Bil je avtoriteta za vse tržaške slovenske katoličane

Piše: P.in

DSI Ponedeljkovo predavanje ob 50-letnici smrti Jakoba Ukmarja

V ponedeljek, 15. novembra 2021, je Društvo slovenskih izobražencev priredilo nadvse zanimivo predavanje o svetniškem kandidatu iz slovenskega zamejstva, msgr. Jakobu Ukmarju. Tokrat je srečanje potekalo po spletu, saj – kot je uvodoma povedal predsednik Društva slovenskih izobražencev, Sergij Pahor – nam protikovidni ukrepi omejujejo možnost združevanja, poleg tega pa v Peterlinovi dvorani še vedno potekajo prenovitvena dela.

Predavanju z naslovom 50 let od smrti dr. Jakoba Ukmarja je prisluhnilo lepo število poslušalcev. Kljub temu da je 2. novembra minilo že pol stoletja od njegove smrti, je izredna in enkratna osebnost msgr. Jakoba Ukmarja ostala v zavesti in srcih vseh zamejskih Slovencev.

Gost srečanja, ki je potekalo v sodelovanju s Socialnim tednom iz Ljubljane, je bil prof. Tomaž Simčič, najboljši poznavalec življenjske poti, dela in razprav dr. Jakoba Ukmarja. Zanj se je začel zanimati, ko mu je škedenjski župnik Dušan Jakomin, ki je hranil Ukmarjevo zapuščino, ponudil, da se vanjo poglobi in izdela o njem diplomsko nalogo. Ko se je res lotil dela, so ga takoj očarale izredne značilnosti, ki izhajajo iz globoke vere in svetniške drže duhovnika in intelektualca; zato se tudi pozneje nikoli ni oddaljil od zanimanj zanj in raziskavam dodajal manj znane podrobnosti, dokumente in pričevanja.

Uokvirjenost v socialni teden je predavatelju dala priložnost, da se je osredotočil na socialni nauk, ki veje iz Ukmarjevih zapisov – ti pa so Simčiča pripeljali do vzporejanja z aktualnimi vsebinami socialnega nauka papeža Frančiška, ki se še posebej kažejo v encikliki Vsi bratje. Očitno je, da “kdor išče v smer pristnega evangeljskega sporočila, pride – v popolnoma drugem zgodovinskem času in prostoru – do podobnih ugotovitev”, “do ljubezni do bližnjega, ki izhaja iz evangelija”, je povedal predavatelj.

V svojem nazornem, lepo razčlenjenem predavanju se je poglobil v osem pomenljivih prelomnih trenutkov Ukmarjevega duhovno bogatega življenja. Z velikim smislom za svoje poslušalce-gledalce je poskrbel, da so besede spremljale tudi prosojnice, s katerimi je Simčič tudi vizualno poudaril glavne citate dr. Ukmarja in papeža Frančiška.

Prvo sozvočje je našel v Ukmarjevem dnevniškem zapisu, ko ga je škof kot mladega 28-letnega duhovnika poslal v vas Ricmanje, kjer je potekal upor župljanov proti tržaški škofiji (hoteli so imeti samostojno župnijo, ločeno od dolinske).

Odgovor Ukmarja na popolnoma krivično maltretiranje (odklanjanje njegove vloge, pljuvanje, kamenjanje itd.), ki ga je od faranov v Ricmanjih moral prenašati tri leta, lahko beremo v njegovem dnevniku, kjer je zapisan njegov odgovor ob obisku predstavnikov vasi. Ukmar pravi, da bo zanje molil, ker “da jih ima zelo rad”. Ta odgovor na sovraštvo faranov spominja na besede Frančiškove okrožnice Vsi bratje, kjer pravi, da tisti, ki odpuščajo, “ne pozabljajo, temveč se odpovedujejo temu, da bi jim gospodovala uničujoča sila. Prebijejo začaran krog in ustavijo njeno napredovanje …”.

Drugi primer ujemanja s papežem Frančiškom je dogodek, ko je v času Avstro-Ogrske Ukmar poučeval kot katehet na nemški državni gimnaziji v Trstu (Trg Hortis). Takrat se je zgodilo, da je bil obtožen cesarju sovražne propagande. Za dolgih pet tednov so ga zaprli v zapor na ljubljanskem gradu. Šlo je za stavek, v katerem je Ukmar, ki je bil sicer legitimist in pokoren cesarjevi oblasti, okrcal sklicevanje na Boga na transparentih, ki so vabili v vojsko.

S svojim jasnim odklonilnim odnosom do netransparentnega odnosa med posvetno močjo in Cerkvijo že v času Avstro-Ogrske (ali tudi med sklepanjem Rapalske pogodbe) je bil svetniški kandidat Ukmar predhodnik jasnih besed papeža Frančiška. Ta v nagovoru srednjeameriškim škofom pravi, naj “Cerkev ne sloni na mogočnežih in na politiki”, ampak naj se naslanja le na roke Križanega, ki so “njena prava moč”.

Dušni pastir Jakob Ukmar je kasneje deloval v tržaškem predmestju, v Škednju. Bil pa je avtoriteta za vse tržaške slovenske katoličane. Zelo pomenjljiv in pogumen je bil njegov govor (ki je sicer nastal v italijanskem jeziku, saj je želel, da ga slišijo tudi italijanski verniki), v katerem je z izredno prepričljivostjo utemeljil pravico manjšine, da govori v svojem jeziku, ne le v bogoslužju, ampak tudi v vseh življenjskih situacijah. Upal si ga je prebrati s prižnice leta 1931, v času največjega raznarodovalnega divjanja fašističnih oblasti do slovenske manjšine.

V encikliki Vsi bratje tudi papež Frančišek govori o pravicah vseh narodov, da se izražajo v svojem jeziku:  “rešitev ni v odprtosti, ki se odpoveduje lastnemu zakladu …”.

Zanimivo je tudi, kakšen je bil Ukmarjev odnos do pokorščine škofu. Potem ko so fašistične oblasti odstranile Slovencem naklonjenega škofa Fogarja, je to službo prevzel škof Santin, ki je sicer v Ukmarja zaupal.

V odnosih z njim se je Ukmar držal svoje vesti. Kot primer je Simčič navedel izgrede, do katerih je prišlo v Škednju leta 1946. Tam so namreč na zvonik izobesli jugoslovansko zastavo, temu pa so sledili brutalen nastop policije in množične manifestacije. Ker je v Primorskem dnevniku potekala huda kampanja proti škofu Santinu, je ta poslal pismo, ki naj bi ga prebrali vsi duhovniki pri maši. Ukmar pa tokrat ni ubogal. V njegovem odgovoru na škofovo opozorilo lahko beremo obrazložitev njegove izbire: ta je izhajala iz lucidne analize stanja duha med Slovenci. Ob koncu pisma pa vsekakor ni izključil možnosti, da škofa uboga, če bo ta od njega to izrecno zahteval (kar se pa ni zgodilo).

Zanimiva je asociacija z besedami papeža Frančiška v pismu duhovnikom v Caserti (2014), v katerem pravi, kako pomemben je odnos s škofom in sobrati, brez katerega ni pravega duhovnega življenja. Obenem pa pravi, da “se ni lahko vedno strinjati s škofom …” in svetuje, naj se v tem primeru razpravlja, tudi na glas.

Naslednje leto je v Lanišču v Istri prišlo do znanega tragičnega dogodka, ko so nahujskani komunistični aktivisti na dan birme napadli vernike in njihove duhovnike ter skušali ubiti Jakoba Ukmarja (v Lanišču je zastopal škofa Santina, ki se sam birme ni udeležil). Jakoba Ukmarja so napadli, ga hudo ranili in ga, misleč, da je mrtev, pustili v krvi na tleh – kjer je več kot 20 ur ležal nezavesten. Mladega hrvaškega duhovnika Mira Bulešića so ubili, duhovnika Štefana Ceka pa so domačini skrili v klet pod stopnicami in mu s tem rešili življenje; moral pa je popolnoma nedolžen odsedeti 6 let zapora. Simčič je povedal, da je bil Jakob Ukmar, kljub omenjenim grozljivim dogodkom, zmožen odpustiti storilcem.

Ko mu je sobrat po osmih letih očital, da je predaval skupini mladih, ki naj bi pripadali idejnemu krogu zgoraj omenjenih ubijalcev, je Jakob Ukmar v pismu odgovoril, da “vsak dan moli za storilce”. Sam nosi na sebi rane. Hoče pa vsem posredovati pristen krščanski nauk. V okrožnici Vsi bratje piše papež o odpuščanju: “odpuščanje ne vsebuje pozabe”…. “neprisiljeno in iskreno odpuščanje je veličina, ki odseva neizmernost božjega odpuščanja”.

V sklepnem delu predavanja je Simčič povedal, da občuduje Jakoba Ukmarja kot izredno osebnost, kot intelektualca in pisatelja mnogih knjig, globoko vernega človeka, ki je znal ohraniti notranjo svobodo, kljub zvestobi svojim izbiram. Znal je ostati izven konvencionalnosti in se ni bal postavljati si vprašanj, kot npr.: “Samo gorje večnega pekla naj ne bi minilo nikdar?” To pa spet  lahko vzporejamo z besedami papeža Frančiška iz Angelovega češčenja: “ Ne pozabite, da če Ga ponižno prosimo odpuščanja, Bog odpušča vedno, vedno”.

Jakoba Ukmarja so leta 2002 upravičeno predlagali za svetnika; proces se je preselil v Rim, v zadnjem času pa se je žal zataknil.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme