Bil je prijatelj mladine in velik ekumenist

Nekdanji župnik v Boljuncu, g. Lojze Zupančič, odslej počiva na pokopališču brežanske vasice, ki jo je nadvse ljubil. Ko je pred dvajsetimi leti umrl, so ga pokopali na Božjem polju pri Sv. Ani, kjer je odtlej počival s svojimi sobrati. Boljunčani pa so vedeli, da to ni pravi kraj njegovega trajnega počitka. Zato so se nekateri vaščani prisrčno odločili, da bodo sprožili potreben birokratski postopek in priredili nabirko, da bi posmrtne ostanke g. Zupančiča prenesli na boljunško pokopališče.
To se je končno zgodilo v soboto, 17. maja, ko je po maši zadušnici, ki jo je daroval sedanji dušni pastir v Boljuncu g. Jože Špeh v farni cerkvi sv. Janeza Krstnika, dolg sprevod prijateljev in nekdanjih župljanov g. Zupančiča pospremil k njegovemu poslednjemu grobu. Skrinjico s posmrtnimi ostanki je nosil predstavnik Slovenske zamejske skavtske organizacije, kar ni bilo naključje. G. Zupančič je bil namreč ustanovitelj slovenskega skavtizma v zamejstvu. Zametke tega gibanja je skoval ravno v Boljuncu.
Tudi o tem je spregovorila domačinka, gospa Marija Žerjal, ki je v svojem nagovoru poudarila, da je g. Zupančič, rojen leta 1927 pri Sv. Ivanu, takoj po svojem prihodu v Boljunec leta 1955 začel zbirati mladino okoli sebe v pristnem Slomškovem duhu. “V začetku smo se mladi zbirali na podstrešju 'farovža', nekaj let kasneje pa je Zupančič odkupil leseno hišo, ki smo jo poimenovali baraka. Tam se je začelo pravo kulturno delovanje, ki je zaobjemalo sestanke za skavte in strežnike, razne tečaje, šport, igre in sobotne filmske večere”, se je spominjala Žerjalova in poudarila pomoč, ki jo je pokojni vsestransko nudil vsem vaščanom, “ne glede na njihovo versko in politično pripadnost”. Omenila je njegov doprinos k skavtskemu gibanju, ko je v prvih 50. letih k sebi privabil mnoge intelektualce, profesorje, pedagoge svoje kolege – mlade duhovnike, ki so delovali v duhu skavtizma in še posebno v duhu narodne pripadnosti. “V Boljuncu je Zupančič ustanovil sedmo skavtsko četo, ki, glej naključje, je bila najštevilčnejša na Tržaškem. Skratka: ne pretiravam, če ga uvrstim med naše slovenske oziroma zamejske velike pedagoge in prijatelje mladine, saj je svoje življenje, poleg oltarju, posvetil prav bogatenju človeških in verskih vrednot povojne mladine”, je še povedala gospa Žerjal pred pogrebno slovesnostjo na pokopališču, na kateri sta sodelovala tudi MoPZ Fantje pod latnikom in MoPZ Upokojencev iz Brega: združeni zasedbi sta nastopili pod vodstvom Manuela Purgerja.
Zelo ganljivo pa je izzvenela Pesem slovesa, ki so jo pod cipresami skavti različnih generacij posvetili spominu g. Zupančiča: v verižnem stisku rok starejših in mlajših članov SZSO se je simbolno pokazalo, kako se je dediščina tržaškega skavtizma v vseh teh desetletjih ohranila in se prenašala iz roda v rod. Najbrž zato, ker je g. Zupančič znal temeljito usposabljati bodoče voditelje, kot je med mašo zadušnico dejal Franc Mozetič.
Nekdanji skavtski voditelj je podčrtal, da je pokojni duhovnik z ustanovitvijo skavtov premagal ozko vrtičkarstvo, ki je žal še danes prisotno. G. Zupančič, ki je poudarjal pomen skupnega dela, je vedel, da prevzemanje odgovornosti omogoča mladim odraščanje v polno osebnost: tega se danes vsi premalo zavedajo. Govornik se je kot izraz osebne in skupinske rasti spomnil udeležbe slovenskih skavtov na svetovnem evharističnem kongresu v Münchnu leta 1960, zlasti pa sodelovanja na svetovnem Jamboreeju na maratonskem polju v Grčiji. Grenak poudarek pa je Franc Mozetič dal na premajhno podporo, ki jo SZSO namenjajo danes naši dušni pastirji.
Da žal primanjkujejo duhovniki in mladi skavtski voditelji, je opozoril škofov vikar za Slovence, g. Tone Bedenčič, ki je ob msgr. Francu Vončini spremljal somaševanje. G. Bedenčič je poudaril, da je sam na strani SZSO že štirideset let in ves ta čas je pričakoval, da bo kak mlajši duhovnik začel skrbeti za skavte. “Nekoč je bilo lažje biti skavt in skavtski voditelj kot danes”, je dejal g. Bedenčič, za katerega so vsekakor skavti živo jedro naših krščanskih skupnosti.
G. Zupančič je v Boljuncu župnikoval enajst let. Premeščen je bil nato na Vejno, kasneje v Barkovlje in Grljan. Nekdanji tržaški škof Bellomi ga je zaradi njegove dialoške sposobnosti imenoval za kanclerja (vodjo škofijskih uradov). Svoje dušnopastirsko delo je delil bodisi med Slovenci bodisi med Italijani, zlasti pa se ga kot cerkvenega moža spominjamo kot izjemnega zagovornika ekumenizma: Boris Mihelič, eden izmed osrednjih pobudnikov ‘vrnitve’ g. Zupančiča v Boljunec, nam je povedal, da je na njegovem pogrebu pred dvajsetimi leti spregovoril tudi predstavnik evangeličanske skupnosti, danes pokojni Claudio H. Martelli.
G. Zupančič je, skratka, dobro vedel, da človek ni otok sredi oceana: človek potrebuje bližnjega, da ob njem zori. “Vselej je zasledoval relacijo JAZ-TI, kjer je TI subjekt, ne pa goli objekt”, je analitično razmišljal g. Špeh med sveto mašo. Spomnil je še, da je bil pokojni duhovnik deležen tudi nehvaležnosti, radostnih trenutkov pa je bilo v njegovem življenju vsekakor veliko več kot žalostnih.
Bil je človek, ki je črpal moč iz evharistije in molitve: izžareval jo je v skupnosti, ki ga je končno spet pridobila medse.
IG

BOLJUNEC / G. Zupančič odslej počiva na domačem pokopališču

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme