Bil je premočrtna osebnost v športu in življenju
Življenju in delu prof. Bojana Pavletiča je posvečena knjiga, ki jo je pravkar izdala založba Mladika. Prof. Pavletiča je zaradi njegove več desetletne vloge kot profesorja telesne vzgoje poznalo kar nekaj generacij pripadnikov manjšinske skupnosti; zaradi njegovega vsestranskega dela na organizacijskem, časnikarskem, publicističnem, kulturnem in še kakem drugem področju pa bi nemara lahko zatrdili, da najbrž ni pripadnika slovenske narodne skupnosti v Italiji, ki bi mu bilo ime prof. Pavletiča neznano.
Dejansko je resor športne dejavnosti, ki predstavlja znatni delež manjšinskega miljeja v Italiji, rastel prav ob prizadevanjih prof. Pavletiča, ki ga je ozaveščal, opredmetil in utemeljeval. O tem nazorno priča Mladikina publikacija, ki jo je uredil prijatelj in sodelavec prof. Pavletiča Mario Šušteršič. Razdeljena je na tri dele. V prvem se prispevki osredotočajo zlasti na zgodovinski prikaz okolja, v katerem je Bojan Pavletič živel in deloval. Zanimiv je zlasti zapis Tomaža Pavlina, ki usodo primorskih emigrantov v Slovenijo in Jugoslavijo v dvajsetih letih prejšnjega stoletja uokvirja v širše športno dogajanje v naši tedanji matični domovini, kjer se je ‘sokolski zanos’ naših primorskih ljudi ugnezdil v Športnem klubu Primorje. Val emigracije pred fašizmom je zajel tudi družino Pavletičev in mladega Bojana, ki so se po drugi svetovni vojni končno vrnili v Trst: zalivsko mesto pa se Bojanu nikakor ni kazalo kot prijateljsko okolje, vsaj sprva ne. O tem obdobju piše Aldo Rupel v svojem razdelku, kateremu sledi zapis Maria Šušteršiča o vlogi, ki jo je Bojan Pavletič imel pri ponovnem organiziranju slovenskega športa po drugi svetovni: v svojem vulkanskem zanosu je Pavletič začel množiti svoja prizadevanja. V njegovi režiji je tako novembra l. 1958 potekal 1. slovenski športni dan: bil je to “začetek gibanja, ki ga lahko označimo za začetek razvoja vsega kasnejšega zamejskega športa. Bojan Pavletič je nato vodil skupino športnih zanesenjakov do ustanovitve Športnega združenja Bor junija 1959. ŠZ Bor je bilo prvo slovensko športno društvo zunaj meja matične domovine, nastalo je zato, da kot slovensko društvo uspeva tudi in predvsem v mestu, kjer živijo tudi Slovenci. Športna ponudba ustanove je v času zadovoljila vsem starostnim oziroma generacijskim stopnjam, tako da je geslo ‘pri Boru od rojstva do smrti’ postalo še kako primerno. Na več mestih je v knjigi omenjena še ena Pavletičeva ‘stvaritev’, in sicer Spominski tek dvajsetletnice osvoboditve 1965 (STEDO), ki je predvideval štafeto od Belopeških jezer do Bazovice. O tej pobudi obširno piše zgodovinar Milan Pahor, objavljeni sta tudi pozdravni misli, s katerima sta STEDO pozdravila pisatelja Boris Pahor in Alojz Rebula. Inovatorska žilica prof. Pavletiča je leta 1965 skovala tudi slavno Športno šolo Trst, da bi osnovnošolski otroci vadili telovadbo, Zimske športne igre in Koordinacijski odbor za šport in rekreacijo1967 ter Avtomobilsko ocenljevalno vožnjo (v sodelovanju s predhodnikom SDGZ). Posebno poglavje – za domet, ki ga ima še danes – ima ustanovitev leta 1970 Združenja slovenskih športnih društev v Italiji, kateremu je Pavletič predsedoval tri leta. Odstopil je zaradi nerazumevanja s skorajda celoto članov odbora in nekaterimi društvi, ki so organizacijo obravnavali predvsem s politično-strankarskega vidika: Pavletič je namreč razmišljal kot športnik in ne kot politik… Omeniti velja tudi ustanovitev leta 1973 Dijaškega obmejnega srečanja Primorske, katerega cilj je bilo športno združevanje med šolami na tej in oni strani meje. V Borovem športnem centru je leta 1978 stekla Osnovnošolska olimpijada, leto zatem pa pobratenje z ljubljanskim Športnim društvom Slovan. Drugi del knjige je namenjen pričevanjem Pavletičevih prijateljev, somišljenikov, sodelavcev. Resnici na ljubo je urednik zapis prof. Alojza Rebule uvrstil že v uvod knjige, v dotičnem razdelku pa se oglašajo g. Dušan Jakomin, Saša Rudof, ki govori o Pavletičevem doprinosu k razvoju zamejskega športa, Lojze Abram, ki obravnava Pavletičevo planinsko dejavnost, Ivan Križnar, kolega prof. Miloš Tul in Franko Drasič, pedagoški svetovalec za slovenske šole Silvo Fatur, Gorazd Vesel, Ivan Peterlin, sedanji predsednik ZSŠDI, in nekdanja časnikarja Primorskega dnevnika Dušan Kalc in Branko Lakovič.
Drugi del knjige sklene zapis Lelje Rehar Sancin, ki dejansko uvaja tretji razdelek. Reharjeva namreč obravnava premočrten odnos, ki ga je prof. Pavletič imel do slovenskega jezika. Tega je koval v najrazličnejše publicistične namene, bodisi za pisanje časopisnih člankov in radijskih oddaj, zlasti pa za pisanje knjig. Aldo Rupel ponuja bralcu temeljit pregled Pavletičeve bibliografije, ki obsega bodisi športno-zgodovinska dela bodisi leposlovna (s svojo avtobiografijo Devet velikih jokov je Pavletič leta 2007 prejel nagrado Vstajenje): knjigo dopolnjujejo tudi izbrane kolumne, ki jih je prof. Pavletič prispeval Primorskemu dnevniku, izbrane novoletne ilustracije, ki jih je prav tako objavljal v tem dnevniku, ter izbor pesmi, ki dodatno potrjujejo tankočutno osebnost Bojana Pavletiča, ki se je rodil leta 1928 v Trstu in tu umrl leta 2009.
IG
