Barvitost Maroka v decembrskih dneh (2)
2. dan: Fes – Ifrane – Errachidia
Fes, eno največjih in najstarejših mest v Maroku, je kaotičen, toda čudovit. Po postanku pred prelepo kraljevo palačo smo se spustili v labirinte njegove Medine, starega mestnega jedra, v katerem živi približno poldrugi milijon ljudi. Že včeraj v Chaouenu so nas opozarjali, naj se stalno držimo skupine, ker se sredi maroških mest brez internetnega omrežja lahko zlahka izgubimo; v Fesu je to veljalo še toliko bolj. Če bi napačno zavila, se sama ne bi znala izmotati iz klobčiča hrupnih, prenaseljenih uličic.
Fes mi bo ostal v spominu predvsem po široki paleti vonjav. Vodič Mohan nas je pospremil v stavbo, kjer so nam ob vhodu ponudili nekaj metinih listov – vajeni tega, da nam vsevprek nekaj prodajajo, je marsikdo hotel meto odkloniti, vendar nas je Mohan prepričal: “Verjemite mi, to boste potrebovali.” In imel je še kako prav. S terase v najvišjem nadstropju stavbe se je odprl razgled na eno od najbolj tipičnih feških obrti: predelovanje usnja. Opazovali smo delavce, ki so kože pomakali v belkasto tekočino, ki je, kot so nam razložili, voda, pomešana z golobjimi iztrebki. Zaradi te nenavadne sestavine naj bi živalska koža postala trpežnejša in bolj kakovostna. Neznosni smrad “surove” živalske kože, ki se je dvigal vse do nas, pa je bil hujši od iztrebkov; metini listi, ki smo jih tiščali k nosu, so ga vsaj malo ublažili.
Na srečo so nas kmalu zatem odvedli v trgovino z veliko prijaznejšimi vonjavami: preizkusili smo na desetine kozmetičnih izdelkov z odišavljenim arganovim oljem. Argan je drevo, ki ga tu imenujejo tudi kozje drevo, ker divje koze rade plezajo na njegove veje v iskanju plodov, iz katerih ljudje pridobivamo tako jedilno kot kozmetično olje.
Za kosilo smo si privoščili izvrsten kuskus z obilico zelenjave, potem pa je žal nastopil čas, da se od Fesa poslovimo. Ko sem spet zasedla svoje mesto v prvi vrsti na minibusu, je šofer pripomnil, da mi tu res ni treba pripenjati varnostnega pasu … Jaz pa sem vesela, da ga nisem ubogala. Če me je maroški način vožnje šokiral že včeraj, si lahko predstavljate, kako je bilo izkusiti promet v mestu, kot je Fes. Poleg avtomobilom smo se morali izogibati tudi predrznim motoristom in pešcem, ki brez vsake previdnosti prečkajo vozišče. V krožišče z dvema voznima pasovoma se je tlačilo vsaj pet vozil. Pri vsakem semaforju so skozi okna kukali berači, sredi nevarnega prometa se je spretno sukal celo starec na vozičku.
Nekako smo tudi danes živi in zdravi dospeli na cilj, najprej pa smo si privoščili postanek v gorskem mestecu Ifrane, znanem tudi kot “maroška Švica”, saj je edini kraj v državi, kjer se lahko smuča. Ifrane res spominja na evropska mesta, najbrž zato, ker imajo tukaj hiše z značilnimi poševnimi strehami namesto ravnih, kakršne so značilne za arabske stavbe, ki bi popustile pod težo snega. Na poti do Errachidia, kjer stoji naše današnje prenočišče, smo se ustavili še na gozdni cesti v bližini kraja Azru, kjer turiste pričaka množica navihanih opic.
V hotel smo prispeli v poznih večernih urah in se takoj spravili k večerji, kjer smo se že drugič istega dne nasitili s kuskusom. Ko smo vsi že komaj čakali, da se po napornem dnevu pošteno stuširamo in spočijemo, pa se je izkazalo, da ne bo šlo tako hitro, saj so na recepciji zamešali število sob. Tu se je naš lokalni vodič Mohan izkazal za neprecenljivega, saj se je lahko z receptorjem kregal neposredno v arabščini. Kaj dosti mu sicer ni uspelo spremeniti, nazadnje se je marsikdo – vključno z mano – sprijaznil z novo, naključno razporeditvijo po sobah. Z novima “cimrama”, simpatičnima Poljakinjama, smo se strinjale, da je važno le to, da se čim bolje naspimo. Jutri nas namreč čaka najvznemirljivejša maroška pustolovščina.
