Biografija pogumnega Južnega Tirolca Georga Klotza

Z Južnimi Tirolci imamo precej skupnega, saj smo se vse od konca prve svetovne vojne oboji znašli kot manjšina v novi državi, ki je pravzaprav sploh nismo želeli. Črno obdobje fašizma smo preživeli precej slično: prepovedali so nam rabo jezika, zaprli šole, menjali osebna imena, toponomastiko, narodne buditelje poslali v konfinacijo; oboji smo imeli dokaj obsežno ozemlje, na katerem smo strnjeno prebivali in na katerem smo bili v veliki večini nad italijanskim delom. Južni Tirolci so se nato navdušili za nemškega voditelja Hitlerja (podobno kot sicer skoraj ves nemški narod), ker so videli v njem možnost, da se rešijo italijanskega jarma. Kako se je stvar razpletla, pa vsi dobro vemo.
Po drugi svetovni vojni sta se naši usodi precej razlikovali. Primorska je bila večji del priključena matični domovini, medtem ko je ostala Južna Tirolska še vedno v celoti pod Italijo. Sedaj jim mi verjetno malo zavidamo zaradi njihovega gospodarskega blagostanja, zaradi njihove organiziranosti in politične enotnosti ter ne nazadnje zaradi izredne zaščite, ki so jo deležni kot manjšina in ki verjetno nima primere med ostalimi svetovnimi jezikovnimi skupnostmi.
Pa vendar ni bilo vedno tako: Južni Tirolci so se morali pošteno truditi, preden so leta 1969 prišli do tako imenovanega “paketa” oziroma do globalnega zaščitnega zakona. Za dosego cilja so se poslužili več poti: internacionalizacije problema (večkrat je bilo njihovo vprašanje na dnevnem redu Organizacije Združenih narodov, Avstrija je stalno vzpodbujala Italijo, da stvar uredi), po običajni politični poti in končno tudi z ilegalo ter nasilnimi dejanji. Ravno ta vidik nam zelo lepo opisuje knjiga Eve Klotz: Georg Klotz, Una vita per l'unita' del Tirolo, ki je pravzaprav biografija njenega očeta Georga Klotza.
Georg Klotz se je rodil leta 1919 v majhni vasici na koncu doline Passeier, ki se vije od Merana proti severu, proti visokim goram, ki so po prvi svetovni vojni ločile Južno Tirolsko od osrednje Tirolske. Po končani italijanski osnovni šoli, v jeziku, ki ga tamkajšnji otroci sploh niso razumeli, se je mladi Klotz izučil za kovača. Ravno ko bi moral služiti vojaški rok, sta se voditelja Italije in Nemčije (ki si je medtem priključila Avstrijo) sporazumela, da bosta “rešila” južnotirolsko vprašanje tako, da bosta dala možnost vsem Južnim Tirolcem, da se izselijo v Nemčijo, kjer naj bi dobili primerno deželo, kjer naj bi se strnjeno naselili in ohranili svoj jezik; tisti, ki bi ostali v Italiji, pa naj bi se morali odreči svojemu jeziku, načinu življenja, kulturi, navadam, grozila bi jim celo odselitev v južno Italijo. Obe državi sta podpirali tako imenovane opcije, to je odločitve Južnih Tirolcev za izselitev v Nemčijo. Tudi Klotz se je odločil za to in so ga takoj vključili v nemško vojsko Wehrmacht, ki se je že pripravljala na novo vojno. Kot diverzant je preživel v vojni preko šest let na raznih bojiščih, predvsem na Norveškem, Finskem in nato po Italiji. Dvakrat je bil tudi težje ranjen, pridobil pa si je dragocene izkušnje s strelnim orožjem in s pripravo eksplozivnih teles.
