Bežni utrinki begajočih misli

Piše: Iva Koršič

Ko otožnost lega na srce …

Skoraj neopazno je šel letos mimo nas praznik sv. Andreja apostola. Celo v Štandrežu, kjer so mu kot priljubljenemu farnemu zavetniku navadno namenjali celo vrsto raznolikih verskih in kulturnih prireditev, je bila letos le slovesna sv. maša, seveda, ob upoštevanju zdravstvenih predpisov. Vse je zamrlo zaradi epidemije koronavirusa, ki nas še zmeraj trdno drži v svojih strah vzbujajočih krempljih in zaradi katerega so strogo prepovedani druženje in vsakršne kulturne prireditve: covid-19 je vse požrl v svojem nenasitnem goltancu. Šele zdaj, ko smo primorani nositi zaščitne maske in se držati varnostne razdalje (in smo Bogu hvaležni, da smo še zdravi!), se zavedamo, kako smo bili včasih svobodni. Ko smo se po mili volji lahko družili in se poveselili v družbi sorodnikov, prijateljev in znancev. Kakšno lepo vzdušje se je ustvarjalo ob koncu kulturnih dogodkov, ko smo lahko ob kozarčku žlahtne domače kapljice pokramljali z znanci in si marsikaj povedali in zaupali, pa tudi izrekli svoje mnenje na račun ogledane predstave, odprtja razstave, predavanja …

Tako drobno veselje je oplajalo dušo, tudi ko smo se prepustili valu množice obiskovalcev, ki so prihajali od vsepovsod, da bi si ob znamenitem goriškem sejmu sv. Andreja, katerega korenine segajo daleč nazaj v zgodovino obsoškega mesta, ogledovali stojnice, razporejene po glavnih goriških mestnih ulicah in trgih, na katerih so kramarji ponujali svoje raznoliko blago. Ob tem pohajkovanju med glasnimi prodajalci se je človeku misel usmerila drugam od vsakdanjih skrbi. Utopila se je v pisanosti barv in lučk, v veselju otrok, ki so se v avtomobilčkih barčicah, vlakcih, na konjičkih … vozili v čarobni domišljijski svet, pa tudi v razigranosti najstnikov, ki so drzno stopali na njim namenjene vrtiljake, na katerih se je ob vrtoglavih mehanizmih, ki so jemali sapo,  slišalo njihovo vreščanje … Do Livade, na severnejšem delu Gorice, so prihajali šum, zvoki, glasba, predvsem pa vonjave, ki so se širile še zlasti iz velikih posod, v katerih so se neprestano cvrle “frittelle”, tipična slaščica, ki tekne pri potepanju po mestu v mrzlih decembrskih dneh … Kakor se prileže v vrvežu brezskrbnih ljudi tudi kuhano vino, “brule”, ki poživi telo, pa tudi srce.

Sejem, na katerem smo se včasih za manj kot sto lir vozili na legendarnem “sputniku”, ki se nam je zdel grozno visok in se nam je ob njegovem dviganju v zrak zdelo, da bomo z njim poleteli v višave, je navadno trajal do 8. decembra, do praznika Brezmadežne. Do letošnjega leta je to bil dan sreče za vse naše male pevce. Na velikem odru Kulturnega centra Lojze Bratuž, še prej Katoliškega doma, so pred prepolno dvorano in pod vodstvom prizadevnih in skrbnih pevovodkinj – pevovodij je vsako leto manj!- pokazali, kaj vse so se naučili med tedenskimi vajami. Bili so ponosni na svoje izvajanje in zadovoljni, ker je ploskanje, ki jim ga je radodarno poklanjalo navdušeno občinstvo, pomenilo, da je bil nastop uspešen.

Vse to in še marsikaj nam je privoščljivo odtegnila epidemija koronavirusa, ki je tako močno prizadela ves svet in nam v hipu spremenila vsakodnevni tok življenja in zakoreninjene navade ter seveda, žal, sejala in še seje smrt.

Kako bo, ko nas bo končno – če nas sploh bo kdaj – zapustil ta peklenski virus? Bomo znali ceniti to, kar smo imeli v “normalnih” časih, tudi zelo drobne okruške vsakdanjega zadovoljstva, ali bomo popolnoma otopeli?

Preberi tudi

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme