Bili so žalostni časi, a mi smo bili polni upanja

DSI / Predstavitev knjige izbranih spisov dr. Teofila Simčiča

V ponedeljek, 9. januarja 2023, je bilo v Peterlinovi dvorani v Trstu prvo ponedeljkovo srečanje Društva slovenskih izobražencev v novem letu. Predstavili so knjigo izbranih spisov dr. Teofila Simčiča Bili so žalostni časi, a mi smo bili polni upanja, ki je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi. Gost večera je bil prof. Tomaž Simčič, Teofilov sin, ki je zbral gradivo za knjigo, jo uredil in prispeval vanjo svoj zapis. Z njim se je na večeru pogovarjal časnikar Ivo Jevnikar, ki je med drugim v knjigi napisal uvodno besedo.

Prisotne sta pozdravila predsednik DSI Sergij Pahor in Marko Tavčar v imenu Goriške Mohorjeve družbe. Knjiga je izšla v zbirki Naše korenine, ki iz leta v leto ponuja bralcem utrinek iz naše polpretekle zgodovine in predstavlja osebnosti, ki so našo zgodovino oblikovale, je povedal Marko Tavčar. Naslov knjige je zelo pomenljiv, kajti napoveduje eno tistih kreposti, ki odražajo naše gledanje na svet, je še dodal.

Knjiga, ki se začenja z obdobjem Slovencev na Primorskem pod fašizmom in nam predstavlja duha časa in čustva ljudi, je sestavljena iz treh delov, je povedal Jevnikar. Prvi del sestavlja avtobiografija Teofila Simčiča, ki jo je sicer sam spisal proti koncu 70. let prejšnjega stoletja. Avtor pripoveduje o svojem rojstvu, otroških letih, najstništvu, vse do konca vojne ter o odvetništvu. “V teh spominih, ki so pisani sintetično, Teofil Simčič piše stvarno in odvetniško”, je poudaril Jevnikar. V prvem delu namenja veliko pozornosti Slovencem na Primorskem pod fašizmom, objavljeni  so tudi nekateri spomini na Lojzeta Bratuža. Drugi del obsega kasnejši čas Teofilovega življenja, in sicer povojno politično obdobje, ko je bil že v Trstu in se je pridružil političnemu gibanju katoličanov. Iz vseh povojnih skupin, ki so zagovarjale samostojno nastopanje v politiki, je leta 1962 nastala Slovenska skupnost. Pozneje je zanjo tudi kandidiral in bil izvoljen v tržaški občinski svet. V SSk je ostal vse do poznih let, vedno je sodeloval in bil pripravljen prevzeti odgovornost, vendar ni silil v ospredje, je še povedal Jevnikar. Tretji in zadnji del knjige ima naslov Moj oče; v njem je prispevek prof. Tomaža Simčiča. Na podlagi lastnega znanja in pričevanj drugih protagonistov iz tiste dobe Tomaž Simčič iskreno in stvarno analizira očetovo delo ter obuja svoje spomine. Simčič je na večeru sicer tudi priznal, da je očetovo avtobiografijo malce dopolnil in dodal nekatere anekdote. Skušal je obnoviti spomine na očeta in s prebiranjem njegovih beležk je istočasno odkril človeka, ki ga sam ni nikoli poznal. Odkril je, da se je oče rad družil s prijatelji in bil duhovita in prijetna oseba. Teofil Simčič je bil nedvomno zaveden Slovenec, po miselnosti pa tudi konservativec. Zanimivosti je v knjigi res veliko, od obdobja begunstva v Lombardiji do vrnitve v Gorico, o delovanju v krogu Janka Kralja ter predavanjih o fašizmu itd.

Na večeru je beseda tekla tudi o osebnih spominih prof. Tomaža Simčiča ter o prijetnih in zabavnih anekdotah, ki prav gotovo vzbujajo zanimanje v bralcu.