Kot si lahko predstavljate, je bil po vojni zelo razočaran, ker je Južna Tirolska še naprej pripadala Italiji. Sporazum med Italijo in Nemčijo o optantih je sicer ostal v glavnem neuresničen, ker ga je preprečila druga svetovna vojna. Klotz pa je bil trdno odločen, da ne bo več pasivno sprejemal italijanske nadvlade in kratenja narodnih pravic svoje skupnosti. V prvih povojnih letih je ponovno reorganiziral skupine Schützenov, ki so bile na splošno v Avstriji in še posebej na Tirolskem zelo razširjene, Italija pa jih je na svojem ozemlju ukinila in prepovedala takoj po prvi svetovni vojni. Ta prepoved je veljala tudi po drugi vojni. Vseeno pa je Klotzu uspelo sestaviti prve čete Schützenov najprej v svoji dolini, zatem pa po celi Južni Tirolski. Italija je po začetni prepovedi popustila in dovolila, da Južni Tirolci obnovijo to svojo staro navado.
Na splošno je bila raven zaščite nemškogovoreče skupnosti še vedno daleč za tisto, ki jo poznamo danes. Z znano tehniko odlašanja (ki jo mi žal zelo dobro poznamo) so italijanske oblasti vedno zamikale ureditev tega vprašanja in Klotz se je temu odločno uprl. Povezal se je z raznimi avstrijskimi domoljubnimi organizacijami in si pridobil orožje, istočasno si je zagotovil tudi neuradno politično podporo nekaterih vplivnih avstrijskih politikov. Začelo se je obdobje atentatov na razne objekte (predvsem je šlo za električne antene), ki je trajalo nekako od leta 1960 do 1964. Cilj akcij je bila povzročitev materialne škode in atentatorji so vedno skrbno pazili, da ne bi povzročili človeških žrtev. Italijanska vojska je poslala na Južno Tirolsko na tisoče vojakov stražit razne objekte, odredila je policijsko uro, mnogo ljudi – tudi nedolžnih – je dalj časa priprla. Poleg te vojaške reakcije je skušala po politični poti pritiskati na Avstrijo, da ne bi nudila zatočišča atentatorjem. To ji je tudi uspelo, saj je Avstrija vedno manj podpirala južnotirolske aktiviste. Istočasno so se italijanske tajne službe vrinile v Klotzovo organizacijo in ravno preko ovaduhov so izvedli akcijo, s katero so skušali prijeti Klotza med njegovim zadnjim prihodom v domovino leta 1964. To poglavje je v knjigi izredno privlačno in napeto. Do podrobnosti opisuje, kako je Klotz s tovarišem Amplatzom tajno prišel v dolino Passeier, da bi izpeljal atentat, in kako ga je policija pričakovala in zasledovala. Do atentata ni prišlo, vseeno pa je Klotzu uspelo zbežati celi vojski zasledovalcev (sodelovalo je kakih tri tisoč vojakov, ki so razpolagali tudi s helikopterji in oklepnimi vozili); ranjen in bos se je preko 40 ur skrival in premikal po gorah in naposled je vendarle dospel v Avstrijo, kjer pa ni našel zatočišča, ker so ga Avstrijci takoj prijeli in aretirali. Med akcijo je padel njegov prijatelj Luis Amplatz.
V knjigi spoznamo, da je bilo med Južnimi Tirolci mnogo ovaduhov, ki so se prodali za pregovornih 30 srebrnikov, česar morda ne bi pričakovali, saj si predstavljamo vse Nemce kot načelne in zveste. V resnici pa ni bilo tako. Spoznali smo tudi, da se uradno vodstvo južnih Tirolcev (stranka SVP) ni strinjalo s Klotzem in njegovo strategijo, vedno ga je zaviralo, čeprav je navsezadnje tudi SVP – kot sicer vsi Južni Tirolci – imela veliko koristi od končnega rezultata, od tako imenovanega paketa, ki so ga dosegli tudi s pomočjo nasilja.
Mitja Terčon

Južni Tirolci in njihovi boji za manjšinske pravice

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme