Barvitost Maroka v decembrskih dneh (6)
Četrtek, 8. decembra 2022
6. dan: Ait Ben Hadou – Marakeš
Prvič od našega prihoda v Maroko se je vreme nekoliko skisalo. Večji del jutra smo debele dežne kaplje opazovali skozi okna avtobusa, toda ko smo prispeli na cilj, padavine še niso ponehale. Na srečo smo se iz naravnih pokrajin spet premaknili v mestno okolje, saj je bil danes na vrsti ogled Marakeša, enega najpomembnejših in tudi turistično najpopularnejših središč v Maroku.
Ob prihodu v Marakeš nas je že čakala simpatična vodička Fatima, ki nas je najprej popeljala po veličastni kraljevi palači Bahia. Moram priznati, da na nekoga, ki je imel tako kot jaz srečo, da si je že ogledal Alhambro v Granadi, Bahia kljub svoji očarljivosti ne naredi močnega vtisa. Naš ogled pa je uspešno popestrila Fatima s svojim širokim znanjem, ki ga je znala podajati zabavno.
Mesto pa se mi bo brez dvoma vtisnilo v spomin. Nekoliko me spominja na Fes, ki je zaradi manjšega števila turistov po svoje bolj avtentičen, po drugi strani je Marakeš še bolj kaotičen na tisti pristen, maroški način. Podobnosti z južno Španijo ni konec pri palačah: med sprehajanjem po barvitih uličicah v mestnem središču, ki jih obdajajo vsakovrstne trgovinice, sem se spet počutila domače, kot na znameniti ulici Calle Elvira v arabski četrti Granade. Samo da v Granadi nikomur ne bi prišlo na misel, da bi se po Calle Elvira sprehodil kako drugače kot peš – v Marakešu pa si se moral na vsaki, še tako tesni uličici umikati skuterjem, ki so z bolj za avtoceste primerno hitrostjo brzeli mimo.
Iz pisanega labirinta ulic smo Fatimi sledili vse do glavnega mestnega trga, Džema el-Fna, ki je nedvomno moj najljubši kotiček v mestu. Na njem stojijo vsakovrstne stojnice, prodajalci te z značilno maroško vztrajnostjo vabijo k nakupu in če se ne bi bala želodčnih težav ob uživanju nekuhane hrane z ulic, pred katero me je marsikdo svaril pred odhodom iz Evrope, bi me gotovo premamili kupi svežega sadja, ob katerih so se ti kar cedile sline. Poleg trgovcev s hrano in pijačo je bilo na trgu tudi veliko lastnikov eksotičnih živali, kot so kače, papagaji in opice, ki so bile seveda namenjene izključno zabavi turistov in seveda lahkemu zaslužku njihovih gospodarjev. Videla sem gospoda z neskončno ljubkim opičjim mladičkom, vendar se mu nisem približala, saj se mi je žival preveč smilila: pripeta je bila na verigo, ki jo je gospod od časa do časa grobo potegnil in opico prisilil, da je naredila premet. Veliko bolj so mi bili všeč človeški akrobati in glasbeniki, ki so s tradicionalnimi instrumenti in plesi popestrili dogajanje na trgu.
Z Džema el-Fna se pogled odpira tudi na marakeško mošejo z visokim minaretom, ki spominja na stolp Giralda v Sevilji, kar spet ni naključje: zvonik seviljske katedrale, ki je danes ena od največjih cerkva na svetu, je bil zgrajen že v 12. stoletju, ko je bilo svetišče še muslimansko – njegovi snovalci pa so se zgledovali prav po znamenitem stolpu iz Marakeša. Pred mošejo, v katero turisti nimajo vstopa, smo se poslovili od današnje vodičke, ki nam je z neprikritim ponosom povedala, da je ena redkih svojega spola, ki v Marakešu opravljajo ta poklic, za kar si je prislužila še toplejši zaključni aplavz. Ker še ni nehalo deževati, smo se kmalu zatem že odpravili v hotel; za raziskovanje mesta bomo imeli na razpolago še ves jutrišnji dan. Hotel se je – na srečo, glede na to, da bomo v njem tokrat prebili kar dve noči – izkazal za kvalitetnejšega od preteklih dni, čeprav so nam za večerjo spet ponudili le zvrhano porcijo zelenjavnega kuskusa.
Zvečer so se nekateri člani skupine odpravili ven na pijačo, jaz pa sem se v hotelski avli zaklepetala s Španci, ki so pripovedovali o svojih neprijetnih dogodivščinah s prejšnjih obiskov Maroka, ko so v Marakešu obiskali diskoteko, ki se je izkazala za dekletom zelo neprijazno okolje. Čeprav bi bila v družbi zanesljivih prijateljev moškega spola, me je ob tem minila vsaka želja, da bi pred povratkom v Evropo šla plesat.
