Biser iz neskončne zakladnice ljudske identitete

Piše: D Fotografije: DD

Gorica / GMD: predstavitev knjižne novosti Prašič ali hudič

Pri Goriški Mohorjevi družbi je pred kratkim izšla Doberdobska ljudska pravljica Prašič ali hudič. Besedilo je priredila za knjigo, zraven pa še prispevala ilustracije vzgojiteljica in vsestranska kulturna delavka, v zadnjih letih navdušena in uspešna kamišibajkarica, Katerina Ferletič. Na krstni predstavitvi v atriju Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici je 3. julija številnemu zbranemu občinstvu povedala, da so v letih 2018-2019 člani Devinskega mladinskega krožka in Prosvetnega društva Vrh Sv. Mihaela, Slovenskega katoliškega društva Hrast ter Fantovskega zbora Devin-Nabrežina izvedli poseben projekt z namenom, da bi odkrivali in spoznavali nesnovno kulturno dediščino, vezano na ustno izročilo domačih krajev. V omenjenih vaseh so zbrali pravljice, ki jih je spravila v verze Nina Pahor, uglasbil Patrick Quaggiato. Dramsko prireditev z naslovom Legende je zrežirala Sanja Vogrič, priložnostni pevski zbor in manjši orkester je vodil Mirko Ferlan. Katerina Ferletič je dodala, da jo je zelo prevzela doberdobska pravljica – prvotno poimenovana – Ne kradi!; na dan je prišla po pripovedi Hilarija Lavrenčiča, ki se še živo spominja, kako mu je nono Eugenio Frandolič (Genio Fertušinov) pripovedoval zgodbo o hudiču. Kmalu jo je prelila v kamišibaj in z njo tudi nastopila na državnem tekmovanju v Velenju. Besedilo je priredila po besedah Hilarija Lavrenčiča oz. verzih Nine Pahor, uporabila je doberdobsko narečje. Ker je GMD leta 2021 izdala devinsko pravljico, je Katerina predlagala predsednici Zadruge Goriška Mohorjeva Franki Žgavec, da bi pri založbi objavili tudi doberdobsko. Knjiga vsebuje rimano besedilo v narečju in, zraven, v pravi slovenščini, slike so kamišibajkarske, vodoravne, izdelane iz odpadnega materiala, iz stenskega papirja, žakljevine itd. Za pomoč pri ureditvi besedila se je Katerina Ferletič iskreno zahvalila Luisi Gergolet, iz ilustracije pa Sanji Vogrič. Na koncu knjige je koda QR, preko katere lahko najdemo internetno povezavo z avdio posnetkom pravljice v narečju, pa tudi posnetka Quaggiatove uglasbitve na besedilo Nine Pahor iz kleti Gradu Rubije novembra 2019.

Etnologinja in raziskovalka Inga Brezigar, nekdanja kustosinja v Goriškem muzeju, je na večeru poudarila pomen zbiranja etnološkega oz. ljudskega gradiva, tradicionalne kulture daljnih časov, ki se še ohranja v današnjem. “Pravljice so gradivo, ki bodo vedno očarale odrasle in otroke,” so del naše identitete, kot je del identitete vse naše ustno izročilo. “Prepletenost bajk, pripovedk, legend, pravljic in pesmi je neskončna zakladnica ljudske identitete.” Prvi raziskovalci in zbiratelji ljudskega gradiva so se pojavili šele v 19. stol. Tedaj se je tudi na Goriškem začela oblikovati intelektualna meščanska elita, ki je ob prebujanju narodov skušala prenesti to blago v prihodnost. Eden od teh je bil Andrej Gabršček, ki je pravljice začel objavljati v listu Soča, izjemno pomembni so bili tudi člani družin Šantl, Tuma idr. “Temelj vsega njihovega dela je bila slovenska identiteta, povezana z jezikom, vključno s pravljicami, ki so jih poslušali od svojih nonotov in non.”

Hilarij Lavrenčič je povedal, kako ga je pred nekaj leti sin ob zbiranju gradiva spodbudil, naj mu še enkrat pove tisto pravljico, kako se je je po precej letih skušal spomniti, čeprav ni gotov, da jo je njegov nono povedal na enak način. “Ko sem bil otrok, nismo imeli vsega, kar imamo danes, in vendar so to bili lepi časi!” je dejal. Kot otrok je odrastel v hiši, kjer so živeli tudi nonoti, s katerimi je rad prebil marsikatero uro. Nono se je rodil leta 1913, umrl 2004, v času fašizma ni imel lahkega življenja. Leta 1941 je bil poslan v posebni bataljon na Sardinijo, domov se je vrnil po treh (!) letih kot podporočnik. Kot komandant je četo 65-ih vodil “v najbolj žlahtnem smislu partizanstva”. Hilarij se spominja, da je nono vedno rad prepeval partizanske pesmi, “čeprav je po vojni razumel, da nekaj ne gre prav”. Nono je bil “precej hudomušen” in vnuk Hilarij je vedno rad prislunil njegovim pripovedim: “Dnevi so bili tudi takrat dolgi 24 ur, in vendar smo vedno imeli veliko časa …”

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Najbolj brano

Prireditve

Vreme