Barvna percepcija iz onstranskega dojemanja vrednot

POGOVOR – Wilhelm Heiliger, vsestranski umetnik

Wilhelm Heiliger se je rodil v Ljutomeru, študij in delo pa sta ga popeljala v svet. Študiral je namreč slovanske jezike in književnosti, filozofijo ter grafiko v Ljubljani, Gradcu in Londonu. Delal je kot tuji dopisnik za WDR v Kölnu, leta 1974 pa se je preselil v ZDA, kjer je bil raziskovalec sovjetskih odnosov in prevajalec, že takrat pa se je posvečal tudi likovni umetnosti. Svoja dela je razstavljal po vsem svetu, na Kitajskem, v Indiji, ZDA, Mehiki ter po Evropi, večkrat tudi v Sloveniji. Najdemo jih v pomembnih zasebnih in javnih zbirkah. Hvaležna sem mu, da je privolil v pogovor.

Gospod Heiliger, znani ste kot vsestranski ustvarjalec, človek raznovrstnih talentov, veliko let pa se posvečate predvsem likovni umetnosti. Začniva kar pri njej, vaši dolgoletni življenjski sopotnici. Kdaj ste se prvič srečali z njo in kako se je ta ljubezenski odnos razvil?

Prvič sem se srečal z umetnostjo, ko sem živel v Ljubljani. Moja soproga je bila profesorica za likovno umetnost in od nje sem se veliko naučil. To je bilo v zgodnjih šestdesetih letih, torej moj prvi dotik z likovno umetnostjo sega kar precej let nazaj. Paralelno pa sem že ustvarjal na področju literature, filozofije, med letoma 1975 in 1980 pa sem se odločil, da se bom popolnoma posvetil likovni kreativnosti. Takrat sem se ukvarjal s fotografijo na podlagi arhitekture, barvno fotografijo, tudi v velikem formatu. Ni šlo samo za fotografijo na papirju, ampak sem tudi slikal na podlagi fotografije. Istočasno sem ustvarjal tudi slikarstvo v klasičnem smislu, risbe, grafike, skulpture. Prehod iz analogne fotografije na digitalno je bil enostaven. S kamero in računalnikom lahko vse prirejam, ne potrebujem več laboratorija.

Vseskozi se je moj pristop do umetnosti naravno razvijal, izhajal je iz moje filozofije: na prvem mestu je miselnost, to pa želim preoblikovati v vidno podobo. Umetnost prehaja iz enega obdobja v drugo: ko se naveličam ene smeri, zamenjam in izberem nekaj novega. Sem zelo “firbčen” človek in vedno iščem nove možnosti, dotike, vrednote. Gre za stalno raziskovanje, iskanje, kakor Hermann Hesse v knjigi Stepni volk (Der Steppenwolf), ki je celo življenje iskal samega sebe in določene vrednote.

Katere tehnike in materiale najraje uporabljate v svojih delih? Ali obstaja poseben razlog za to izbiro?

Pri svojem delu uporabljam medije, kot so kitajski papir, svila, pleksi steklo, filc, les, železo, mavec in akril na platnu. Materialu se ne prilagajam, iščem pa odporne, kvalitetne osnove, na katerih se barva ob delovanju sončne svetlobe ne spremeni, saj sem prepričan, da nima smisla ustvarjati fotografije in jih potem hraniti v predalih. Barva je tako konstantna, gre za skorajda trajno barvno lepoto, spreminja pa se percepcija lepote glede na uporabo barv. Rdeča in druge živahne, močne barve so agresivne barve, belina pa ima svoj čisto poseben čar in še dodatno polepša podobo kot tako. 

Vaše umetniško delovanje je kompleksno, opus raznolik in izrazno bogat, vaš slog pa je pogosto opisan kot konstruktivistični. Kako bi opisali razvoj svojega sloga skozi leta in ga sami opredelili z nekaj besedami?

Moj slog se spreminja, to je odvisno tudi od področja, na katerem ustvarjam. Konstruktivizem je umetniška zvrst, abstrakcija, neko potovanje skozi prostor, ampak če primerjam vse različne cikle svojega delovanja, je to integralni faktor, je povsod, v skulpturi, risbi, poslikani fotografiji.

Ste mogoče doživeli določen dogodek ali imeli kakšnega mentorja, ki je imel poseben vpliv na vaše umetniško ustvarjanje?

Umetnosti je veliko v svetu. Sam sem zelo radoveden, ogledujem si, kar se dogaja, razvija, stalno se učim. Ko pridem do neke točke dozorevanja, zaključim, grem spet na ničlo točko in začnem znova. Na moje umetniško ustvarjanje pa je, kot rečeno, vplivala tudi moja soproga, oz. dve nekdanji soprogi, obe profesorici umetnosti na akademiji in univerzi. Tudi tako sem se veliko naučil, vseskozi sem bil kot v šoli, 24 ur na dan. Ta dva odnosa sta imela zelo pozitiven vpliv name, saj sem imel s svojo soprogo stalno neko izmenjavo estetskih konceptov in vrednot.

Vplivnih elementov je bilo veliko in še danes raziskujem najnovejše struje v svetu, najdem tudi pozitivne, nove likovne oblike in se razveselim, ko vidim, da imajo tudi v Braziliji, Argentini, Južni Koreji ali mogoče kje drugje percepcijo umetnosti, ki je podobna moji.

V vaših stvaritvah zasledimo posebno ikonografijo. Gre za povsem izčiščene motive, ki nas nekako privabijo v meditativni svet, filozofijo zena. Zakaj vas vzhodnjaška filozofija tako privlači?

Privlači me, ker je to čista, preprosta pot do resnice. V preteklosti sem preučeval različne religije in zen filozofija je postala moj osnovni koncept mišljenja. Ko sem bil prvič na Japonskem, sem se takoj počutil doma. V njihovih templjih, v resnici povsod, je dostop do drugega človeka zelo preprost, brez ceremonij. Zen je totalna abstrakcija, metafizika, gre za iskanje določenih vrednot.

Ustvarili ste bogat cikel svitkov z akrilom na kitajski papir in svilo. Posamezni svitki so namenoma brez naslova in gledalca vabijo, naj v vaš svet vstopa prek interpretacije oblik in čistih barv.

Priznam, da sploh ni enostavno vživeti se v zen, v to miselno podobo, to preprostost pa sem skušal upodobiti v svojih umetniških delih s čisto obliko in meditativnimi barvami. Na površini preprosta podoba ima velik sporočilni potencial – vedno pravim: manj je več! Človek se mora pri tej umetnosti poglobiti, se ustaviti, si vzeti čas.

Ko sem nekoč svoja dela razstavljal v Berlinu, se mi je približala gospa in mi zaupala, da moje podobe izžarevajo notranji mir. To je bil moj namen, hotel sem posredovati svojo notranjo miselnost. Da mi je to uspelo, sem se moral poglobiti v barve, ne samo v estetiko. Estetika je le prva stopnja, tista, ki gledalca pritegne in ga pripelje bliže, do spoznavanja vrednot, ki sem jih nameraval posredovati. Stremim po lepoti in miru, ki dajeta življenju smisel.

Večkrat govorite o abstrakciji, metafiziki. Metafizika barve je tudi naslov vaše monografije …

Barvna percepcija izhaja iz onstranskega dojemanja življenjskih vrednot, zato Metafizika barve. V njej sta filozofija in totalna abstrakcija, na koncu pa tudi realizacija, ki je vidna. S knjigo sem nameraval zaključiti svoje delovne cikle, v njej je petnajst različni delavnih konceptov. Nastala je s finančno podporo GO! 2025, Mestne občine Nova Gorica in Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, izdal pa jo je Kulturni dom Nova Gorica. Gre za dvojezično, tehtno monografijo, v kateri so objavljena študijska besedila priznanih umetnostnih zgodovinarjev Braneta Koviča, dr. Andreja Medveda, dr. Jureta Mikuža in Pavle Jarc, ki je publikacijo tudi uredila. Za grafično podobo je poskrbel priznani likovni ustvarjalec Oto Rimele. Lahko rečem, da to delo lepo predstavlja mojo umetniško pot, moje ustvarjalne dosežke, obenem pa jasno izraža tudi moje vrednote in veselje do ustvarjanja.

Monografija bo tudi na knjižnem sejmu v Ljubljani, dobite pa jo lahko v knjigarni in kavarni Maks v Novi Gorici.

