Barvitost Maroka v decembrskih dneh (3)

3. dan: Sahara

Zjutraj smo se z džipi odpeljali na izlet v samo osrčje puščave. Šofer našega džipa je bil prijazen petindvajsetletnik, ki je na naša vprašanja odgovarjal v tekoči španščini. Nisem mogla verjeti, ko je povedal, da ni hodil v šolo in se je jezika naučil od turistov. Priznal je, da zna špansko bolje od arabščine in francoščine; njegov materni jezik je berberski. Pripovedoval nam je, da je rojen v puščavi, deset let življenja je živel kot nomad, preden se je njegova družina ustalila v bližnji Merzougi.

Džipi so nas skozi osupljivo pokrajino peščenih sipin pripeljali do skromnega nomadskega naselja, ki ga je sestavljalo nekaj šotorov – če lahko nekaj ponjav iz kamelje kože, pričvrščenih s suhimi vejami, sploh tako imenujem – in ograda s kozami. V vlogi “bogate” turistke sem se počutila malo nelagodno, ker smo kar vdrli v njihove skromne domove. Naš zvesti spremljevalec, vodič Mohan – za katerega sem šele danes izvedela, da je tudi sam po rodu Berber – nas je pomiril, da z veseljem sprejemajo obiskovalce. Kljub temu sem bila jezna nase, ker na izlet v puščavo nisem s seboj vzela ničesar, drobiža ali vsaj kake sladkarije, ki bi jo lahko ponudila otrokom. Ti so si nas ogledovali z velikim zanimanjem: v njihovi koži sem si predstavljala našega živahnega šoferja, ki nam je v džipu pripovedoval, da sanja, kako bo končno obiskal tujino, ko mu le uspe prihraniti dovolj. Otroci se mi niso zdeli nesrečni, vendar niti ne posebno srečni.

Jutranji izlet mi je ponudil marsikaj v razmislek in mislim, da je moj občutek krivde zaradi vsega, kar imam, popustil šele zvečer, ko smo po koncu tabornega ognja posedeli okrog Mohana in prisluhnili njegovim zgodbam o puščavskem življenju. Takrat je nekdo vprašal: zakaj Berberi še danes izbirajo tak življenjski slog? Zakaj se vsi ne naselijo v Merzougi in bližnjih vaseh? Mohan je podobno kot šofer džipa otrok puščave in čeprav jo je zapustil, razume rojake, ki se še vedno oklepajo te tradicije. “Bil sem že povsod. V Marakešu, Fesu, Rabatu … Rad imam vsa maroška mesta. Ampak prav zato, ker sem bil povsod, vam lahko zagotovim, da se nikjer nisem počutil tako svobodnega kot tu, v puščavi,” je odgovoril. Gotovo mi bo ta pogovor za vedno ostal v spominu. Sredi noči smo sedeli na vrhu sipine z neskončnim zvezdnatim nebom nad sabo in v daljavi opazovali dromedarje, na katerih smo prijahali sem, dobro uro ježe stran od civilizacije …

Ampak malo prehitevam. Ostala sem pri jutranjem izletu z džipi, na nekem drugem koncu puščave, tik ob meji z Alžirijo, kjer smo si po obisku nomadskega naselja ogledali še zapuščeno vas, kjer so v prejšnjem stoletju bivali rudarji, ki so delali v bližnjem rudniku svinca. Nato smo se odpeljali do hotela, kjer so nam že tretjič postregli s kuskusom. Po kosilu smo pripravili nahrbtnike, saj danes ne bomo prenočili v hotelu: kovčke smo zložili v skladišče in otovorjeni s prtljago za eno noč šli na cesto, kjer se je pred nami odprl neverjeten pogled. Na drugi strani ceste se je že paslo na desetine dromedarjev – odpeljali so nas v berberski tabor, kjer sem, kot omenjeno, preživela eno najbolj čarobnih noči svojega življenja.

Hodili smo počasi, zato smo lahko uživali ob pogledu na puščavsko krajino, ki je bila prav filmska. Kmalu po našem odhodu se je dan začel nagibati k večeru in tik pred prihodom v tabor smo na vrhu visoke sipine stopili z dromedarjev, da bi od tam občudovali sončni zaton. Mohan je imel s sabo tudi star “snowboard”, s katerim smo se preizkusili v zabavnem deskanju po pesku.

Zvečer, ko smo se zbrali okrog tabornega ognja in uživali ob tipični afriški glasbi, sem se morala pošteno zaviti v termična oblačila in bundo. Ko je ogenj ugasnil in smo se spet povzpeli na sipino, kjer smo poslušali Mohanove zgodbe, pa me je prav mraz pregnal v šotor, kjer sem se lahko pokrila še z debelo odejo. Med sprehodom do šotora ob luninem soju me je prevzel nenavaden občutek ob misli, da se nahajamo sredi prostranega niča – zdelo se mi je, da bi me moralo biti strah, vendar sem čutila le popoln mir.