju? Ali se človek lahko znebi mita in ali je to sploh mogoče, sploh potrebno?
Aktivno ste posegali v javne debate ob uspehu knjige Dana Browna Da Vincijeva šifra. Moramo to delo brati z literarnim očesom ali ima tudi znanstveno, zgodovinsko relevantnost? Katera so vsebinska vozlišča in Brownove trditve, ki so sprožile zanimanje (in prodajo) bralstva in kako jih znanstveno komentirate?

Mitologija spremlja človeka, ker prizadeva našo imaginacijo. Poleg racionalnosti potrebuje človek tudi sanjsko in čustveno dimenzijo. Gre za antropološko lastnost, ki je prisotna in tudi pomembna v našem vsakdanjem življenju. Brez te plasti ni prave ljubezni. Pa tudi ne prave uspešnosti, na katerem koli področju. Miti pa se seveda spreminjajo. Danes prevladujejo figure in objekti, ki jih ustvarjata medijski svet in tehnologija. Glede knjige Šifra Da Vinci pa lahko rečem, da je učinkovito podrezala na določeno struno sodobnih ljudi. Knjiga Dana Browna nima nobene resničnelogu, ki ustreza sodobni obliki televizijskih nadaljevank. Kratka, preprosta, jasna zgodovinske podlage. Gre za izmišljeno zgodbo, ki je napisana v detektivskem s poglavja, ki spretno ujamejo našo misel in se vsakič končajo z malim zapletom in suspenzom. Uspeh knjige kaže, kako so sodobni ljudje izgubili vero v Boga. Namesto njega oziroma nekega smiselnega vzroka celotnega stvarstva pa kakor otroci verjamejo v zarotniške skupine, ki so nekje skrite in vodijo svet. Človek vedno išče neki globlji smisel, ki daje pomen stvarstvu. Če tega ne najde v religiji, s katero živi in raste, se zlahka prepusti spretno nastavljeni mreži, ki mu na videz ponudi vse odgovore. Kot sociolog sem zgrožen, ko opažam, kako sodobna družba postaja vodljiva in jo je moč nadzorovati in manipulirati z vzgibi potreb in želja ljudi.
Preko literature lahko stopiva k religiji in krščanstvu. Kako gledate na kanonizacijo Sv. pisma in zbirko spisov, ki jih je cesar Konstantin I. dal “izbrati” na prvem Nicejskem koncilu leta 325?
Nisem teolog. Ob osebnem doživetju pa mi religija pomeni tudi področje strokovnega zanimanja in raziskovanja. Glede kanonizacije svetih spisov lahko rečemo, da ti niso bili arbitrarno izbrani, pod narekom cesarja, ali kakega drugega “koncistorija”. Ko je cesar Konstantin leta 313 izdal Milanski edikt, s katerim je krščanski veroizpovedi dal legalni status (religio licita), se je pojavila potreba po gradnji svetišč (cerkva), bogoslužnih pravilih in kanonu svetih besedil. Med ta so bila uvrščena besedila, ki so se že dotlej, to je, vse od prvih skupnosti kristjanov, uporabljala pri obhajanju “svete večerje”, jedru krščanske bogoslužne daritve. Izbrana so bila besedila (evangeliji, nabor besedil Stare zaveze), ki so bila v veliki meri že v uporabi, kot živo pismo duhovnega izročila, ki navdihuje in povezuje skupnost v veri.
Nicejski koncil je leta 325 to potrdil in teološko opredelil nekatere za religijo temeljne pojme, kot je istovetnost (homousios, istega bistva, stessa sostanza) Boga Očeta in Sina. Potrdil je tudi molitveno obliko veroizpovedi, s katero izrekamo resnice naše vere.
Kako moramo brati Sv. pismo? Vzemimo primer odnosa do žensk.
