Barvitost Maroka v decembrskih dneh (4)
Torek, 6. decembra 2022
4. dan: Sahara – Risani – Todra – Dades
Okrog štirih zjutraj me je zbudil mraz. Nase sem navlekla kapo in rokavice, kljub temu pa mi ni uspelo več zaspati. Tako ali tako smo bili dve uri kasneje že vsi na nogah: dromedarje smo zajahali tik pred sončnim vzhodom.
Čeprav sem bila prezebla in neprespana, sem na sprehodu z dromedarji uživala ravno toliko kot včeraj. Še zdaj se ne morem načuditi nad izjemnostjo teh živali. Mohan nam je včeraj pripovedoval, da imajo dromedarji odličen spomin in neverjeten smisel za orientacijo. Nomadi v puščavi pridobivajo vodo z izkopavanjem vodnjakov, in prav dromedarji so tisti, ki si zapomnijo, kje so nahajališča vode. Zato imajo Berberi pregovor: “Kar je v dromedarjevi glavi, je tudi v pastirjevi glavi.”
Včeraj je bilo nekatere strah, kako bomo sploh splezali na te živali, višje od običajnih konjev, vendar je to v resnici zelo enostavno, saj dromedarji pokleknejo: svoje dolge noge dobesedno “pospravijo” pod sabo, kot bi šlo za zložljiv stol. Ko vstajajo, se najprej povzpnejo na sprednje noge, da jezdeca vrže daleč nazaj; nato dvignejo še zadnje noge, da te vrže naprej in se moraš res močno držati, da ne telebneš na tla. Prijateljev dromedar je spet začel vstajati, ko je že lezel z njegovega hrbta, in malo je manjkalo, da ni padel.
V hotelu nas je čakal zajtrk. Počasi se privajam na to, da je hrana v Maroku zelo enolična, vendar me pri zajtrku to ne moti, saj si z veseljem postrežem z njihovimi palačinkami, ki kljub temu da jih kličejo “creps”, nimajo veliko skupnega s francoskimi, so pa ravno tako slastne. Nato je bil čas za odhod na minibuse in s težkim srcem sem opazovala, kako je mimo hitela puščavska pokrajina. Vem, da si bomo ogledali še marsikaj lepega, vendar obenem čutim, da je najlepši del potovanja že za mano. Od puščave smo se dokončno poslovili v naselju Risani, kjer smo se fotografirali pred simboličnimi vrati v puščavo. Nato je bil čas za dolgo vožnjo proti zahodu, v najbolj hribovit del države: danes smo si ogledali osupljivi soteski Todra in Dades. V bližini kanjona reke Dades stoji tudi naš hotel. Na poti tja smo se za krajši postanek ustavili v obcestnem počivališču, kjer je bila majhna kavarna nabito polna ljudi vseh starosti. Okrog mizic na pokriti terasi je bilo natlačenih na desetine stolov, vsi so bili obrnjeni proti steni, na kateri je visel velik televizor. Odrasli vseh starosti so nepremično zrli v zaslon, kjer se je domača nogometna reprezentanca borila proti Španiji za zgodovinski preboj v četrtfinale svetovnega prvenstva. Samo manjši otroci niso imeli potrpljenja za motrenje televizorja, kobacali so se med in pod mizami in lovili oguljeno nogometno žogo.
Na žalost nismo imeli dovolj časa, da bi se med podaljškom ustavili v kavarni, zato nismo doživeli vzdušja, ki je moralo biti v trenutku, ko je Maroko po enajstmetrovkah vendarle premagal Španijo, enkratno. Za zmago smo kljub temu izvedeli v živo, saj se je po cesti začelo razlegati hupanje, preplavili so jo veselo vzklikajoči pešci in motoristi z zastavami, mimo nas je zapeljal kombi, s katerega so viseli navijači … Pot do hotela se je zaradi prometnega zamaška nekoliko podaljšala, vendar nikomur ni bilo mar za to.
Današnji hotel se mi je ob prvem vtisu zdel eden najlepših do zdaj. Ko pa sem prestopila prag sobe, sem bila razočarana. Najhujša je bila kopalnica, ki je niti pridevnik špartanska ne opiše dovolj nazorno – v njej ni bilo ničesar razen umivalnika, školjke in pipe za tuširanje. Pipe, ja: tega res ne bi mogla imenovati tuš kabina, saj ni imela niti zavese, ki bi jo ločevala od prostora. Temperatura tuša je bila saharska: najprej je pritekla voda, ledena kot pretekla noč, ko sem se že bala, da tople vode ni, pa se je nenadoma segrela do te mere, da sem se opekla.
