Beseda

Menda se je začelo v osnovni šoli. To, da smo se učili na pamet Prešernovih pesmi in da smo potem nastopali na krajših prireditvah, ki smo jih tedaj, minilo je namreč petdeset let, imenovali Prešernove proslave. Pojem “dan kulture” je nastal veliko pozneje, ko sem bila že odrasla in je tudi moje razumevanje tega našega največjega in menda najlepšega slovenskega praznika postalo bolj celostno, bolj popolno.
Slovenci smo menda edini narod na svetu, ki imamo dela prost dan, posvečen kulturi. In praznujemo ga čisto vsi. Na podeželju, v mestih, na šolah in v domovih za upokojence, doma in v tujini. To je nekaj lepega. Krasno je pravzaprav. Menda nekaj najlepšega, kar imamo. In na to naše praznovanje kulture sem že od mladih nog ponosna. Od tedaj namreč, ko sem nosila tista nerodna krilca, ki mi jih je šivala mama, in sem si obuvala črne, lakaste čevlje posebej za to priložnost. In sem stala na šolskem hodniku in ponosno deklamirala pesem o Vrbi, o domači vasi, ki je jaz nisem poznala, ker nisem sploh vedela, na katerem koncu Trsta sem bila rojena. Morda mi je bila prav zato poezija o Vrbi pisana na kožo in sem v tistih poznejših najstniških večerih, ko sem bila žalostna in nemirna, prebirala še tisto lepo Prešernovo pesem Kam?
Dan kulture praznujem še danes, ko se mož, ki je sicer Italijan, iz leta v leto čudi, kako posebni smo mi Slovenci, da namenjamo dan kulturi, in kako je to pravzaprav lepo. Edinstveno, pravzaprav. Vsakič, ko to poslušam in gledam ljudi, ki se v februarju zbirajo po dvoranah in pred odri, s ponosom pomislim, da sem pravzaprav srečna, da sem Slovenka. Pripadam narodu, za katerega je kultura vredna prazničnega dne.
O tem, kaj je kultura, v teh dneh veliko razmišljamo. Prijatelj in beneški kulturni delavec je dejal, da zaobjema kultura vse načine izražanja. Besedo, sliko, glasbo. Vsak najde svojo pot do izpovedi.
Res je načinov izražanja veliko. Izražanja … Ampak izražanje česa? Kaj je vendar to, kar dajemo na papir, kar zlivamo v note, kar se spaja z barvami.
Lepota. Ko ustvarjamo, rojevamo lepoto. Vem, da je kultura največkrat iskanje lepote. Izražanje lepote, ki prekipeva v nas. Ki je je preveč, da bi jo zadržali zase. A lepota je subjektivna. Vsak izmed nas jo pojmuje drugače. Vedno. Ali skoraj vedno. Kultura je pravzaprav iskanje širše, popolnejše, univerzalne lepote. In večne lepote. Kajti kultura je večna.
Svoboda. Kultura je poveličevanje svobode. Kultura ne mara vezi, ne mara spon, ne mara pravil. Kolikokrat v zgodovini se je skušala politika polastiti kulture. Ji nadeti barve svoje zastave, jo ukleniti v besede suženjstva. A kultura se je vsakič postavila po robu. Narasla je, kot narasejo reka, morje, množica. Uklenjena je postala močnejša. In s svojo lepoto je dajala moč množicam, da so lahko verjele v svobodo. Kultura je širok pojem, ki gre lahko mimo ozkih meja. In v lepoti združuje tiste, ki jih delijo razhajanja.
Kultura je svoboda, da lahko lepoto ustvarjamo, da gradimo, posredujemo. Kultura pomeni bistvo. Pomeni biti. Biti, obstajati, pa ni samoumevno. Morda je samoumevno za nas, ki sploh ne cenimo tega, da se lahko od rojstva pogovarjamo v jeziku, ki je jezik naše matere, očeta, naših starih staršev. In da potem lahko v tem jeziku pišemo, izražamo svoja čustva, ustvarjamo, se učimo, rasemo, postanemo odrasli subjekti. Vse to je samoumevno za nas, ki nam ta kultura, naša, slovenska kultura, včasih premalo pomeni, ker se nam zdi vse, kar je eksotično lepše, blagozveneče. Ker raje vlačimo po ustih tiste angleške shit, cool in ne vem še kaj kot pa lepe slovenske besede. Sosedova trava je vedno bolj zelena, pravijo Italijani. In tako je na vseh področjih. V prehrani denimo, kjer posegamo po čudežnih hranilih, ki niso nič drugačna od naših, a prihajajo iz Kitajske, Indije, z Indonezije, iz Južne Amerike in jih prodajajo za super hranila. A niso. Naša so enakovredna in celo boljša. Naša so. Pripadajo naši kulturi.
Tega, kar je naše, kar je samoumevno, se naveličamo. Predvsem, ko nam je dano, ko nam je dovoljeno. Ko se nam ni treba za to boriti. Ko ni treba, da se borimo za našo kulturo, za našo besedo, za naš jezik.
Odkar živim v Benečiji, vem, da ni povsod tako. Vem, da sem imela srečo, ko sem se rodila v Trstu, in to v letih, ko tam biti Slovenec ni bilo več tako težko. Tako nemogoče. Kajti v Benečiji je bilo v tistih letih biti Slovenec nemogoče. Danes pa je še vedno težko. Ne morem si kaj, da ne bi vzljubila teh ljudi, ki ti v svojem narečju spregovorijo šele, ko ti zaupajo, ko postaneš del njih. Slovenska beseda je tu dragocenost, dar, dragulj, za katerega se bojijo, da ga boš oskrunil. In ponovno ranil. Da tu lahko proslavljajo Prešerna, ni tako samoumevno, kot je pri nas. Ljudje so se morali za to boriti, prenašati trpljenje, zaničevanje, zatiranje. In strah je ostal. Tisti strah in tisti občutek manjvrednosti, ki se ga ne znebiš kar tako. A slovenska beseda, slovenska kultura sta preživeli. Ljudje ju nosijo v srcih, duši, podzavesti. In ju kot dragoceno dediščino predajajo mladim, ki so veliko bolj samozavestni, trdni, svobodni. Rodili so se v boljših, svetlejših časih.(…)

Cel zapis v tiskani izdaji

 

Piše: Suzi Pertot / Včasih je ne znamo ceniti ...

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme