Barvitost Maroka v decembrskih dneh (1)

Piše: Mojca Petaros

Rada pišem in rada potujem. Zelo rada tudi združim oboje: med potovanji se mi utrnejo misli, ki si jih moram zabeležiti, predvsem pa doživim toliko novega, da bi tri četrt stvari šlo v pozabo, če si jih ne bi sproti zapisovala. V predprazničnih decembrskih dneh sem obiskala Maroko in tako izpolnila eno od svojih želja, še preden je postalo aktualno pisanje novoletnih seznamov.

Ko sem se prepolna novih izkušenj vrnila domov, se mi je po glavi podilo: kako bi vse to sploh poskusila združiti v en sam krajši zapis? Misija nemogoče. Zato sem hvaležna uredništvu Novega glasa, ki mi omogoča, da svoje potovanje podoživim skupaj z vami v obliki nadaljevanke iz dnevniških zapisov. Upam, da bo barvitost Maroka učinkovito razvedrilo ob malodušju, ki v januarski sivini po koncu praznikov preži na nas.

Sobota, 3. decembra 2022

1. dan: Granada – Algeciras – Chefchaouen – Fes

Prvi dan potovanja po Maroku mi je hitro postalo jasno, kje sem se znašla: v deželi, ki se ji pozna, da ima zelo dolgo skupno zgodovino z (južno) Španijo, obema pa se pozna tudi to, da se zdaj že nekaj časa razvijata ločeno, na zelo različnih celinah. Prve vtise o zame novi celini sem začela nabirati v Chefchaouenu, ki velja za eno najbolj turističnih maroških mestec. Kdor je že kdaj bil v Andaluziji, si lahko ta kraj zelo dobro predstavlja, saj njegove zgradbe močno spominjajo na sleherno andaluzijsko vas z belimi hiškami – nič presenetljivega, glede na to, da so ga ustanovili muslimanski in judovski pribežniki iz Andaluzije, potem ko je arabska oblast v južni Španiji začela podlegati katoliškemu kraljestvu. Z razliko od andaluzijskih mestec pa je Chefchaouen ves odet v modro, kar mu je dalo vzdevek “Modri biser” in ga spremenilo v izjemno priljubljeno lokacijo za vse prave Instagram-popotnike.

Do Chefchaouena oziroma kar Chaouena, kot ga imenujejo domačini, smo se iz pristanišča v Tangerju pripeljali z avtobusom, ki nas je odložil malo izven mesta. Tam nas je že čakal vodič v tipični maroški obleki, ki spominja na nekakšno meniško kuto s koničasto kapo. Z njim smo se sprehodili po cesti, kjer so nam pot prečkale raznolike živali – od mršavih potepuških psov do ovc, osličkov in celo zajčkov, ki so se prosto pasli po bližnjih travnikih, predvsem pa veliko mačk: te so kraljevale v vsakem kotičku mesta. Prav zanimivo jih je bilo gledati, kako so ždele ob uličnih prodajalcih rib in potrpežljivo čakale, da so jim vrgli kaj za pod zob, ne da bi se same pognale nad razstavljeno pojedino.

Na vseh ulicah Chaouena domačini, vajeni turistov, skušajo kaj iztržiti. Ponujajo ti vso mogočo lokalno kramo, predvsem usnjene izdelke, naravne barve in razne začimbe, marsikje pa so si pred hišami sestavili privlačne pisane kotičke, kjer v zameno za fotografije hočejo skromno plačilo. Poleg tega so tukajšnji trgovci vajeni barantanja, kar pomeni, da se nikoli ne zadovoljijo z odpravljivim “Ne hvala, je predrago”, ampak mimoidoče, če le pokažejo kanček zanimanja, izzivajo z vprašanjem: “Koliko bi ti ponudil za tole?”

Med vsemi temi podjetniki so me najbolj presunili otroci. Tudi teh je na maroških cestah ogromno in ne glede na starost se potepajo sami oziroma v skupinah brez odraslega spremstva. V spominu mi bo gotovo ostal koščen deček, ki je zdolgočaseno sedel na pragu ene od hiš in ponujal pladenj z nekakšnim pecivom, narezanim na kvadratke. Mimoidoče turiste je nagovarjal z enoličnim “Buenos dias, señor”, s frazo v jeziku države, iz katere dobijo največ obiska.