To je široko vprašanje. Od prvih cerkvenih očetov poznamo načelo, da sveta besedila lahko beremo na štirih ravneh: dobesedno, simbolno-alegorično, moralno, mistično oziroma anagogično. Dante v spisu Convivio (II, 1) pove, da bo načelo štirih pomenov branja, ki so v veljavi za sveta besedila, on prenesel na literarni tekst. Navadne prispodobe, ki jih ponuja evangelij, niso le preprosto dobesedne, niti ne zgolj moralne, ampak tudi globoko simbolne in mistične, katerih pomen se bo v polnosti razodel ob koncu časov. Vloga ženske? Malokatera kultura namenja ženski tako izjemno vlogo kakor krščanstvo in zahodna civilizacija. Vloga žena v Stari zavezi je naravnost očarljiva, pa čeprav gre za t. i. patriarhalno miselnost, ki se naslanja na besedno moč očeta. Pomislimo na žene, kot so bile Sara, Rebeka, Lija in Rahela, Judita, Estera, kraljica iz Sabe in druge. Elena Loewenthal je napisala lepo knjigo, Eva e le altre. Letture bibliche al femminile (2007). Krščansko oznanilo Kristusovega vstajenja so najprej prinesle ženske. Upoštevajmo, da v tedanji družbi glas ženske sploh ni imel juridične veljave. Kar reče ženska, se ni vzelo zares. Toda prav preko njih je krščansko oznanilo prišlo do ljudi. Biblija seveda vztraja na osnovnem temelju asimetričnosti moškega in ženske, ki nista enaka, marveč komplementarna; s svojo razliko se dopolnjujeta in skupaj sestavljata celo stvar. Zaradi tega nas, v večini, nasprotni spol privlači. Sodobni feminizem, pa tudi gejevska moda, sta le ideološka konstrukta sodobnega časa. Strinjam pa se, da “ime očeta” v sodobni družbi izgublja svojo vlogo. Kakšne bodo posledice tega, še ne vemo. Ženske že danes čutijo to zadrego, ker se namesto z zrelimi moškimi, srečujejo z (ne) odraslimi sinovi.
Kako gledate na fascinacijo zahodnega človeka nad “eksotičnimi” religijami in posledičnim new age pristopom do njih, ki sloni na plitvem, popačenem in “zahodnjaku prijaznem” (ne) razumevanju, budizma npr.?
Zanimanje za t. i. vzhodnjaške duhovne prakse se je razvilo že v začetku 20. stol. in se ohranja tudi danes. Mislim, da k temu botrujeta predvsem dva vzroka. Prvi je določena formalnost cerkvene ustanove, ki se je v zadnjih desetletjih močno spremenila in se skuša približati ljudem, “šolski” ali “učiteljski” odnos župnijskega delovanja pa se je ohranil do našega časa. Zahodni človek je pri doživljanju svetega več svobode našel na Daljnem vzhodu. To je seveda v veliki meri le njegova oziroma naša (zahodna) iluzija. Po drugi strani smo na Zahodu močno zavezani individualizmu in svobodni izbiri, ki v zadnjem času zadeva tudi svete stvari in vero v transcendenco. V tem pogledu se je budizem, ki priča o izključno osebni poti razsvetljenja in zanikuje vsakršno (navidezno) stvarnost, tako fizično kakor antropomorfno, zgodovinsko in družbeno, močno približal zahodnemu človeku, ki želi biti “sam svoj zakon”.
Napisali ste dva romana. O čem ste pisali v prvem (Sneg na zlati veji, 1992), kaj pa ste raziskovalnega vključili v roman Kraljeva hči (1997)?
Prvi govori o letih odraščanja, rdeča nit pa so poti v gore in plezalni vzponi. Drugi je motivno zapleten, ker sem ga pisal istočasno, ko sem študijsko poglabljal teme iz filozofije renesanse. Zato so v njem mnoge spekulativne teme, ki sodijo v tedanji mišljenjski okvir (alkimija, hermetizem), danes pa niso aktualne, vsaj ne na prvi pogled.
Jernej Šček

06.02.2013

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!