Barvitost Maroka v decembrskih dneh (5)
Sreda, 7. decembra 2022
5. dan: Dades – Kasba Ait Ben Hadou
Današnjo vožnjo po najbolj hriboviti pokrajini Maroka smo začinili s kar nekaj zanimivimi postanki: občudovali smo osupljive razglede na gore Visokega Atlasa. Mene je razveselilo tudi veliko število živali, ki smo jih srečevali na poti. Že večkrat sem omenila, da se po Maroku podi vse polno potepuških mačk in psov. V teku današnjega jutra pa smo srečali kar tri pasje družinice z ljubkimi mladički, ki so se z veseljem igrali z nami.
Ustavili smo se tudi v mestecu Ouarzazate, kjer stoji sedež filmskega studia Atlas Studios, zaradi česar je mesto znano kot maroški Hollywood. V Maroku so posneli nekatere puščavske prizore iz zelo znanih filmov in TV-serij, na primer Beg iz zapora in Igra prestolov. Tako kot pred vsako turistično znamenitostjo so nas tudi pred filmskim studiom pričakali podjetni domačini: tokrat so turistom razkazovali kače in kameleone, ki smo jih lahko v zameno za prostovoljne prispevke prijeli v roke in se z njimi fotografirali.
Po štirih dneh prehrane na osnovi kuskusa smo se zelo razveselili, ko smo izvedeli, da imamo pri izbiri kosila odprte roke. Jaz sem na priporočilo domačinov poskusila maroško pico, ki sploh ni bila slaba, čeprav je bilo njeno testo seveda zelo različno od tradicionalne italijanske pice.
Kmalu po kosilu smo prispeli do hotela, ki je stal v neposredni bližini še ene filmske lokacije. Kasba – kar dobesedno pomeni utrdba – mesteca Ait Ben Hadou je med najbolj znanimi v državi, saj so tudi tam posneli nekaj prizorov iz Igre prestolov, poleg tega spada pod zaščiteno Unescovo dediščino. Sprehod po utrjenem mestnem jedru je bil res posebno doživetje. V tradicionalnih hišah iz gline in sena danes živi zelo malo ljudi, saj pogoji niso ravno udobni: njihovi prebivalci sploh nimajo elektrike. Mislim, da se preživljajo predvsem s pomočjo turistov. Naleteli smo na več hišnih trgovinic z ročno izdelanimi spominki. Najbolj tipične so bile umetnine, naslikane z žafranom: sledovi tega naravnega barvila postanejo vidni šele, ko papir približaš ognju.
Z nekaj prijatelji smo se povzpeli do razgledišča na vrhu kasbe, od koder smo uživali v krasnem razgledu, malo manj pa v močnih sunkih vetra. Na poti nazaj smo se ustavili v hiši enega od gostoljubnih domačinov, ki nam je z veseljem pokazal, kako deluje omenjena tehnika slikanja. V njegovi klepetavi družbi je čas hitro minil in spustil se je mrak, zaradi pomanjkanja razsvetljave na cesti smo se v hotel morali vrniti v soju svetilk s telefonov. Na srečo nas je prijazni domačin pospremil kos poti do glavne ceste, saj je njegov domači kraj tako kot vse maroške Medine zelo podoben labirintu.
Pri večerji se je ena od Poljakinj spraševala, kam neki so izginile sostanovalke iz njene sobe … In takrat smo ugotovili, da se tri dekleta sploh niso vrnila iz kasbe: drugi člani skupine so jih zadnjič videli, ko so se v trgovini z nekim gospodom pogajale za ceno ročno izdelanega tepiha.
Postalo nas je strah, da je tudi njih ujela tema in so se na poti proti hotelu izgubile, saj na telefonu niso imele internetnega omrežja. Mohan je sprožil iskalno akcijo in njegovi znanci iz mesta so pogrešanke kmalu izsledili: zaklepetale so se z lastnikom trgovine in niso opazile, da je že minilo toliko časa. Ta izgovor našemu maroškemu vodiču seveda niti malo ni bil všeč, saj so s svojim neodgovornim obnašanjem po nepotrebnem sprožile velik preplah. Priznam, da sem tudi sama že začela razmišljati o hujših scenarijih … Zato pa sem v trenutku, ko so se vse žive in zdrave vrnile v hotel, občutila predvsem olajšanje.
