Barvitost Maroka v decembrskih dneh (8)

Sobota, 10. decembra 2022

8. dan: Marakeš – Casablanca – Tanger – Algeciras

Noč je bila kratka in dejstvo, da se naše prelepo potovanje po Maroku danes že končuje, tudi ni pripomoglo k lažjemu vstajanju pred zoro. V rahlo boljšo voljo me je spravil zajtrk, morda zaradi prijaznih natakarjev, ki so ugodili naši prošnji in nas postregli tako zgodaj, čeprav se je na njihovih obrazih zrcalilo isto hrepenenje po udobni postelji kot na mojem. Tudi snidenje z dobrima starima znancema, šoferjem Ibrahimom in vodičem Mohanom, mi je spet priklicalo nasmeh na obraz: ker smo imeli včeraj prosti čas po Marakešu, ju sploh nismo videli, pozdravljala pa sta nas, kot da bi od zadnjega snidenja minilo še veliko več časa. Po svoje sem tudi jaz imela tak občutek, ko sem spet sedla na minibus, kjer me je še zadnjič doletel sprednji sedež.

Zadnja postojanka pred vrnitvijo v tangersko pristanišče je bila Casablanca, največje mesto v Maroku in njegovo gospodarsko središče. Tu smo imeli rezerviran ogled znamenite mošeje Hasana II., ene največjih na svetu. Gre za moderno svetišče, saj je bila zgrajena v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, vendar vsebuje veliko elementov iz tradicije arabske umetnosti. Priznam, da si od ogleda Casablance nisem obetala veliko – kot sem že napisala, sem v Maroku prišla do spoznanja, da me po ogledu Alhambre nič več ne more presuniti. Ampak to svetišče je moje spoznanje postavilo na laž.

Mošeja Hasana II. je že od zunaj izjemno lepa. Krasi jo drugi najvišji minaret na svetu, za njo pa se odpira Atlantski ocean, ki tudi prida svoje k razgledu. Ob vstopu v svetišče si je treba obvezno sezuti čevlje – kamnita tla so prekrita z mehkimi tepihi, zato je bosa hoja po njih prav udobna. Notranjost mošeje je bila pretemna, da bi v kamero telefončka zmogla ujeti njen čar, vendar dovolj svetla, da sem lahko občudovala bogato okrašeni strop, ki ga podpira vrsta bogato okrašenih stebrov in obokov; njihov slog zelo spominja na tisti iz Alhambre, ki še vedno velja za eno najlepših palač, kar sem jih kdaj obiskala. Morda pa me je maroška mošeja očarala zato, ker je po nekaj kratkih desetletjih še skoraj nedotaknjena: granadske palače je seveda načel zob časa. Danes sicer zelo dobro skrbijo zanje, vendar v teku stoletij ni bilo vedno tako. Poleg tega je Alhambra tako velika, da v njej nepretrgano potekajo restavratorska dela: ko končujejo restavriranje na enem koncu, se bo v drugi dvorani že našlo kaj drugega, kar je potrebno prenove.

Po obisku mošeje se v Casablanci nismo ustavili dolgo, saj nas je čakala še precej dolga vožnja do Tangerja, kamor smo morali prispeti pravočasno zaradi trajekta. Jaime mi je povedal, da se jim je na preteklih izletih že zgodilo, da so Maročani zadnji trenutek spremenili urnik in je trajekt odpeljal uro bolj zgodaj, še pogosteje pa se je pojavil z uro ali dvema zamude.

Ko je na avtobusu nekdo napol v šali, napol zares pripomnil, da zdaj pričakujemo Ibrahimov obisk pri nas v Španiji, se je šofer razgovoril. Začel nam je razlagati, da je Maročanom zelo težko dobiti vizo za Evropo, tudi turistično. Maroko velja za eno najbolj turističnih držav, njegovi državljani so torej odprti za sprejemanje vseh narodov, zato se mi zdi žalostno pomisliti, da sami ostajajo ujeti znotraj svojih meja.

V pristanišče smo prispeli ravno v času, ko se je Maroko boril proti Portugalski za preboj v polfinale svetovnega prvenstva v nogometu. Spet nam ni bilo usojeno, da bi izjemno vzdušje ob nepričakovani zmagi Maroka doživeli v živo sredi množice maroških navijačev … Vendar smo tudi med čakanjem na trajekt v tangerskem pristanišču takoj vedeli, kdaj je bilo tekme konec, saj so redki domačini začeli glasno vzklikati in z bližnjega parkirišča je zadonelo veselo hupanje.

Sama sem prepričana, da je dejstvo, da so tudi uslužbenci v pristanišču napeto spremljali nogomet, vsaj delno krivo za to, da je imel trajekt tudi tokrat pošteno zamudo. Med našim pravcatim odisejskim potovanjem sem imela čas, da zberem vtise o tem nepozabnem potovanju. Na obisk Maroka sem čakala več kot dve leti, saj se mi je prvi načrt izjalovil zaradi pandemije. Dlje kot nekaj pričakuješ, hitreje gre mimo … Kljub naraščajočemu pričakovanju pa me potovanje ni razočaralo.

Barvitost Maroka se ne kaže samo na fotografijah; kaže se predvsem v raznolikosti njegovih prebivalcev in pokrajin, v široki paleti ponudbe, kjer lahko čisto vsak najde kaj zase – od navdušencev nad mesti, arhitekturo, kulturo, do ljubiteljev narave in pustolovskih duš. Je kraj, ki ga lahko obišče vsakdo, in ob vrnitvi od koder že razmišljaš o naslednjem obisku.