Kultura

“Biti ali ne biti?” Uporno biti!

“Biti ali ne biti?” Uporno biti!

Piše Iva Koršič: SSG / TRST - Hamlet

Za letošnjo sezono Slovenskega stalnega gledališča Trst je odbral predstave lanski umetniški koordinator, režiser Igor Pison, in jim s posrečeno besedno igro dal naslov Kulturni dvom. Uvod ne bi mogel biti bolj dognan in skladen z letošnjo rdečo nitjo. Uvertura sezone je namreč pripadla sloviti tragediji Hamlet neprekosljivega angleškega pesnika in dramatika Williama Shakespearja (1564-1616). V njej je dvom “par excellence”.
A v tokratni režiji, ki jo je podpisal Matjaž Farič in se tako sam režijsko že tretjič soočil s tem Shakespearovim delom, mladi Hamlet se ne pomišlja: odločno in uporniško se zažene proti tistemu, ki je kriv za očetovo smrt, stricu Klavdiju, ki je z umorom danskega kralja častihlepno prevzel prestol, s tem da se je komaj dva meseca po kraljevi (bratovi!) smrti poročil z ovdovelo kraljico Gertrudo, Hamletovo materjo. Faričeva režija, ki ji je dramaturško oporo dala Staša Prah, se močno oddaljuje od vseh dosedanjih “bolj klasično” usmerjenih postavitev. Celota izzveni zelo sodobno, izredno ekspresivno; turobno ozračje v njej je vseskozi naelektreno in napeto. Iz nje vejeta neizogibna sla po maščevanju in močan uporniški naboj, ki ga seveda sprošča sam Hamlet. Režiser Farič je v drami ohranil le ključne osebe in na njih gradil vso predstavo, katere klenost v replikah daje tudi Cankarjev prevod, za katerega nismo gledalci niti vedeli, da obstaja. Tako so se tudi s tem ustvarjalci predstave poklonili 100-letnici smrti najbolj markantnega predstavnika slovenske moderne.
Danskega princa je izredno dinamično, z dosledno, neomajno držo mržnje in zgroženosti zaradi nezaslišanega stričevega dejanja, v popolnem sozvočju z režiserjevim konceptom in celotno podobo uprizoritve, poosebil mladi igralec Klemen Janežič (1989), član ljubljanske Drame. Njegov Hamlet je zaletav, zmeraj na preži in pripravljen za napad. Slovite Hamletove besede “biti ali ne biti” (tokrat brez lobanje v rokah) ostro zarežejo v zavest gledalca, prav tako kot njegov globoki, prodorni pogled, ki izraža vso Hamletovo dušo, ki jo preplavljajo viharji. Hamletovo blaznost pa je igralec po lastni želji in avtorskem “projektu” prikazal z dih jemajočim izjemno izrazitim, tudi drznim plesom. Janežič se namreč aktivno ukvarja z japonskim plesom buto – s tem ga je okužila njegova profesorica, slovenska mojstrica tega plesa Tanja Zgonc. Odrsko je ta ekspresivno močni plesni intermezzo sicer zelo učinkovit, za izvajalca gotovo dokaj naporen, a v splošnem režijskem izražanju nekako ostaja “tujek” oz. vrinek. Ravno tako, zaradi nepotrebno grotesknega prizvoka, deluje prizor s prikaznijo Hamletovega očeta, ki ga je režiser namestil na balkon. Obraz duha, obžarjen z močnimi lučmi, je spačen in pri tem se zdi, da z muko želi izreči še kaj, a ne more. Prav tako je “moteča” in ne ravno skladna z ostalim, sključena, počasi se premikajoča pojava duha ubitega kralja v zadnjih prizorih tragedije. Bolj kot pri breztežnih duhovih se zdi, da je režiser navdih našel pri kakšnih filmih, v katerih nastopajo zombiji. S tem je “zbanaliziral” to skrivnostno prikazen z onstranstva. Mimo teh pripomb pa je celotna predstava res veličastna v svoji zlovešči temačnosti. Srh vzbujajoč je že uvodni prizor. Igralci so ob vstopu gledalcev že na prizorišču, kjer na visokem mrtvaškem odru leži umrli Hamletov oče, okrog pa stojijo v, zdi se, “zaigrani” žalosti vsi ostali dvorjani. Edini resnično strt zaradi nenadne očetove smrti je Hamlet, ki očetovo truplo (tudi v vlogi mrliča je bil Vladimir Jurc izjemen!) zvleče z mrtvaškega odra in ga v solzah skuša odvleči s prizorišča, dokler se sam ne zgrudi pod njegovo težo. Tudi ta trenutek je presunljiv in poln simbolike. Vsem prizorom, še najmočneje pa prav prvemu daje poseben poudarek bučna, oglušujoča rockerska glasba znane glasbene skupine Laibach, katere skladbe spremljajo odrsko dogajanje do tragičnega konca, ko umre “ves danski” dvor in ko se na odru pojavi norveški princ Fortinbras, ki ga je kot nekakšnega zloveščega sla v vojaški drži upodobila Miranda Trnjanin v enkratnem, “nabreklem” kostumu – skulpturi Alana Hranitelja, velemojstra umetniške kostumografije, ki je dvorjane oblekel v elegantne črne kostume, pri katerih v oči zbode pomenljiva rdeča barva podlage pri Klavdijevem jopiču in srajci in v detajlu dolge, oprijete črne obleke Gertrude. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

12.10.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2018 Noviglas, Vse pravice pridržane!