Trenutno živite v Sloveniji, vse življenje pa ste bili vpeti predvsem v mednarodni prostor. Kateri so bili ključni trenutki v vaši karieri, ki so vam omogočili mednarodno prepoznavnost?

Veliko mi je dala Mehika, ki je še danes moja najljubša dežela predvsem zaradi podnebja, svetlobe, barv, zaradi ljudi. Vsakič, ko sem prečkal mejo med Kalifornijo in Mehiko, sem takoj postal drugačen, bolj vesel. Počutil sem se tako dobro, da sem lahko dojemal lepoto, ki me je obdajala, jo preoblikoval in posredoval drugim. Mehika je zame paradiž, vsaj tako je bilo pred leti … Prvo pomembno razstavo pa sem imel na Holandskem, v nekem gradu. Nato se je moja pot razvijala v različne smeri, tudi do Mehike, Kalifornije, Nemčije. Domovine sploh nisem zanemarjal, saj sem se redno vsako leto vračal, najprej v Jugoslavijo, nato v Slovenijo. Večkrat sem razstavljal celo v Moderni galeriji, v Cankarjevem domu in v drugih prostorih po Sloveniji. Sedaj razstavljam v manjših krajih, ki so zelo lepi, intimni, kjer imam priložnost srečevati lepe ljudi. V teh primerih ne gre za svetovno pomembne dogodke, predominantna je človeška varianta.

Do vaše umetnosti je pripeljal neki miselni, čustveni proces. Vemo, da ste tudi prevajalec, pisatelj, študirali ste filozofijo in zelo dobro poznate delo Friedricha Nietzscheja. Na Standfordski univerzi ste delovali kot pisec in raziskovalec. Izdali ste številne knjige o politiki, literaturi, filozofiji in psihologiji, Kosovelove Integrale ste prevedli v nemščino in ameriško angleščino. Zaupali ste mi, da ste prevajali celo na Orient Expressu … Sprašujem se, kako lahko en sam človek toliko zanimivega ustvari na tako različnih področjih. Kaj je vaša skrivnost?

Včasih stvari delam vzporedno, včasih se izčrpam na enem področju in nato preskočim na novega, začnem znova, da sem še svež v mislih. Tako eno področje spodbuja delovanje na drugem. Razvoj ni v prazno in ni mi dolgčas, saj sem nekako prisiljen biti kreativen.

Pred leti sem veliko pisal in prevajal knjige. Pri Slovenski matici sem izdal prevod Friedricha Nietzscheja v slovenščino. Prepričal sem jih, da Nietzsche nima nobene zveze z nacističnimi zadevami, totalitarističnimi idejami, prvič pa sem se mu približal, ko sem bil star šele 16 let. Živel sem v Kölnu in v ljudski knjižnici vprašal za nasvet. Knjižničar mi je predlagal knjigo Volja do moči Friedricha Nietzscheja. Gre za enega izmed najtežjih nemških tekstov. Težko je bilo razumeti to filozofijo, knjiga pa me je povsem prevzela, noč in dan sem jo prebiral, nisem mogel nehati, nato pa sem prebral še druge njegove knjige. To mi je dalo temelje, na katerih sem gradil celotno življenje, čudovite filozofske vrednote, ki se ne spremenijo, postajajo pa še bolj intenzivne. Tudi Cankar mi je zelo pri srcu. Nostalgija v delih Ivana Cankarja je bil naslov moje doktorske disertacije. Osredotočil sem se na njegov občutek domotožja, saj sem tudi sam v Nemčiji trpel zaradi njega. V mladih letih so me namreč izruli iz Ljutomera, iz Slovenije, in vedno sem hrepenel priti nazaj, iskal dotik svojega jezika, okolja in v Cankarju sem našel podobno življenjsko trpljenje. Skozi svoja čustva in zavestno dojemanje sem razjasnjeval Cankarja. Ne pomnim pa, kdaj sem prvič prebral Kosovelove pesmi … Verjetno je bilo v Ljubljani, ko sem študiral Majakovskega, ki je bil konstruktivist. Ko sem Kosovela prvič prebral, me je kot fantastičen magnet pritegnil in ni me več spustil. Tedaj sem živel v Ljubljani in kar spontano sem začel prevajati Integrale v nemščino. Potreboval sem notranji mir, tako sem se s prevajanjem ukvarjal na poti v Gradec, med nočno vožnjo z Orient Expressom. Kosovelove pesmi sem v Kaliforniji prevedel tudi v ameriško angleščino. Knjigo, ki je izšla leta 1986, sem opremil s svojimi ilustracijami, platnica je bila iz pleksi stekla.