Kasneje sem med vožnjo iz Chaouena proti jugu opazovala otroke, kako so sredi puste pokrajine ob cesti tekli za nogometno žogo. Bili smo dobesedno sredi niča, od zadnje poseljene pokrajine nas je ločilo že nekaj kilometrov in seveda tudi tokrat ni bilo v bližini odraslih.

Danes smo res dosti časa preživeli na avtobusu; navsezadnje je bil dan zelo dolg, ker se je tako rekoč začel že včeraj zvečer, ko je naša odprava krenila iz Granade in se okrog treh zjutraj znašla v pristanišču v Algecirasu, od koder nas je trajekt prepeljal skozi Gibraltarsko ožino v Tanger. Uro in pol dolgo plovbo sem preživela v vrsti pred kabino maroške policije, ki je morala naš turistični vstop v Maroko odobriti s štampiljko v potnem listu. Potni list sem si priskrbela pred več kot dvema letoma, saj sem že takrat sanjala o točno tem potovanju, nato pa so mi vsem dobro znani svetovni dogodki prekrižali načrte. Zato sem bila prijetno vznemirjena ob misli, da bo moj dokument po dolgem času vendarle dočakal prvi žig. Nihče od nas pa ni pričakoval, da bo za to golo formalnost Maročanom uspelo zamuditi toliko časa … Na videz udobne in ob tisti nemogoči uri neskončno mamljive sedeže na trajektu sem lahko le hrepeneče opazovala od daleč.

Tudi pozneje se med vožnjo z avtobusom nisem mogla naspati. V maroškem pristanišču so nas pričakali trije minibusi  s prav toliko prijaznimi maroškimi šoferji. Jaime, naš španski vodič, mi je povedal, da so pred nekaj leti še potovali s španskimi šoferji, vendar so to opustili, ker je prepogosto prišlo do napadov na vozilo, ki je s špansko registracijo vzbujalo pozornost in lakomnost revnih domačinov.

Tile lokalni minibusi, sicer bolj podobni večjim kombijem, so se kmalu izkazali za maroškim cestam veliko primernejše od tistih s čez petdesetimi sedeži. Mene pa je že prvi dan doletel eden najneudobnejših prostorov, sprednji sedež pri vozniku, kjer kot rečeno nisem mogla zatisniti očesa, pa ne zaradi poskakovanja po slabo asfaltiranih cestah: veliko bolj me je budno ohranjalo stalno prepričanje, da smo tik pred strašno prometno nesrečo. S prednjega sedeža sem imela predober razgled na avtomobile pred nami … Nobeden od njih ni vozil v svojem cestnem pasu, pač pa so večino časa jahali črto, ki razmejuje vozišče. Na vsakem ovinku so to črto še krepkeje prekoračili in se znašli popolnoma na nasprotni strani – razen v primeru, da je kdo ravno peljal z nasprotne strani. Takrat so se lepo umaknili nazaj na pravi vozni pas, zaradi hitrosti, s katero se je vse to odvijalo, pa se mi je vsakič utrnila misel: “Okej, umrli bomo”, preden sem odprla tesno mižeče oči in ugotovila, da nam je bilo silovito trčenje po čudežu prihranjeno.

Ob prihodu v Fes, kjer smo imeli rezervirano prvo prenočišče, sem torej že komaj čakala na posteljo. Najprej pa je bila na vrsti večerja: po čičerikini juhi so nam prinesli nekakšen ploščat kolač iz listnatega testa, posut s sladkorjem in cimetom. Okus je bil dober, vendar tako kot ostali okrog mize nisem mogla prikriti razočaranja: samo juha in sladica po tako dolgem in napornem dnevu? Še zase sem vedela, da bom šla lačna spat, zato so se mi še toliko bolj smilili visoki fantje iz skupine, ki – če sodim po svojem bratu in bratrancu – spravijo pod kapo vsaj dvojno ali trojno količino hrane od mene. V resnici je bila tudi ta skrb odveč. Po nenavadni jedi, za katero smo kasneje izvedeli, da se imenuje pastila in je ena od najbolj tipičnih feških dobrot, so nam prinesli še meso s slivami, šele nato je prišla na vrsto prava sladica, zvrhan krožnik sadja. Pastilo smo tokrat pokusili v vegetarijanski različici, toda navadno jo pripravljajo z golobjim ali piščančjim mesom, zato bi kljub sladkorju res težko spadala med sladice.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Najbolj brano

Prireditve

Vreme