Barvitost Maroka v decembrskih dneh (7)

Petek, 9. decembra 2022

7. dan: Marakeš

Še vedno smo v Marakešu in danes je bil edini dan brez vnaprejšnjih načrtov: turistične znamenitosti, ki jih eno najlepših maroških mest ponuja res veliko, si je vsak lahko ogledal po lastni želji. Jaz sem se pridružila skupinici, ki se je že zjutraj odpravila na ogled prelepih vrtov Majorelle. Ime nosijo po francoskem slikarju, ki jih je zasnoval pred slabimi sto leti, v času, ko je bil Maroko še francoska kolonija.

Ko smo se nagledali bogatih botaničnih vrtov in očarljivih modrih vil, ki rastejo med njimi, smo se vrnili v mestno središče. Trg Džama el-Fna, ki me je navdušil že včeraj, je bil ob današnjem lepem vremenu še bolj poln vsakovrstnih barv, zvokov, vonjav in okusov. Z eno od številnih Maročank, ki ponujajo tipične maroške tatuje z barvilom iz kane, sem se pogodila za dostojno ceno. Nad poslikavo, ki je izpod njenih veščih rok nastala na hrbtni strani moje dlani, sem bila navdušena, čeprav se barva ni posušila v desetih minutah, kot mi je obljubljala, ampak sem se morala precej dalj časa sprehajati s skrbno iztegnjeno roko v strahu, da se mi bo vse razmazalo.

Medtem ko je klepetava starka risala po moji roki, se je iz bližnjega minareta oglasilo petje, ki muslimane vabi k molitvi. Malo kasneje, ko sem se odpravljala z Džame el-Fna, sem na enem od vogalov naletela na ogromno množico ljudi, ki so kar sredi trga pobožno klečali na tleh, ne da bi se ozirali na mimoidoče in na številne turiste, ki so jih brezobzirno snemali s telefončki. Nekateri molivci so imamu sledili kar iz svojih tuk-tukov; to so vozila, ki malo spominjajo na naš “Ape”, in so, kolikor sem slišala, predvsem v Indiji in nekaterih drugih azijskih državah zelo razširjena v vlogi taksijev – očitno pa so se iz Azije že razširila tudi drugod, saj sem jih še pred Marokom videla tudi na Portugalskem. Ko se je množica vernikov na trgu v molitvi sklonila do tal in čelo pritisnila ob tla, so muslimani v tuk-tukih, samo globoko sklonili glavo.

Obzirno sem se sprehodila mimo njih in se spet znašla v labirintu Medine. Namenila sem se kupiti nekaj spominkov, toda kmalu sem ugotovila, da je barantanje zame čisto preveč stresno opravilo. Na splošno nakupovanja ne maram preveč – tu pa mi je še bolj neprijetno, saj se sploh ne morem približati trgovinici, ne da bi me lastnik ogovoril in mi začel ponujati izdelek, na katerega je čisto slučajno padel moj pogled. Da umetnosti barantanja ne obvladam, sem odkrila že prvi dan potovanja v Chefchaouenu; na vprašanje, koliko sem pripravljena plačati, si ne upam odgovarjati, ker težko ocenim, kdaj me kdo vleče za nos, kdaj pa bi lahko s prenizko zastavljeno ceno koga užalila. Človek bi mislil, da bodo prodajalci prej ali slej izgubili interes ob moji neodločenosti … Toda danes sem nekajkrat dobesedno pobegnila od njih, ker so še kar pričakujoče zrli vame. Sem pa z veseljem opazovala nekatere prijatelje, ki so se odločno spustili v barantanje in ceno znižali tudi za polovico.

Ko se je približal sončni zahod, smo sledili nasvetu turističnih vodnikov in se povzpeli na eno od številnih teras, ki obkrožajo glavni trg, da bi od tam opazovali sončni zahod. Te odločitve nismo obžalovali, saj je razgled na Džama el-Fna čudovit tudi z visokega; na žalost pa na terasi nismo zdržali dolgo, saj je bril mrzel veter in nas niti metin čaj – eden najbolj tipičnih maroških napitkov – ni mogel dovolj segreti.

Ob vrnitvi v hotel me kuskus pri večerji sploh ni zmotil, saj sem se predobro zavedala, da je zadnji. Ne verjamem, da ga bom pogrešala, pogrešala pa bom marsikaj drugega … Recimo mačke, ki jih je v Maroku vse polno in se nam v marakeškem hotelu celo med obroki motajo okrog nog in prosijo za priboljške.