Poznate veliko jezikov. Poleg slovenščine gotovo tudi italijanščino, angleščino, nemščino. Morda tudi ruščino … V katerih se počutite najbolj doma?

To pa je res težko vprašanje … Včasih mislim vzporedno v treh jezikih in večkrat ne najdem hitro prave besede. Vsaj tri, štiri jezike redno uporabljam glede na svoje trenutno intelektualno delovanje oz. argument, v katerega se poglabljam. Nemščina je zame zelo bogat, tehten, globok, filozofski jezik, tako da je večkrat prevalentna, čustveno pa sem najbolj navezan na slovenščino, ki mi je zelo blizu, del mene, materinščina v neki drugi obliki.

Vem, da radi prisluhnite tudi različnim slovenskim narečjem. Očitno vam je blizu “estetika glasu, zvoka”…

Narečja nasploh so zelo pomembna, saj gre za neposredno povezavo z ljudstvom. Ni knjižna oblika izražanja, je kmečka oblika, preprost dotik z naravo in okoljem, ki me vedno privlači. Prleščina mi je npr. zelo pri srcu, vsa slovenska, nemška, ruska ali ameriška narečja pojmujem kot obogatitev knjižnega jezika. Vsak izobražen človek bi moral poznati vsaj eno narečje! Naglas pa je nekaj posebnega, to je muzika, ob kateri uživam.

Izdali ste tudi študije o kritični situaciji v Jugoslaviji, o represivnih sistemih v Sovjetski zvezi, poglobili ste se v politično dogajanje na Kitajskem. Zanima me, kako gledate na sodobno geopolitično sceno, predvsem pa na vlogo, ki jo danes igra Kitajska.

Pred veliko leti sem to raziskoval na Stanfordski univerzi. Izdal sem knjigo o psihologiji mednarodne politike z naslovom Soviet and Chinese Personalities, v kateri sem nakazoval smernice razvoja Kitajske, ki so se potem uresničile in se še uresničujejo. Bil sem med prvimi zapadnjaki, ki so lahko razstavljali na Kitajskem. Bilo je leta 1995 in že takrat sem razumel, da pripada 21. stoletje Kitajski. Neverjetno je, koliko so oni ustvarili s svojo pridnostjo, pragmatizmom, filozofijo in bogato zgodovino. Kitajska še vedno koraka naprej, ne dovoljuje, da bi ji Amerika nakazovala, kaj lahko dela in česa ne sme. Oni so enakovredni partnerji v mednarodni politiki, vsaka politika pa mora imeti neko gospodarsko zaledje, da lahko uspeva. Žal se iz politike razvije militarizem, ki je dejansko nezmogljivost poravnati dialog s političnimi sredstvi, politika pa naj bi bila umetnost kompromisa. Na področju mednarodne diplomacije moramo opustiti šablone preteklosti in strukturirati nove, za bodočnost, odstraniti negativne posledice nesposobnosti političnega dialoga. Opozarjam tudi, da na Kitajskem ne gre za hegemonijo, gre za posredovanje vrednot. Tako je, spet sva pri vrednotah …

Trenutno pripravljam nov delovni cikel s kitajskimi svitki. Prizadevam si, da bi tretjič razstavljal v Pekingu in Kitajcem prikazal svojo percepcijo njihove desettisočletne kulture in možnosti nadaljnjega razvoja.

Velik del svojega življenja ste preživeli v Washingtonu in kasneje v Kaliforniji. Ste tudi ameriški državljan. Kakšne so bile ZDA, ko ste se preselili tja, kakšne pa so danes?

To sta dva različna svetova. Leta 1973, 1974, ko sem se tja preselil, je bilo vse idilično v primerjavi z današnjim časom. Tedaj je beseda veljala, stisk roke je nekaj pomenil. Mene so sprejeli z odprtimi rokami in zelo zgodaj sem lahko delal za ameriške politične institucije, zaupali so mi. V vseh pogledih sem užival takratno Ameriko, vse se pa začne in vse se konča. ZDA so izgubile svojo moč, svoj mednarodni ugled. Na zadnjih volitvah se je večina Američanov odločila za “fašistoidne” koncepte Trumpa – to je velik korak nazaj. V Ameriki je veliko dobrih republikanskih politikov, kar se pa tam sedaj dogaja, je po mojem mnenju katastrofalno tudi za Evropo in ves svet.

Sodobno družbo objektivno analizirate, veliko ste pisali o različnih temah, na koncu pa se mi zdi, da ste le izbrali umetnost … Vrniva se torej k njej. Kakšna je po vašem mnenju vloga umetnosti v družbi? Kaj naj bi umetnik predstavljal?

Umetnost je izredno pomembna za ljudi, za vsako družbo, saj naj bi posredovala nekaj pozitivnega, neke vrednote, lepoto, veselje. V tem vidim misijo umetnosti, ni pa vse enako. Umetnosti je lahko več vrst, lahko je tudi divja, veliko je smernic in vsakdo je lahko danes umetnik. V moji umetnosti je to, da posredujem nekaj pozitivnega, iščem dialog z gledalci in vedno me razveseli, če me razumejo. Tako si jaz polepšam življenje in tudi tisti, ki si mojo umetnost ogledujejo, imajo vsaj za trenutek lepše življenje.

Pri umetnosti se nam ni treba naučiti številnih jezikov, to je vizualni, enodimenzionalni dostop do razumevanja, resnično univerzalna govorica, kot glasba, ki je vsem dojemljiva.

Kaj je za vas najpomembnejši element pri ustvarjanju umetniškega dela: čustvo, tehnika ali ideja?

Vse skupaj. Tehnika je na koncu, čustva so zelo pomembna in uresničevanje ideje ni enostavno, saj je idej veliko. Vsi ti trije elementi so pomembni, da pride do enote, zaključka. V tem trenutku delam osnutke za svoje kitajske svitke. S seboj imam vedno kakšen papirček, načečkam nekaj, nakazujem idejo, druga stopnja pa je potem razmišljanje o barvi, na tretji pa bo material, ki ga moram še naročiti – to bosta svila in papir, mogoče barvito usnje. Gre za vizualizacijo. Med procesom uresničevanja se lahko osnutek spremeni, spremenita se njegova podoba in kvaliteta, miselnost pa ostane in se prelije v drugačen sloj izražanja.

Kaj je “lepo” za Wilhelma Heiligerja?

“Lepo” je veselje, čustva, čudovito podnebje, morje, pokrajina, dobri prijatelji. Če je estetika lepa, se takoj razume, da se umetnik dobro počuti. Takrat mora ustvarjati, ne pa, ko je zamorjen in se za svojo umetnost nesmiselno muči. Nekateri umetniki mogoče vzamejo steklenico albanskega konjaka in se bolje počutijo, ko ga popijejo, jaz tega ne počenjam. Sreča je žal minljiva, človek jo stalno išče, hlasta po njej, jo doseže in ta premalo traja, gre mimo in vse se začne znova. Jaz uživam v tem, da sem pozitiven in drugim posredujem svojo srečo, v tem vidim življenje, v filozofskem in estetskem smislu.

Nazadnje, če koncept “lepega” še malo razširimo: “Povsod je lepo, najlepše pa je doma!” Se strinjate?

To pa je relativno. Večkrat me sprašujejo, kje se najboljše počutim. Navadno odgovorim, da je to kraj, kjer je moje srce, in to se lahko spremeni od trenutka do trenutka. Prepričan sem, da je najpomembnejše imeti srečo in lepo s seboj ter možnost, da ju lahko povsod izražaš. Ožji kraj domovine še nič ne pomeni, to včasih odbija, lepota pa se mora širiti v vse smeri.

Po tridesetih letih sem se iz Amerike preselili nazaj v Nemčijo, sedaj pa živim v Sloveniji, sedaj dejansko uživam. Ta ob meji je čudovit, majhen, intimen prostor, kljub vsem agresivnim dotikom iz preteklosti, ki spadajo tudi v današnjem času k življenju.

Sedaj pa že načenjam tematiko za drugo razpravo: kako minimizirati agresivnost v vsakdanjem življenju.

Imava torej že iztočnico za naprej, za zdaj pa se vam iskreno zahvaljujem za ta pogovor.